Jedro

Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. člena ZDen, so nični.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: “1. Ugotovi se, da je prodajna pogodba z dne 23. 1. 2006 sklenjena med O. P. kot prodajalko in K. B. in P. K. K. kot kupcema, katere predmet je bila prodaja nepremičnine parc. št. 585/41 k.o. ... P. ID znak …, nična.

2. Vknjižba lastninske pravice na nepremičnini pare. št. 585/41 k.o. … P. ID znak ... na podlagi nične prodajne pogodbe z dne 23. 1. 2006 pri do celote lastnem deležu O. P. v korist kupcev K. B. do 1/2 celote in P. K. K. do 1/2 celote, je neveljavna in se pri nepremičnini parc. št. 585/41 k.o. … P. ID znak …. pri 1/2 solastnem deležu K. B. in 1/2 solastnem deležu P. K. K. vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist O. P., H. c. ..., P., do celote deleža oziroma do (1/1) celote.”

2. Tožene stranke so nerazdelno dolžne v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje nerazdelno povrniti tožeči stranki 2.115,00 EUR stroškov pravdnega postopka, nastalih na prvi stopnji, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje toženim strankam dalje.

3. Tožene stranke so dolžne v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 675,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 869/2013 z dne 17. 9. 2015 razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 23. 1. 2006, sklenjena med O. P. kot prodajalko in K. B. in P. K. K. kot kupcema, katere predmet je bila prodaja nepremičnin parc. št. 585/41 k. o. ... P., ID znak ..., nična. Prav tako je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila vknjižba lastninske pravice na tej nepremičnini neveljavna in da se pri nepremičnini parc. št. 585/41 k.o. … P., vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist O. P., H. c. ..., P., do celote deleža oziroma do (1/1) celote. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravno podlago za odločitev v tej pravdni zadevi uporabilo določila Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in sicer prvega odstavka 88. člena, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega pa določba tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, se šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oziroma v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi. V skladu s 16. členom ZDen se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. Če premoženja ni mogoče vrniti v celoti, se premoženje lahko vrne tudi le deloma, za razliko v vrednosti pa plača odškodnina. Premoženja pa ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Nepremičnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen med drugim ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničevanja prostorskega in izvedbenega načrta se v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDen ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) se ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičencev (drugi odstavek 32. člena ZDen). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da ovira za vračilo te nepremičnine v naravi po prvem odstavku 32. člena ZDen na dan uveljavitve ZDen in tudi na dan vložene zahteve za denacionalizacijo v denacionalizacijskem postopku, ni obstajala. Je pa za odločitev v tej zadevi po mnenju sodišča prve stopnje pomembno tudi dejansko stanje te nepremičnine danes, saj se v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZDen podržavljena zazidana stavbna zemljišča, kakršno je v konkretnem primeru tudi zemljišče parc. št. 585/41 k. o. P. ne vrača, razen če je na njem zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Na tej nepremičnini je zgrajen trajni objekt (stanovanjska stavba), ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, temveč je v lasti drugege toženca in tretje toženke, kar je med pravdnimi strankami nesporno, to pa pomeni, da U. Ž., ko bo odločala o vrnitvi tega podržavljenega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, le-tega ne bo mogla vrniti v naravi, kar jasno izhaja tudi iz dopisa UE Žalec z dne 2. 4. 2015, v katerem je U. Ž. zapisala, da so v skladu z 32. členom ZDen izkazane ovire za vrnitev te nepremičnine naravi. Glede na določila ZDen je tako denacionalizacijski upravičenec v zadevi vračila sporne nepremičnine, ki je bilo v času podržavljenja kmetijsko zemljišče, upravičen do ustrezne odškodnine in ne do vračila v naravi. Sodišče je zato moralo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 23. 1. 2006, sklenjene med toženimi strankami zavrniti, saj ni izkazan predpisan temeljni pogoj za uveljavljanje ničnosti iz 92. člena OZ. Z drugačno odločitvijo bi sodišče poleg tega poseglo tudi v lastninsko pravico drugega toženca in tretje toženke, ki sta na sporni nepremičnini zgradila stanovanjsko hišo. S tem bi povzročila novo pravno negotovost, neposredno bi poseglo tudi v njuno lastninsko pravico, tožnikov pravni položaj pa glede na upravno sodno prakso, glede ovir za vračanje v naravi ne bil s tem z ničemer izboljšan, ker bi bil še vedno upravičen le do ustrezne odškodnine za odvzeto premoženje ali pa do nadomestnega zemljišča, v nobenem primeru pa do vračila podržavljenega zemljišča v naravi. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevek po izbrisni tožbo po Zakonu o zemljiški knjigi. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je nepravilno uporabilo določbo 88. člena ZDen. Odločitev sodišča prve stopnje dovede do pravnega absurda, saj bi tako premoženje, ki je ex lege izvzeto iz pravnega prometa, z samovoljnimi in protipravnim ravnanjem tožencev postalo del pravnega prometa in z samovoljnim in protipravnim ravnanjem celo del lastnine, s katero toženci v pravnem prometu lahko razpolagajo. S tem je bil izigran kogentni moratorij prodaje, kot inštitut zaščite pred nezakonitim razpolaganjem s premoženjem ki je v postopku denacionalizacije. Ustaljena sodna praksa je, da sodna veja oblasti pri presoji ničnosti pravnih poslov iz vidika člena 88 ZDen odklanja ugotavljanje ovir za vračanje premoženja v naravi, ker to spada v pristojnost izvršne veje oblasti, t.j. v pristojnost organa, ki odloča o denacionalizaciji. To izhaja iz odločb VS RS II Ips 97/2010, II Cp 4006/2010, I Cp 1656/2011, II Ips 407/2000, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 791/2009. To pomeni, da sodišče ni vezano na bodoči izid nezaključenega denacionalizacijskega postopka in zanj le-to ne predstavlja predhodnega vprašanja. Sodišče je s svojo odločitvijo poseglo v področje, za katerega ni stvarno pristojno. Po določbi 54. člena ZDen o zadevah na prvi stopnji odločajo upravni organi. Presoja okoliščin glede izpolnitve pogojev po prvem odstavku 16. člena ZDen pa ni v pristojnosti sodišča, temveč v izključni pristojnosti upravnega organa. Sodišče se je napačno oprlo na sodbo X Ips 80/2013, saj ne gre za enako dejansko stanje. Nepremičnina v tožbi napadene pogodbe, skupaj z vsemi sestavinami je upravičeno pričakovana lastnina denacionalizacijskega upravičenca, na kateri toženci nikoli niso veljavno pridobili lastninske pravice, saj je nepremičnina izven pravnega prometa. Eventuelne sestavine nepremičnine (superficies solo cedit) so torej del pričakovane lastnine upravičenca. V konkretnem primeru prvostopno sodišče ne bi smelo zanemariti pravnega pomena in namena določbe členov 88 ZDen. Napačno je tudi stališče sodišča, iz 31. točke obrazložitve, da se pravni položaj tožnik z ugotovitvijo ničnosti napadenih pravnih poslov ne bi izboljšal. Ravno nasprotno - ugotovitev ničnosti napadenih pravnih poslov tožniku šele omogoča dostop do pravnih instrumentov - odškodninskih zahtevkov, reverzije pravnih poslov, ugotovitve in rušitve nezakonite (črne) gradnje, oz. civilnopravno ureditev razmerij in tako dokončne in legitimne odločitve v tej zadevi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter priglaša pritožbene stroške in sicer kot takso za pritožbo v znesku 675,00 EUR.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožene stranke navajajo, da pritožbeni razlogi predstavljajo zgolj ponavljanje navajanj iz predmetnega spora, katere pa je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo utemeljeno in obrazloženo zavrnilo, pri čemer tudi ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po mnenju odgovora je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se z denacionalizacijo ne sme povzročati novih krivic, ker namen odprave krivic ni v kršenju pridobljenih pravic in v delanju novih krivic, vrnitev stavbnega zemljišča pa bi pomenila poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in pravilne dokazne ocene, po mnenju toženih strank pravilno ugotovilo, da za predmetno nepremičnino obstajajo ovire, ki preprečujejo vračilo v naravi in je tako pravilno tudi zaključilo, da zanjo ni moč uporabiti 88. člena ZDen. Primeri, na katere se sklicuje tožnik niso povezani s konkretnim primerom. Kasneje zgrajeni in obstoječi objekti niso bili v lastni denacionalizacijskega upravičenca ter zato ne morejo biti predmet vračila. Obstoj ovir za vračilo v naravi se presoja glede na stanje nepremičnin ob vračanju. Določila 88. člena ZDen se ne nanašajo na vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacijskega postopka, ampak veljajo le glede tistega, za katerega obstaja dolžnost vračila, ki pa je v danem primeru ni. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, saj tudi 16. člen ZDen določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da je podan njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti pravnega posla toženih strank po 88. členu ZDen. Po mnenju toženih strank je sodišče tudi pravilno ocenilo vrednost spornega predmeta. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 9. 2. 1993 na pristojni upravni organ vložil zahtevo za denacionalizacijo, v kateri zahteva vračilo v naravi, med drugim tudi parcele št. 585/2 k. o. P., iz katere je kasneje nastala tudi parc. št. 585/41 k. o. P., glede katere se nanaša tožbeni zahtevek tožeče stranke. Upravni postopek je bil prekinjen in je tožnik bil dolžan vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, sklenjenega med pravdnimi strankami v času trajanja denacionalizacijskega postopka in sicer za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 23. 1. 2006. Tožnik je zahteval vrnitev te parcele v naravi in tekom denacionalizacijskega postopka takšnega zahtevka ni spremenil. Sodišče prve stopnje sicer kot materialno pravno podlago za odločanje uporablja tudi določbe člena 88 ZDen, katere pa nato, glede na uporabo določbe 16. člena ZDen ni uporabilo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi nepravilno pričelo ugotavljati, ali je podan dejanski stan iz drugega odstavka 32. člena ZDen in ali je podan dejanski stan iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, ki bi predstavljal oviro za vračanje predmetne nepremičnine v naravi. Glede na to, da ni ugotovilo pogojev iz 32. člena ZDen, pa je s takšnim postopanjem sodišče prve stopnje kršilo načelo prirejenosti postopkov. Po ZDen se o zahtevkih denacionalizacijskih upravičencev in o drugih pravicah odloča v upravnem postopku. Upravna zadeva je zadeva, v kateri gre za kolizijo osebnih in javnih interesov. V civilnem sporu gre za kolizijo med interesi fizičnih in pravnih oseb. V upravnem postopku se odloča o pravicah ali pravnih razmerjih, kadar tako predpisuje zakon. Ker je zakon - ZDen posebej predpisal upravno pristojnost, je zato potrebno o zahtevkih odločati in zaključiti v upravnem postopku. Načeloma so si vsi postopki med seboj prirejeni, tako da se v vsakem postopku odloča o pravicah in pravnih razmerjih, ki spadajo v njegovo pristojnost. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je tekom pravdnega postopka ugotavljalo stanje parcele 585/41 k. o. 1005 P. reševalo vprašanje, ki spada v upravni postopek. V upravnem postopku bo upravni organ moral v nadaljevanju ugotoviti, ali je zahteva denacionalizacijskega upravičenca utemeljen tako, da se vrne nepremičnina v naravi. Upravni organ je tisti, ki bo moral ugotoviti, ali so podane ovire za vračanje v naravi in ker je to storilo civilno sodišče, je kršilo načelo prirejenosti. Pravilno pritožnik v pritožbi navaja, da se je sodišče pri sklicevanju na sodno prakso sklicevalo na neprimerne primere. Odločitev pravdnega sodišča ali je pravni posel sklenjen v nasprotju z določili 88. člena ZDen, je predhodno vprašanje za dokončanje upravnega - denacionalizacijskega postopka. V upravnem postopku upravni organ tega vprašanja ni rešil. Denacionalizacijski postopek, sprožen pri upravnem organu, se bo tam tudi končal. V okviru te pravde zato ni mogoče posegati v odločanje, ki je pridržano upravnemu organu. Določba 88. člena ZDen ne omogoča širše ali ožje razlage in je jasna: pravni posli so nični, če je z njimi po uveljavitvi ZDen prišlo do razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Izpodbijani pravni akt, s katerim je bil izvršen prenos spornega zemljišča je bil izdan po sprejemu ZDen, ki je začel veljati po 29. 11. 1991. Dolžnost vrnitve po 88. členu ZDen sodna praksa razlaga kot možnost vrnitve in je podana takrat, ko denacionalizacijski upravičenec zahteva vrnitev premoženja v naravi, pa vse do odločitve o njegovem zahtevku ali do spremembe te zahteve v zahtevo za plačilo odškodnine. Po 88. členu ZDen je z dnevom uveljavitve zakona prepovedano vsako razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstoji dolžnost vrnitve. Ta prepoved preneha veljati 30 dni po preteku roka, predpisanega za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo; če je bila zahteva vložena, pa dokler ni jasno, da nepremičnina ne bo vrnjena v naravi, torej do pravnomočne odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne, prepoved razpolaganja velja vse dotlej, dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacije v obliki odškodnine, ali s pravnomočno odločitvijo o tem, da se premoženje ne vrne. Pomen določbe 88. člen ZDen je v preprečitvi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja možnost vrnitve, s čimer se začasno ustavi pravni promet premoženja, ki je lahko predmet denacionalizacije, da se s tem zavaruje položaj denacionalizacijskih upravičencev. Ta določba tako zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Ta določba govori o obstoju dolžnosti vrnitve, torej možnosti vrnitve in ne že konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Pa tudi sicer ali obstajajo kakšne ovire za vračilo premoženja v naravi, ni stvar tega pravdnega postopka, pač bo o tem odločal upravni organ v postopku denacionalizacije. (1) Sodišče prve stopnje je zato prejudiciralo svojo odločitev, katero je obrazložilo v točki 28 obrazložitve, kjer je zapisano, da UE Žalec, ko bo odločala o vrnitvi tega podržavljenega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, le-tega ne bo mogla vrniti v naravi in tako naj bi obstajale ovire v skladu z 32. členom ZDen za vrnitev te nepremičnine v naravi.

6. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik realno gledano v denacionalizacijskem postopku ne bo uspel in zato naj ne bi bil podan njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti pravnega posla toženih strank po 88. členu ZDen. Sodišče prve stopnje preuranjeno zaključuje, da tudi po izdaji ugotovitvene sodbe o ničnosti pravnega posla, tožnik ne bo mogel doseči vračila nepremičnine v naravi v denacionalizacijskem postopku in da se z izdajo take sodbe njegov pravni položaj ne bo v ničemer izboljšal in da od nje ne bo imel nobene koristi. Tožnik je z ugotovitvijo ničnosti z takoimenovano izbrisno tožbo vzpostavil položaj subjekta vračila sporne nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, saj sta toženi stranki s sklenitvijo ničnega pravnega posla dosegli, da je lastninska pravica prešla iz denacionalizacijskega zavezanca na drug pravni subjekt. Zato je tožnik izkazal pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti in posledično tudi za izdajo izbrisnega zahtevka, o katerem je sedaj odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Tožene stranke niso izkazale, da je za tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem postopku, da mu gre le odškodnina in ne vrnitev, po drugi strani pa tudi niso uveljavljale in tudi ne dokazale, da je vzrok za ničnost, za zatrjevano pa (neizkazano) trditvijo po odškodninski obliki denacionalizacije odpadel in da bi šlo za prepoved manjšega pomena, ko ničnosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 107. člena ZOR ali drugi odstavek 90. člena OZ). Zlorabo prava bi pomenilo, če bi se dopustilo, da bi zavezanec v času in prepovedi razpolagal z nepremičnino, tako da bi preprečil upravičencu njeno vrnitev.(2) Glede na obrazloženo zato ni mogoče sklepati, da gre za prepoved manjšega pomena, ko ničnosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 90. člena OZ), ker kršitev prepovedi ni imela nedovoljenih oziroma negativnih posledic za pravnega naslednika denacionalizacijskega upravičenca, kateremu je varstvo po ZDen namenjeno (3) ter bi z razpolaganjem z nepremičnino v času prepovedi, bila preprečena vrnitev nepremičnine upravičencu. Zato so upravičene pritožbene navedbe in neutemeljeno odgovorne navedbe toženih strank o povzročanju novik krivic zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe ob dejstvu, da bi zaradi dopustitve takšnega razpolaganja prišlo do zlorabe prava. (4)

7. Ker pritožba utemeljeno uveljavlja, da je odločitev izpodbijane sodbe nepravilna, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava tako spremeniti, da se ugodi zahtevku za ugoditev ničnosti pogodbe in zahtevku za izbris izpodbijane vknjižbe z izbrisom lastninskih pravic vknjiženih v korist drugo in tretje tožene stranke kot pridobiteljev (243. člen Zakona o zemljiški knjigi). (5) Ker gre za ničen pravni posel, sklenjen in izveden v nasprotju z določbo 88. člena ZDen je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in tožbenemu zahtevku o ničnosti razpolagalnega pravnega posla, ugodilo. Ugodilo je tudi zahtevku za izbris vknjižbe na nove lastnike, ker je pravni posel z dne 23. 1. 2006 ničen in je bila zato vknjižba lastninske pravice na novega pridobitelja lastninske pravice neveljavna iz materialno pravnega razloga (drugi odstavek 88. člen ZDen).

8. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s tožbo in pritožbo uspel, zato so mu toženci dolžni nerazdelno povrniti potrebne stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena, tretji odstavek 161. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP), odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah. Tožeča stranka je priglasila pravdne stroške na prvi stopnji in sicer sodno takso za postopek na prvi stopnji v znesku 564,00 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 638,30 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 v znesku 598,20 EUR, potne stroške 2 x po 20 kilometrov x 0,37 EUR (tožnik sam ni predložil karte za javni prevoz), materialne stroške v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002 vse povečano za 22 % DDV, kar vse skupaj s sodno takso znaša 2.115,00 EUR. Te pravdne stroške so tožene dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki po poteku paricijskega roka, ki bo pričel teči po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

9. Tožene stranke so priglasile pritožbene stroške, kot strošek za odgovor na pritožbo. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, jim ti stroški na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP ne pripadajo in jih zato krijejo same. Dolžne pa so tožene stranke povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške in sicer takso za pritožbo, plačano v znesku 675,00 EUR. Te stroške so dolžne nerazdelno povrniti na način kot je to odločeno v točki III izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 407/2000, II Ips 388/2003, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015. Op. št. (2): Tako VSN sodba I Cp 1656/2011, sodba VSC Cp 426/2015 z dne 7. 1. 2016, VSC Cp 246/2016 z dne 5. 5. 2016, VSC Cp 677/2015 z dne 14. 4. 2016. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 124/2011. Op. št. (4): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 388/2003. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 58/2003, 45/2008, 37/2008, 28/2009, 25/2011, 14/2015 - ZUUJFO.