Jedro

V predmetni zadevi je soglasje Senata univerze pred prvo izvolitvijo v naziv izredni profesor predpisano tako v 56. členu ZViS kot Statutu. Ker je senat članice odločil brez zahtevanega soglasja, je njegova odločitev obremenjena z napako, ki jo je po 3. točki prvega odstavka 274. člena ZUP mogoče sanirati z odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Senat Univerze v Mariboru odločil, da se odločba Senata Fakultete za strojništvo št. 1/5-230/08 o izvolitvi dr. A.A. v naziv izredni profesor za predmetno področje „varjenje“ razveljavi po nadzorstveni pravici. S to odločbo je Senat Fakultete za strojništvo tožnika izvolil v naziv izredni profesor brez soglasja Senata Univerze v Mariboru, kar je v nasprotju s petim odstavkom 56. člena Zakona o visokem šolstvu (ZviS). Ker je bil s takšno odločbo očitno prekršen materialni predpis, je s tem podana podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami).

Tožeča stranka takšno odločitev izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu. Zatrjuje, da z izpodbijano odločbo tožena stranka posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi česar lahko tožnik na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) in drugega odstavka 157. člena Ustave RS vloži tožbo v upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku kršena njegova ustavna pravica do dela (49. člen Ustave RS), pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in do znanstvenega ustvarjanja (59. člen Ustave RS). Izpodbijano odločbo tožeča stranka izpodbija tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjuje pa tudi, da obstajajo razlogi, da se ta akt izreče za ničnega, slednje zato, ker je to akt maščevanja zoper tožnika, ki je podpiral profesorje, ki so bili v sporu s toženo stranko. Zatrjuje, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojen organ, ta pa je nepravilna tudi zato, ker je treba šteti, da je soglasje Senata Univerze dano, saj o tem ni bilo odločeno v roku 15 dni in se pri tem sklicuje na 209. člen ZUP v zvezi s 190. členom Statuta Univerze v Mariboru. Zatrjuje še, da bi soglasje Senata Univerze moralo biti dano, saj tožnik za to izpolnjuje vse pogoje in ni nobenega razloga, da ni bilo dano. Sicer pa je Senat Univerze soglasje tožniku odrekel izključno na podlagi dopisa dr. B.B., kar je nedopustno in šteje za šikaniranje. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odloči, da je izpodbijana odločba nična oziroma podredno, naj jo odpravi oziroma razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je senat univerze drugostopni organ, ko odloča o pritožbah zoper odločbe senatov članic in kot tak pristojen, da odloča o razveljavitvi po nadzorstveni pravici. Vztraja pri izpodbijani odločbi, saj je bila ta utemeljeno izdana glede na to, da je bil z odločbo Senata Fakultete za strojništvo očitno kršen materialni predpis, to je peti odstavek 56. člena ZViS. Iz odločbe št. 0 19/2007-526 BFG z dne 20.2.2007 namreč izhaja, da Senat Univerze na podlagi izidov tajnega glasovanja predlaganega sklepa o podaji soglasja k izvolitvi tožnika v naziv izredni profesor ni sprejel. Zatrjuje še, da v tej zadevi ni mogoče uporabiti 209. člena ZUP na način, kot hoče to storiti tožeča stranka, prav tako pa se ne strinja s tem, da so bile z izpodbijano odločbo kršene tožnikove ustavne pravice. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Pri svojih stališčih obe stranki vztrajata tudi v svojih pripravljalnih vlogah.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS, Uradni list 100/2004) v 56. členu določa, da voli izredne profesorje senat fakultete za pet let. Pred prvo izvolitvijo v naziv ali pred izvolitvijo v višji naziv si mora senat članice univerze pridobiti soglasje senata univerze (peti odstavek 56. člena ZViS). Postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev se v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZViS). Statut Univerze v Mariboru, objavljen v Uradnem listu RS, št. 115/2004, ki je bil v veljavi v času, ko je tožnik vložil vlogo za izvolitev v naziv (tudi sedaj veljavna ureditev pa je v bistvenih točkah povsem podobna) ureja postopek habilitacij v členih 190 do 208. V postopku habilitacije se smiselno uporabljajo pravila ZUP, kolikor ni s tem statutom ali splošnim aktom določeno drugače (drugi odstavek 190. člena Statuta). V naziv izredni profesor voli senat članice Univerze (prvi odstavek 190. člena in tretji odstavek 197. člena Statuta). Če se kandidat prvič voli v naziv ali prvič v višji naziv, pa si mora senat članice univerze predhodno pridobiti soglasje Senata Univerze (četrti odstavek 197. člena Statuta).

Iz navedenih določb ZViS in Statuta jasno izhaja, da o izvolitvi v naziv izredni profesor odloča senat članice univerze, ki pa mora imeti, kadar o tem odloča prvič, soglasje Senata Univerze. Ker v obravnavanem primeru takšnega soglasja ni bilo, je odločitev Senata Fakultete za strojništvo, s katero je bil tožnik izvoljen v naziv izredni profesor za predmetno področje „varjenje“, v nasprotju s citirano zakonsko določbo in določbo Statuta.

Zoper odločbo senata članice univerze, izdano v postopku za izvolitev v naziv, je dopustna pritožba na Senat Univerze (202. člen Statuta). Senat Univerze je torej v zadevah, ko o izvolitvi v naziv odloča senat članice, drugostopni organ. Pristojni organ za odločanje po nadzorstveni pravici je organ druge stopnje (prvi odstavek 276. člena ZUP). Ker je Senat Univerze glede na določilo 202. člena Statuta drugostopni organ v tovrstnih zadevah, je tudi pristojen za odločanje po nadzorstveni pravici, zato ne drži tožbena trditev, da izpodbijane odločbe ni izdal pristojni organ.

Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi v taksativno naštetih primerih iz prvega odstavka 274. člena ZUP in če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). V prvem odstavku 274. člena ZUP je med taksativno naštetimi razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v točki 3 naveden tudi primer, ko je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno. 3. točka prvega odstavka 274. člena ZUP torej izrecno kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici določa izdajo odločbe brez z zakonom ali podzakonskim predpisom zahtevanega soglasja.

V predmetni zadevi je soglasje Senata Univerze pred prvo izvolitvijo v naziv izredni profesor predpisano tako v 56. členu ZViS kot v Statutu. Ker je senat članice odločil brez zahtevanega soglasja, je njegova odločitev obremenjena z napako, ki jo je po 3. točki prvega odstavka 274. člena ZUP mogoče sanirati z odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je torej v 3. točki prvega odstavka 274. člena ZUP. Ker ima izpodbijana odločitev ustrezno materialnopravno podlago, je tožeča stranka tudi s svojimi tožbenimi navedbami ne more omajati. Tožeča stranka se tako neutemeljeno sklicuje na kršitev zgoraj navedenih ustavnih pravic. Izvolitev v naziv izredni profesor je mogoča ob pogojih, ki jih določata ZViS in Statut Univerze v Mariboru, če ti niso izpolnjeni – v tem primeru je to okoliščina, da ni bilo soglasja Senata Univerze – tudi pogojev za izvolitev ni. Zato ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da so ji bile z izpodbijano odločbo kršene zatrjevane ustavne pravice.

Tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je izpodbijana odločba nična, saj niso izkazane okoliščine iz 279. člena ZUP. Tožeča stranka sicer govori o „aktu maščevanja“ in „šikaniranju“ dr. B.B., vendar pa se to nanaša predvsem na odločitev Senata Univerze, ki je odrekel izdajo soglasja. Ne glede na to pa sodišče dodaja, da se po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, na katero očitno meri tožnik, izreče za nično odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. V predmetni zadevi pa iz mnenja dr. B.B. izhaja, da se z izdajo soglasja za izvolitev tožnika v naziv izredni profesor ne strinja, česar pa ni mogoče uvrstiti med okoliščine, ki jih omenja 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP. Sicer pa je Senat Univerze o tem, ali se naj da soglasje za izvolitev tožnika v naziv izredni profesor, odločal na tajnem glasovanju. Odločitev sprejeta na podlagi tajnega glasovanja pa lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen, ne more pa segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločili glasovati tako, kot so (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 214/2009).

Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določilo petega odstavka 209. člena ZUP, saj je tega mogoče uporabiti le, ko organ odloča brez izdaje zahtevanega soglasja, v obravnavanem primeru pa je bila izdana odločba o izvolitvi tožnika v naziv izredni profesor, čeprav je bil pristojni organ – Senat Fakultete za strojništvo – seznanjen z odločitvijo Senata Univerze z dne 20.2.2007, da odreka izdajo soglasja.

Izpodbijani akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Tožeča in tožena stranka sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej stranki sami nositi svoje stroške, zato je sodišče njun zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.