Jedro

Sodišče z vmesno sodbo odloči o podlagi tožbenega zahtevka. Zato ni mogoče z vmesno sodbo ugotoviti, da pravica tožnikov od tožene stranke zahtevati razliko v plači ni prenehala in s tako vmesno sodbo odločiti le o ugovoru zastaranja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni prenehala pravica tožnice D. B. in ostalih 89 tožnikov, da od tožene stranke zahtevajo izplačilo razlik v plači za leto 1993 (1. tč. izreka) ter odločilo, da bo o zahtevkih tožnikov po višini in o stroških postopka odločilo s končno sodbo (2. tč. izreka).

Zoper takšno vmesno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožena stranka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker ima vmesna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek vmesne sodbe naj bi bil nejasen in v nasprotju z listinami, izpodbijana vmesna sodba naj ne bi imela razlogov o vseh izvedenih dokazih, tako da je sploh ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe naj bi bil v nasprotju z zahtevki tožnikov in ugovori toženca, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali tožnikom priznava bruto ali neto razlike v plači in kaj je s terjatvijo zamudnih obresti in plačilom prispevkov in davkom. Po veljavni sodni praksi priznanje dolga ne pomeni tudi priznanje obresti in drugih dajatev. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je svet tožene stranke na podlagi zadnje alinee 28. čl. statuta lahko pripoznal terjatev tožnikov. Citirana določba statuta temelji na 49. čl. Zakona o podjetjih (ZP - Ur. l. SFRJ št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), katerega ratio legis je bil čimveč pristojnosti prenesti od delavskega sveta na izvršilne organe in poslovodni organ. Sicer pa citirana določba statuta delavskemu svetu daje le pooblastilo za obravnavanje na zborih in preko sindikata danih pobud delavcev, kar pa ne pomeni tudi pristojnosti za sprejem, kot naj bi zmotno razlagalo sodišče prve stopnje. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je nepodpisan in nežigosan računalniški izpis vrednotilo kot verodostojno listino, ki naj bi pomenila temelj terjatve in dokaz o pripoznavi razlike v plači. Takšne razlage prvostopenjskega sodišča ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Očitno naj bi bilo, da tega seznama na seji delavskega sveta sloh ni bilo, zlasti pa ne takšnega, kot ga sprejema sodišče prve stopnje, saj bi v takšnem primeru v sklepu delavskega sveta z dne 18.1.1996 gotovo bil vpisan znesek dolga, ki naj bi ga delavski svet pripoznal. Dejansko naj bi bil na delavskem svetu sprejet le sklep o dvoletnem moratoriju obravnavanja teme premalo izplačanih plač, vsa zadeva pa naj bi potem po zamenjavi direktorja obstala. V sklepu delavskega sveta ni številk, ki jih je navajala priča I. F. in ki naj bi jih sodišče prve stopnje nekritično povzelo v izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje naj bi nekritično povzelo tudi izpovedbo priče F. Č., ki naj bi edini videl nek računalniški zapis, vendar ni vedel, na koga se je nanašal, ni videl zapisanega nobenega od tožnikov in tudi ne nobenega zneska. Vse druge priče naj bi soglasno izpovedovale, da na delavskem svetu nikomur ni bil predočen računalniški izpis, vsi so samo mislili, da ga ima računovodska služba, zato naj bi bilo povsem jasno, da na 14. seji delavskega sveta 18.1.1996 delavcem ni bila pripoznana razlika v plači, da se ni prebral ali zapisal en sam znesek, ki je bil dolgovan posameznemu tožniku, niti skupni znesek, ki naj bi ga tožena stranka dolgovala. Na tej seji delavskega sveta tako ni bila priznana kakršnakoli obveznost tožene stranke do delavcev, pač pa je bila samo obravnavana problematika plač in je bil zaradi nelikvidnosti tožene stranke dogovorjen dvoletni moratorij obravnavanja te problematike, v tem času pa naj bi se o rešitvi problema dogovorila sindikat in direktor, ta dogovor pa ni bil nikoli sprejet. Priznanje dolga, kot razlog za pretrganje zastaranja, mora izražati jasno tožnikovo voljo, da pripozna dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega konkretni upnik uveljavlja terjatev zoper dolžnika. S 5. sklepom, sprejetim na 14. seji delavskega sveta, ni bilo vzpostavljeno konkretno pravno razmerje posameznega delavca kot upnika napram toženi stranki kot dolžniku, ampak je obravnavo te teme sprožila koordinacija sindikata, brez kakršnegakoli pooblastila posameznega sindikata v podjetju in tudi brez pooblastila posameznega delavca. Iz celotnega zapisa zapisnika 14. redne seje delavskega sveta z dne 18.1.1996 naj bi bilo jasno razvidno, da tožena stranka napram posameznemu delavcu, pa tudi napram koordinaciji sindikata ni ničesar pripoznala, še manj pa, da bi pripoznala dolg ali kakršnokoli zavezo za plačilo. Sklep delavskega sveta tožene stranke št. 5 z dne 18.1.1996 se ne nanaša na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Do pretrganja zastaranja bi prišlo le, v kolikor bi šlo za konkretno pravno razmerje z vsemi konstitutivnimi elementi, tako pa sta koordinacija sindikata, ki ni imela pooblastila posameznega delavca za zastopanje in delavski svet, ki ni imel statutarnega pooblastila za obravnavanje pobud sindikata, lahko samo obravnavala stanje v podjetju in ugotovila golo dejstvo, da plače v letu 1993 niso bile v celoti izplačane. Sklepa delavskega sveta z dne 18.1.1996 zato glede na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s prvim odstavkom 315. čl. ZPP sodišče lahko, če je to smotrno, najprej izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba), če je tožena stranka izpodbijala tako podlago, kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu z vmesno sodbo npr. lahko ugotovilo obstoj obveznosti tožene stranke, da tožnikom izplača razlike v plači za leto 1993, medtem ko bi odločitev o višini te obveznosti pridržalo za končno sodbo. Vendar pa izrek izpodbijane vmesne sodbe ni oblikovan tako, temveč se z njim zgolj ugotavlja, da ni prenehala pravica tožnikov, da zahteva izplačilo razlik v plači za leto 1993, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče z vmesno sodbo odločilo le o ugovoru zastaranja. S 1. tč. izreka je sodišče prve stopnje zgolj v nikalni obliki povzelo določbo prvega odstavka 370. čl. ZOR o tem, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje z vmesno sodbo tako sploh še ni odločilo o podlagi tožbenega zahtevka, temveč le o ugovoru zastaranja, kar pa ni dopustno. Tudi dr. Jože Juhart v komentarju Zakona o pravdnem postopku (ČZ Ur. l. SRS, Ljubljana, 1974, stran 364) navaja sodno prakso, po kateri sodišče o ugovoru zastaranja ne more odločiti z vmesno sodbo.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj z njo sploh še ni odločeno o podlagi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se v razlogih sploh ne opredeljuje glede tega, ali obstoji terjatev tožnika iz naslova prikrajšanja pri plači za leto 1993, temveč se ukvarja le s tem, ali je terjatev zastarana.

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni moglo spuščati v vsebinsko presojo ugotovitev prvostopenjskega sodišča o zastaranosti terjatve, čeprav se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, temveč je na podlagi prvega odstavka 354. čl. ZPP izpodbijano vmesno sodbo moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje, kolikor se bo znova odločilo za izdajo vmesne sodbe, moralo odločiti o podlagi tožbenega zahtevka, torej o tem, ali je zahtevek tožnikov za plačilo razlike v plači za leto 1993 utemeljen oziroma ali je tožena stranka to razliko dolžna plačati, pri čemer bo odločitev o višini te razlike pridržalo za končno sodbo.