Jedro

Če je sodišče štelo, da je tožnik soodgovoren, ker hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, bi moralo raziskati tiste okoliščine, ki izhajajo iz določbe 45. čl. ZTVCP (Uradni list SFRJ št. 50-672/1988...)

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede soodgovornosti tožnika za 40 %) r a z v e l j a v i in v tem delu v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo,da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožeče stranke v višini 60 %, za preostalih 40 % škode pa je odgovoren tožnik sam. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da prvotožena stranka naloge, to je, kontrole cestišča ni opravila dovolj skrbno in temeljito in je dopustila, da je ostala cesta na odseku, kjer je prišlo do prometne nezgode, spolzka, zaradi česar je tožnika zaneslo s ceste in je poškodoval svoj osebni avtomobil.Dolžnost prvotožene stranke je bila zagotoviti varnost cestišča in je glede na to odgovorna po 158. členu in 184. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v višini 60 %. Tožnik pa je soprispeval k nezgodi, ker ni prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cesti. Poznal je cesto, vedel je tudi za opozorilne znake in pogosto poledico na tem odseku, zato bi na tem delu moral peljati z nižjo hitrostjo in bi svoje vozilo lahko obvladal in, če že ne bi preprečil nezgode, bi vsaj zmanjšal škodo.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka in izpodbija tisti del odločitve, s katero je sodišče odločilo, da je sama soodgovorna 40 %.

Uveljavlja vse pritožbene razloge, obrazlaga pa predvsem napačne zaključke in napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni, da razmere na cesti niso bile takšne,da bi se lahko tožniku očitalo, da ni prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cesti. Vse do mesta nezgode je bila cesta suha in normalno prevozna, razen na tem ovinku, kjer pa je bilo zelo spolzko. Zato ni bilo takšnih razmer na cesti, ki bi narekovali kakršnokoli zmanjševanje ali prilagoditev hitrosti.Cesto je dobro poznal in je vedel, da lahko pelje skozi ta ovinek s hitrostjo 60 km/h.Spolzkost na cesti je zanjga predstavljala nenadno in nepričakovano spremembo in je šlo za nepričakovano spolzkost, ki jo niso pričakovati tudi tisti ne, ki se redno vsak dan vozijo po tej cesti. Čeprav so bili pred krajem nezgode res opozorilni znaki, pa ni mogel pričakovati poledice,saj je bila takrat temperatura visoka kar + 9 stopinj. Zato meni, da ni prav nikakršnih razlogov za to, da bi bil soodgovoren za 40 % in je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Predlaga, da se pritožbi ugodi v celoti. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za obravnavanje te zadeve je v členih 154, 158 in 184 ZOR. 154. člen ZOR določa, da tisti, ki drugemu povzroči škodo, je dolžan to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda pa je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. člen ZOR). Za toženo stranko pa velja še določba 184. člena ZOR, ki določa, da organizacije, ki opravljajo komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarjajo za škodo, če jo brez utemeljenega razloga nehajo opravljati ali neredno opravljajo svoje storitve. Za toženo stranko pa velja še določba II. odst. 18. člena ZOR, ki določa, da mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Deljeno odgovornost pa ureja 192. člen ZOR, ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

O tem, da je tožena stranka odgovorna za škodo v višini 60 %, je sodba postala pravnomočna, zato se pritožbeno sodišče v ta del presoje ni spuščalo. Tako je le ugotavljalo, ali je tožnik res sokriv za nastalo škodo, oziroma ali je dejansko stanje v tej smeri dovolj ugotovljeno. Pri tem pa je ugotovilo, da je pritožba utemeljena, saj je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožnik ni prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cesti.

Da bi sodišče lahko to zaključilo, bi moralo ugotoviti vse okoliščine primera in ali je tožnik dejansko ravnal nepravilno. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo le naslednje pravno relevantne okoliščine: Do prometne nezgode je prišlo 4. 2. 1994 ob 6.15 uri na regionalni cesti Slovenska Bistrica Čatež - odsek Mestinje - Golobinjek, v ovinku, ki je bil spolzek. Cesta ni bila posipana, pač pa so šele policisti, ki so prišli na kraj nezgode, zahtevali posip ceste.

Sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe niti ni navedlo tistih okoliščin, ki so pomembne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, iz katerega bi se šele lahko zaključilo ravnanje ene ali druge stranke. Pravzaprav sodba v teh okoliščinah sploh nima razlogov, saj ni niti ugotovitev sodišča o tem, kdaj in kje je prišlo do prometne nezgode, in kakšne so bile vremenske razmere. Kraj prometne nezgode in vremenske razmere povedo, kakšna je bila cesta, kakšni prometni znaki so bili na tem delu, specifičnosti ceste glede na letni čas, torej ali gre za zimski čas, kakšne so bile temperature in podobno.

Šele ko sodišče ugotovi vse te okoliščine, lahko ob uporabi pravilne pravne podlage zaključi, kdo je odgovoren in koliko. Pritožbeno sodišče, ki obravnava pritožbo pa preizkusi sodbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da morajo biti vse pravno relevantne okoliščine v sodbi in torej ne zadošča, da so v ostalih listinah v spisu.

Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki ugotovi dejansko stanje in ki oceni vse dokaze, pritožbeno sodišče pa le-to le preizkuša in samo dejanskega stanja ne more raziskovati. Tako pa v sodbi ni navedeno niti, kakšne so bile temperature tega dne, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da so bile kljub zimskemu času (iz navedb v tožbi izhaja, da je bila prometne nezgoda 4. 2. 1994 ob 6.15 uri) takrat temperatue + 9 stopinj celzija. Sodišče tudi ni navedlo, kakšni opozorilni znaki so bili ob cesti, čeprav se pri obrazlaganju tožnikove odgovornosti nanje sklicuje. Zgolj pavšalno je zaključilo, ne da bi sploh obrazložilo tista pravno relevantna dejstva, iz katerih bi lahko izpeljalo te zaključke, da je tožnik soodgovoren 40 %.

Če je sodišče štelo, da je tožnik soodgovoren, ker hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, bi moralo raziskati tiste okoliščine, ki izhajajo iz določbe čl. 45 ZTVCP (Ur.l. SFRJ, št. 50-672/1988), ki je veljal v času nezgode, to je 1994. leta. Ta člen določa: Voznik mora hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, posebnemu stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim razmeram, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati.

Glede na to določbo, na podlagi katere je očitno sodišče prve stopnje (pravilno) zaključilo o soodgovornosti tožnika, bi moralo sodišče ugotavljati, s kakšno hitrostjo je vozil tožnik, ali je bila ta hitrost primerna glede na razmere na cesti in ali je bila poledenelost na tem delu predvidljiva, to je ali jo je bilo v danih razmerah mogoče pričakovati. Zato bo sodišče moralo ugotoviti (v razlogih sodbe) kakšne so bile takrat temperature nasploh in na tem delu, ali je tožnik mogel pričakovati poledico, kakšna je bila signalizacija in s kakšno hitrostjo je vozil, kakšna pa bi bila primerna. Šele po teh ugotovitvah pa bo lahko zaključilo stopnjo soodgovornosti tožnika. Še posebej pa se bo moralo ukvarjati s tem, ali je tožnik lahko pričakoval na tem odseku takšno poledico, če pa jo niti cestno podjetje ni predvidevalo.

Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno,na kar pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami čl. 369 in 370 ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnilo v tem delu v ponovno obravnavanje.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s III.

odst. 166. člena, ki določa, da v primeru, kadar pritožbeno sodišče razveljavi odločbo in zadevo vrne v novo sojenje, se pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.