Jedro

Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za razdružilni procesni postopek, katerega posledica je izdaja izpodbijanega sklepa (sklep o razdružitvi), sodišče ni imelo pravne podlage, da bi vsebinsko odločilo o njem, ker tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz določb ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, št. Bpp 2056/2012 z dne 12. 11. 2012 je odločeno, da se spis opr. št. Bpp 2056/2012 razdruži tako, da se izloči prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti in pritožbe zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišče v Krškem z opr. št. K 78/2006 z dne 27. 11. 2007 in se otvori nov sodni spis pod opr. št. Bpp 2057/2012. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je prosilec dne 12. 11. 2012 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, od koder izhaja, da želi prosilec dodelitev BPP zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti in pritožbe zoper sodbo K 78/2006 v zvezi z I Kp 426/2008 ter sodbo II Kp 51286/2010. Ker se v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč pravilom dodeli za vsako posamezno zadevo posebej, je Organ za BPP izločil prošnjo prosilca za brezplačno pravno pomoč zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti in pritožbe zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z opr. št. K 78/2006 z dne 27. 11. 2007 in otvori nov sodni spis pod opr. št. Bpp 2057/2012. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja s sklepom, saj so vse štiri sodbe nerazložljive in je potrebna vložitev edinstvene zahteve po varstvu zakonitosti, ki je po mnenju Vrhovnega sodišča do sedaj ni imel pravice vložiti, saj materialni del ni bil pravnomočen. To je pa po mnenju Vrhovnega sodišča eden od kriterijev, da sta oba dela sodbe pravnomočna. Tako formalni kot materialni del, zato je ta zadeva nerazdružljiva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prosilčeva prošnja zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti in pritožbe razdružilo tako, da je predmetnem spisu odločala le o prošnji za bpp za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in pritožbe zoper sodbo K 78/2006 v zvezi z I Kp 426/2008. Slednjo sodbo je višje sodišče prosilca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo kazen dve leti zapora. V tem delu je postala sodba pravnomočna. Prvostopno sodbo je sodišče razveljavilo le v odločbi glede odvzema premoženjske koristi in stroških postopka. Sklicuje se na šesti odstavek 392. člena ZKP, ki določa, da sme sodišče druge stopnje razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje samo delo, če se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo. V tem primeru sme sodišče druge stopnje za kaznivo dejanje iz ne razveljavljenega dela sodbe izreči kazensko sankcijo. Tudi iz sodne prakse izhaja, da dokler sodba ni formalno pravnomočna kot celota, ni izvršljiva, razen če sodišče neuporabi določbe šestega odstavka 392. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču ob delni razveljavitvi omogoča izrek določene kazni za dejanje, ki ga je s svojo odločbo potrdilo. V tem primeru je bila sodba glede kaznivega dejanja in kazenske sankcije s strani višjega sodišča tudi izrečena (ne pa recimo določena) in je tako postala tudi izvršljiva. Tožena stranka je mnenja, da je imel prosilec že takrat pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti glede tega, torej glede kaznivega dejanje in izrečene kazenske sankcije. Kot izhaja iz sodne prakse, je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti takrat, ko postane sodba pravnomočna glede vseh kaznivih dejanj (sodba VS 21903). Tožena stranka je mnenja, da je pravilno razdružila prošnjo prosilca, kot to izhaja iz spisa Bpp 2056/2012 in Bpp 2057/2012 in tudi odločila o prosilčevi prošnji v zadevi Bpp 2057/2012, medtem ko glede prošnje zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo višjega sodišča II Kp 51286/2010 še odloča o zadevi Bpp 2056/2012. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru tožnik izpodbija procesni sklep tožene stranke o razdružitvi spisa št. Bpp 2056/2012 in z izrekom, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve sodbe. 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Drugi odstavek tega člena pa določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz izpodbijanega upravnega akta ne izhaja, da bi bilo odločeno o kakšni pravici ali obveznosti tožnika po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki je materialni predpis za odločanje v postopkih brezplačne pravne pomoči. Na podlagi tega zakona se bpp na zahtevo upravičenca dodeli ob ugotovitvi, da izpolnjuje določene subjektivne in objektivne pogoje, ki jih določa zakon. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za razdružilni procesni postopek, katerega posledica je izdaja izpodbijanega sklepa, sodišče ni imelo pravne podlage, da bi vsebinsko odločilo o izpodbijanem sklepu, ker tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ki izhajajo iz določb ZBPP.

Sodišče je tožbo zavrglo po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.