Jedro

Pri tožnici, invalidki III. kategorije invalidnosti, je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je njen tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede datuma razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti razveljavi za čas pred 16. 2. 2011. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 18. 3. 2011 in št. ... z dne 26. 7. 2011 (I. točka izreka), tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 10. 2010, s pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka); toženki naložilo, da o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni (III. točka izreka) in jo zavezalo, da povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 450,78 EUR (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala razporeditev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 16. 2. 2011 dalje, sodišče pa je tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti z dnem 13. 10. 2010. S takšnim postopanjem je sodišče tožnici prisodilo nekaj drugega oziroma več kot je slednja zahtevala in ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Prav tako obstaja neskladje med samim izrekom in obrazložitvijo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče tožnico glede na modificiran tožbeni zahtevek razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 16. 2. 2011 dalje in ji od tega dne dalje tudi priznalo pravico do invalidske pokojnine, medtem ko iz II. točke izreka sodbe izhaja, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 10. 2010. Nejasno je od katerega dne dalje se tožnica zaradi bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti tako, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, saj ni sledilo pripombam toženke z dne 26. 8. 2013, ki so bile podane s strani njene službe za izvedenstvo druge stopnje, da opisan psihični status pri osebnem pregledu tožnice z dne 25. 7. 2013 ne ustreza kriterijem popolne in trajne nezmožnosti za pridobitno delo. Sodni izvedenec svojega mnenja o popolni izgubi delovne zmožnosti ni utemeljil s poslabšanjem zdravstvenega stanja, pač pa predvsem s težjo zaposlitvijo tožnice. Ni pa mogoče slediti izpovedi sodnega izvedenca, da ima tožnica znake psihoorganskega sindroma in da se ti znaki z leti samo poslabšujejo, saj je iz medicinske dokumentacije razvidno, da je bila tožnica nazadnje hospitalizirana leta 2000, od takrat dalje pa je vodena le ambulantno. Shizotipska motnja, ki je navedena kot glavna diagnoza, ne more biti razlog za upokojitev, ker je glede na naravo psihične motnje nastala že pred nastopom zaposlitve.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede kategorije invalidnosti tožnice in njene pravice do invalidske pokojnine, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa je prišlo glede datuma razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti do prekoračitve tožbenega zahtevka. V tem delu so pritožbene navedbe upravičene, v preostalem pa je sodišče pritožbo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnica zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 18. 3. 2011. S slednjo je območna enota tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, enostavnejša dela pod vodenjem, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, s polnim delovnim časom, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe od 1. 3. 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije, zaslišanja tožnice ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja postavljenega sodnega izvedenca specialista psihiatrije B.B. ter z njegovim zaslišanjem ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je bila z odločbo toženke z dne 23. 1. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami in s polnim delovnim časom od 20. 12. 2006 dalje. V okviru novega postopka, ki se je začel 3. 12. 2010, je invalidska komisija prve stopnje dne 16. 2. 2011 podala mnenje, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu od 1. 3. 2011 dalje, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica ni zmožna dvigovati bremen nad 5 kg. Predhodna omejitev dvigovanja bremen je bila podana na 8 kg. Glede na tako ugotovljeno je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti z odločbo toženke z dne 18. 3. 2011, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z ugotovljenimi omejitvami od 1. 3. 2011 dalje. Invalidska komisija druge stopnje je dne 21. 7. 2011 podala enako mnenje kot invalidska komisija prve stopnje in je toženka pritožbo tožnice z dokončno odločbo zavrnila. Iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra izhaja, da je tožnica nesposobna za kakršnokoli pridobitno delo zaradi bolezni. Kot dan nastanka izgube popolne delazmožnosti izvedenec navede 13. 10. 2010, ko je lečeča psihiatrinja predlagala upokojitev. Izvedenec je izvedensko mnenje podal na podlagi vseh medicinskih izvidov in osebnega pregleda tožnice ter menil, da kljub prizadevanjem tožnice, da bi se zaposlila ter glede na starost tožnice ni izgleda, da bi se zdravstveno stanje izboljšalo. Glede pripomb toženke, da psihični status tožnice ne ustreza kriterijem popolne trajne nezmožnosti je pojasnil, da je za ocenjevanje delazmožnosti odločilna simptomatika. Ta ima pri tožnici znake psihoorganskega sindroma, ki se z leti samo poslabšuje. Poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice je ugotavljala že njena lečeča psihiatrinja, tožnica je imela dvakrat tudi prometno nezgodo, ki je dodatno vplivala na zmanjšanje njene delazmožnosti. Redno prejema terapijo, ki sama zase govori o težavnosti diagnoze, ki jo tožnica ima in ker terapijo redno jemlje, se počuti bolje, ni pa zaradi tega delazmožna. Glede delazmožnosti tožnice je njeno delanezmožnost ugotavljal že lečeči psihiater v letu 2002, po odpustu iz Psihiatrične klinike C., enako tudi njena lečeča psihiatrinja v letu 2010, ko je predlagala trajno in popolno upokojitev. K takšnim navedbam psihiatra tožena stranka na glavni obravnavi ni imela nobenih pripomb in dodatnih dokaznih predlogov. Umaknila je celo dokazni predlog za podajo dopolnilnega mnenja IK druge stopnje z osebnim pregledom tožnice.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanja s strani sodišča prve stopnje. Ni moč slediti pritožbenim navedbam, da iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izhaja drugače kakor je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju izrecno poudaril in še dodatno pojasnil, zaslišan na glavni obravnavi, da tožnica ni več delazmožna, da se njene psihiatrične težave vlečejo od leta 1993, ko so se začele s tesnobnostjo in depresivnostjo ter psihosomatskimi težavami. Tožnica nima več kapacitet, da bi se psihično integrirala. Pri 54 letih ni več izgledov, da bi se zdravstveno stanje izboljšalo. Potek časa je tako pokazal, da se pri tožnici stanje ne izboljšuje in da se znaki psihoorganskega simptoma z leti samo poslabšujejo. Tožnica je nagnjena k paranoidnosti, nanašalnosti in hitro depresivno dekompenzira. Navedeno izhaja tako iz poročila o psihološkem pregledu, kakor tudi iz obvestil izbranemu zdravniku s strani lečeče specialistke psihiatrije D.D. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da ni moč slediti pritožbenim navedbam, da pri tožnici ni podana I. kategorija invalidnosti in da pri njej ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti od leta 2006. Psihiater v svojem izvedenskem mnenju navaja, da se pri tožnici psihiatrične težave vlečejo od leta 1993, ko so se začele s tesnobnostjo in depresivnostjo in psihosomatskimi težavami tako, da pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je glede na naravo psihične motnje nastala invalidnost, ki je razlog za invalidsko upokojitev že pred nastopom zaposlitve, saj iz upravnega spisa tožene stranke izhaja, da se je tožnica zaposlila leta 1979 in bila zaposlena vse do leta 2000. V zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki se nanaša na I. kategorijo invalidnosti pritožbeno sodišče opozarja na določbo 8. člena ZPP, ki se nanaša na načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje ter na podlagi vseh izvedenih dokazov tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno oziroma na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo, neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 11. 10. 2013 izhaja, da je tožnica na glavni obravnavi modificirala tožbeni zahtevek v II. točki in sicer je II. točko spremenila tako, da je zahtevala, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 16. 2. 2011 dalje in se ji od takrat prizna pravica do invalidske pokojnine. V tem primeru je bilo torej sodišče prve stopnje vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. S tem, ko je odločilo preko tožbenega zahtevka in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 13. 10. 2010 dalje, je prekoračilo tožbeni zahtevek, na to je v pritožbi pravilno opozorila tudi tožena stranka. ZPP v 357. členu določa, da če sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Upoštevaje navedeno določbo je pritožbeno sodišče, ne da bi vrnilo zadevo sodišču prve stopnje zgolj razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede datuma razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti za čas pred 16. 2. 2011, kar pomeni, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s 16. 2. 2011 in ne že s 13. 10. 2010, kakor je to odločilo sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

V ostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.