Jedro

Tožnikova priglasitev premoženjskopravnega zahtevka z vlogo z dne 19.10.1994 v kazenskem postopku po 388. členu ZOR je pretrgala zastaranje, ki je zato na podlagi prvega odstavka 392. člena ZOR pričelo teči znova, petletni zastaralni rok od vložitve tožbe 07.10.1997 pa še ni potekel. Zastaranja pa ne pretrga samo ustrezno upnikovo dejanje pred sodiščem ali drugim pristojnim organom po 388. členu ZOR, temveč po prvem odstavku 387. člena ZOR tudi dolžnikova pripoznava dolga. Takih toženčevih dejanj pa je bilo več.

Če bi bilo mogoče pritrditi toženčevemu stališču o neupoštevanju dopisa z dne 03.04.1991 in priglasitve premoženjskopravnega zahtevka z dne 19.10.1994, bi bilo treba toženčevo izjavo v pritožbi z dne 28.12.1995 obravnavati ne kot pripoznavo dolga v smislu prvega odstavka 387. člena ZOR, temveč kot pismeno pripoznavo zastaranja obveznosti po 366. členu ZOR, to pa bi imelo za posledico toženčevo odpoved zastaranju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot porok 03.04.1990 avstrijski banki plačal njeno terjatev do toženca v višini 50.000 USD in da je toženčev ugovor zastaranja neutemeljen. Zato je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 50.000 USD z obrestmi, kot Nova Ljubljanska banka d.d. obrestuje vpogledne vloge občanov v USD, od 03.04.1990 dalje in mu povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji obširno opisuje uveljavljane procesne kršitve, ki bodo podrobneje povzete v nadaljevanju te revizijske odločbe hkrati z odgovorom nanje. Toženec vztraja tako pri svojem ugovoru zastaranja, ker sodišče ne bi smelo upoštevati določenih listin in ker tudi ni prišlo do pretrganja zastaranja, saj proti tožencu ni bila izdana obsodilna kazenska sodba, vztraja pa tudi, da je sporno, ali je sploh prišlo do vnovčenja garancije in da ni res, da bi ugovarjal samo zastaranje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti glede na prehodno določbo 489. člena novega zakona in datum izdaje sodbe prve stopnje).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko uveljavljane procesne kršitve niso utemeljene. Trditev, da naj bi sodišče druge stopnje ocenilo dokaze, ki naj jih sodišče prve stopnje ne bi ocenilo, ni konkretizirana in je zato ni mogoče obravnavati. Neupoštevno je revizijsko sklicevanje na listine, ki jih je tožnik predložil šele na naroku in iz katerih revizija izpeljuje zatrjevano nasprotje, ker je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo. Dejstvo, da sodišče prve stopnje teh listin ni vpogledalo, samo po sebi ne predstavlja procesne kršitve. Toženec neutemeljeno graja razloge prvega sodišča, da ni prerekal datuma vnovčenja garancije, ker tega v postopku na prvi stopnji res ni storil. Neutemeljeno je njegovo vztrajanje pri pritožbenih očitkih, da sodišče ne bi smelo upoštevati dopisov z dne 04.03.1989 in 14.03.1991, ker sta napisana v tujem jeziku, in da dopis z dne 14.03.1991 sploh ni njegov dopis, temveč dopis njegove firme. Na oba očitka je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo v razlogih na koncu druge in začetku tretje strani svoje sodbe. Res je sodišče dolžno pravilno ugotoviti dejansko stanje, vendar napačna ugotovitev dejanskega stanja ne pomeni avtomatično tudi procesne kršitve, kot zmotno uveljavlja revizija. Toženec je ugovarjal zastaranje vse do naroka v tej pravdni zadevi, na njem pa je začel trditi tudi, da on sploh ni dolžnik. Razlogi sodišč druge in prve stopnje o vsebini toženčevih ugovorov so torej pravilni, obe sodišči pa sta se ukvarjali tudi z vprašanjem same terjatve, zato je drugačno revizijsko stališče napačno.

Že iz doslej povedanega izhaja, da se pretežni del toženčevih trditev ukvarja z vprašanji dejanske narave. Ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se revizijsko sodišče s temi trditvami ni ukvarjalo, saj so zaradi omenjene prepovedi stranke in revizijsko sodišče vezani na take dejanske okoliščine, kot so bile ugotovljene v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje. To v obravnavani zadevi pomeni, da ni več mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev, da je tožnik kot porok plačal upniku 50.000 USD in da je to storil 03.04.1990. Zato tožnik na podlagi prvega odstavka 1013. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) utemeljeno zahteva od toženca, da mu povrne vse, kar je zanj plačal, pa tudi obresti od dneva plačila. Zastaralni rok je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZOR začel teči 04.04.1990, po 371. členu ZOR pa znaša pet let. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi obeh sodišč, da je tožnikova priglasitev premoženjskopravnega zahtevka z vlogo z dne 19.10.1994 v kazenskem postopku po 388. členu ZOR pretrgala zastaranje, ki je zato na podlagi prvega odstavka 392. člena ZOR pričelo teči znova, petletni zastaralni rok do vložitve tožbe 07.10.1997 pa še ni potekel. Zaradi toženčevega revizijskega vztrajanja pri ugovoru zastaranja in pri dejstvu, da proti njemu ni bila izdana obsodilna kazenska sodba, pa revizijsko sodišče k razlogom obeh sodišč še dodaja, da zastaranja ne pretrga samo ustrezno upnikovo dejanje pred sodiščem ali drugim pristojnim organom po 388. členu ZOR, temveč po prvem odstavku 387. člena ZOR tudi dolžnikova pripoznava dolga. Takih toženčevih dejanj pa je bilo več. Ne gre samo za njegovo prošnjo za odlog plačila v dopisu z dne 03.04.1991, ki mu toženec ugovarja, ker je napisan v hrvaškem jeziku in ker naj bi šlo za dopis njegove firme, temveč tudi za toženčeve izjave in vloge v kazenskem postopku pod I Kpr 802/95 zaradi suma kaznivega dejanja goljufije, s katerim naj bi oškodoval tožnika za sedaj, v tej pravdni zadevi iztoževani znesek. Teh izjav je bilo več, sodišče prve stopnje pa je v razlogih svoje sodbe dobesedno prepisalo tudi toženčeve trditve v pritožbi z dne 28.12.1995 na listni št. 41 kazenskega spisa proti sklepu izvenobravnavnega senata, da se opravi preiskava. Toženec je v pritožbi med drugim zapisal, da so kasneje po sklenitvi sporne pogodbe nastale okoliščine, ki so onemogočile vrnitev posojila in omogočile vnovčenje poroštvene obveznosti napram tožniku, poudaril pa je tudi, da ima še vedno namen vrniti denar tožniku. S takimi pritožbenimi trditvami je toženec uspel, saj je pritožbeni senat spremenil izpodbijani sklep in zavrnil zahtevo za preiskavo. Povzete toženčeve pritožbene trditve so povsem jasne in predstavljajo pismeno pripoznavo dolga. Če bi torej bilo mogoče pritrditi toženčevemu stališču o neupoštevanju dopisa z dne 03.04.1991 in priglasitve premoženjskopravnega zahtevka z dne 19.10.1994, bi bilo treba toženčevo izjavo v pritožbi z dne 28.12.1995 obravnavati ne kot pripoznavo dolga v smislu prvega odstavka 387. člena ZOR, temveč kot pismeno pripoznavo zastarane obveznosti po 366. členu ZOR, to pa bi imelo za posledico toženčevo odpoved zastaranju. Po vsem obrazloženem toženčev ugovor zastaranja ne more biti uspešen.

V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta obe sodišči pravilno uporabili slovensko pravo, saj nanj napotuje 20. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99), ki določa domnevo, da sta stranki izbrali pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče. Materialnopravno pravilno sta tožencu naložili tudi plačilo v tuji valuti, ker tožnik ni rezident v smislu tretjega odstavka 18. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 23/99).

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.