Jedro

Pokojninska oziroma zavarovalna doba se lahko dokazuje s pričami, vendar morajo biti izjave prič tako popolne in nedvoumne, da je mogoč prepričljiv zaključek o obstoju vseh elementov delovnega razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se ji v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas zatrjevane zaposlitve pri F. S. v obdobju od 1926 do 1934. Zoper citirano sodbo se laično pritožuje tožnica. Odločno protestira proti sprejeti odločitvi in povdarja, da naj bi bile nad njo zgrožene tudi priče. Sklicuje se na predložene pisne izjave prič, ki naj bi bile verodostojne glede zatrjevane zaposlitve v letih od 1926 do 1934 ter pri tem ponovno povdarja, da je delala cele dneve pri črnem kruhu.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tožničin zahtevek za priznanje uveljavljane pokojninske dobe ob presojanju zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb tožene stranke, utemeljeno zavrnilo. Pri tem ni kršilo pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi ni prišlo do smiselno uveljavljane kršitve iz 1. odst. istega člena ZPP, ko naj po navedbah pritožnice priča V. A., sploh ne bi prejela vabila na obravnavo. Iz povratnice v sodnem spisu je namreč razvidno, da je bilo omenjeni priči 14.4.1998 vročeno pisno vabilo za obravnavo 22.4.1998, ki pa se je ni udeležila, tako kot nobena od obeh pravdnih strank. Tožnica na poznejši glavni obravnavi pri izvedbi dokaza s to pričo več ni vztrajala. Navedbe, da naj sodišče prve stopnje omenjene priče sploh ne bi vabilo na obravnavo, so tako v nasprotju z razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem spisu in ne morejo biti odločilne. Ker vsebuje izpodbijana sodba bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, jih zato ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe pojasnjuje le še naslednje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je (Odločba, - objavljena v Uradnem listu RS, št. 56/92) razveljavilo 308. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ), ki je določal, da se pokojninska doba ne more dokazovati z izjavami prič. Ocenilo je, da je prepoved uporabe določenih dokazov v nasprotju z 22. členom Ustave R Slovenije, saj noben zakon, sodnik, ali državni organ ne more izločiti dokaza, ki ga dopuščajo postopkovni zakoni. Zato sta tožena stranka, kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v skladu s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS pravilno dopustila dokazovanje zatrjevane zavarovalne dobe le na podlagi izjav prič. Vendar pa morajo za priznanje zavarovalne dobe biti izjave prič tako popolne in nedvoumne, da je mogoč nedvoumen in prepričljiv zaključek o obstoju vseh elementov delovnega razmerja, na podlagi katerega je bila določena oseba, v določenem časovnem obdobju, tudi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana po tedaj veljavnih predpisih. V 126. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 31/64), ki ga je glede na 202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za razsojo obravnavane zadeve še potrebno uporabiti, je namreč izrecno določeno, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba med drugim všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan. Pomeni, da morata biti izpolnjena oba pogoja, to je obstoj delovnega razmerja, kot zavarovanja na njegovi podlagi, česar pa tožnici v predsodnem upravnem postopku, niti v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokazno vrednost izjav zaslišane tožnice ter priče J. O. in tudi v povezavi s povsem posplošenimi pisnimi izjavami iz predsodnega upravnega postopka, pravilno zaključilo, da je tožnica sicer res delala pri F. S., kar pa samo po sebi še ne zadostuje za priznanje vtoževane pokojninske dobe. Ostalo je namreč nedokazano, da bi bila tožnica v obravnavanem obdobju pri zatrjevanem delodajalcu v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bila tedaj tudi socialno oz. pokojninsko in invalidsko zavarovana.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in dejstvu, da tožnica v pritožbi ne navaja nobenega novega dejstva, niti ne ponuja kakršnega koli novega dokaza v smislu 1. odst. 352. člena ZPP, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 126. člena TZPZ za vštetje zatrjevane zaposlitve v zavarovalno dobo, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.