Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita ta povračila v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postane inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko v stroških prevoza na delo in z dela za obdobje od januarja 2004 do decembra 2006 v zneskih, kakršni so navedeni v izreku in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 69,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.444,52 EUR za čas od 18. 2. 2006 do 19. 2. 2006 in za plačilo zneskov po 0,01 EUR za marec 2004, oktober 2005, november 2005, marec 2006 in december 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedene zapadlosti do plačila (2. točka izreka). Odločilo je tožena stranka sama krije svoje stroške postopka ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njene stroške postopka v višini 335,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitev ustavnega sodišča o neustavnosti Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93, 40/94, 7/95, v nadaljevanju: Uredba) ne vštevajo v davčno v davčno osnovo ne vpliva na zakonitost tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 – 38/2003) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na Uredbo. Pogodbeno določilo, ki se izrecno sklicuje na določbe predpisa, ki ni skladen z ustavo je možno uporabiti in izvršiti samo z neposredno uporabo protiustavnega predpisa, zato se šteje, da je tudi takšno pogodbeno določilo v nasprotju z ustavo. Neskladnost z ustavo in prisilnimi predpisi pa tako po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89), ki veljal v času sklepanja obeh kolektivnih pogodb, kot po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) predstavlja razlog za ničnost prvih odstavkov 4. točk obeh tarifnih prilog. Zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe pa sta ti določbi nični tudi v primeru, če Uredba, na katero se sklicujeta, ne bi bila v neskladju z ustavo. Uredba namreč določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračil za prevoz na delo in z dela, teh meja pa ni možno razlagati tako, da predstavljajo znesek obveznosti delodajalca glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela. To velja celo v primeru, če bi tista dela 1. odstavka 4. točk tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb, ki se glasita „v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo“ razumeli tako, kot ju je v dosedanji praksi razlagalo prvostopenjskega sodišče, to je, da je s tem mišljen zgornji znesek, ki ga uredba določa kot znesek, ki se ne všteva v osnovo. Na podlagi takšne interpretacije bi sicer bila določljiva večina stroškov v zvezi z delom, ne pa tudi povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Uredba namreč v 4. členu določa, da se pri ugotavljanju zneskov iz Uredbe upoštevajo zadnji znani statistični podatki. Stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi pa statistično niso obdelani in javno objavljeni, zaradi česar zneskov iz Uredbe pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ni mogoče ugotoviti oz. določiti. Tožena stranka je tožnici stroške prevoza na delo in z delo izplačala skladno z obstoječo pravno podlago, to je določbo 2. točke 52. člena SKPGD in 2. točke 53. člena panožne kolektivne pogodbe, zato iz tega naslova tožnici ne dolguje ničesar več. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od razlik v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od julija 2004 do decembra 2006, čeprav jih tožnik ni zahteval. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih, sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da z razširitvijo tožbenega zahtevka ni nadomestil prvotnega zahtevka in da razširitev tudi ni čistopis zahtevka, temveč je z razširitvijo zahtevek dopolnil z novimi zneski in datumi, od katerih dalje zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Prvotni zahtevek in razširitev zahtevka je potrebno brati kot celoto. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 65/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Povsem protispisna je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od razlik v povrnitvi stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od julija 2004 do decembra 2006, čeprav jih tožnik ni zahteval. Tožena stranka ni upoštevala, da tožnik z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 18. 6. 2009, tožbe ni razširil tako, da bi na novo oblikoval celoten tožbeni zahtevek, temveč je ob obstoječem zahtevku dodal še zahtevke za plačilo razlike v povračilih stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2006 in pri tem že obstoječi prvi alinei iz 1. točke prvotnega zahtevka dodal še 12 novih alinei. Navedeno pomeni, da se besede iz 1. točke osnovnega tožbenega zahtevka z dne 17. 2. 2009 „z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska“ nanašajo tako na prvotno vtoževani znesek 451,58 EUR, kakor tudi na z razširitvijo tožbe navedene zneske. Tako pri prvotno vtoževanem znesku kot tudi z razširitvijo tožbe vtoževanih zneskih tožnik pri posameznih vtoževanih zneskih navaja le „od (sledi datum, od katerega tečejo obresti) dalje do plačila“, saj so besede „z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:“ že zajete v uvodnem delu 1. točke zahtevka in se nanašajo na vse v nadaljevanju vtoževane zneske. Ni bistveno, da je sodišče prve stopnje nato tožbeni zahtevek preoblikovalo tako, da je pri vsakem posameznem znesku (in ne v uvodnem skupnem delu) dodalo besede „z zakonskimi zamudnimi obrestmi od – sledi datum“. Navedeno pomeni, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo le tisto, kar je vtoževal. Res je sicer, da bi se tožnik temu nesporazumu izognil, če bi v razširitvi tožbe na novo oblikoval celotni tožbeni zahtevek in ne le dodaten zahtevek za čas od julija 2004 do decembra 2006 (brez decembra 2004). Vendar pa je kljub temu povsem jasno, da je sodišče prve stopnje odločalo ob upoštevanju načela vezanosti na zahtevek. O tistem kar je tožnik zahteval s prvotno tožbo je odločilo v prvi alinei 1. točke izreka (ugodilni del) in prvi alinei 2. točke izreka (zavrnilni del), o tistem kar je tožnik zahteval z razširitvijo tožbe pa v drugi do trinajsti alinei točke 1 izreka.

Tožena stranka si tudi povsem zmotno razlaga kdaj je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka verjetno meni, da je nasprotje med tem kar se v razlogih sodbe (dejansko v izreku) navaja o vsebini tožbenega zahtevka, vsebovanega v tožbi in razširitvi tožbe in dejansko vsebino zahtevka, vendar pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Sicer pa v koliko bi sodišče tožniku v resnici dosodilo nekaj drugega kot pa je zahteval, bi še vedno šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP in ne bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev ustavnega sodišča, da Uredba iz leta 1993 ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k KPDT, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na Uredbo. Ugotovitev neskladnosti Uredbe z ustavo ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da sta v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določili takšno višino teh povračil, kakršna je določena z Uredbo. S 4. točko tarifne priloge k SKPgd so podpisniki te pogodbe določili, da se povračila stroškov v zvezi z delom (med te stroške pa spadajo tudi stroški prevoza na delo in z dela) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo. Enako je določeno tudi v tarifni prilogi k panožni kolektivni pogodbi. S temi določbami je glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma tarifno prilogo k panožni kolektivni pogodbi in so jo bili delodajalci dolžni upoštevati tudi po tistem, ko je ustavno sodišče ugotovilo, da uredba ni skladna z ustavo.

Sicer pa za čas po 1. 1. 2005 (tožnik vtožuje razliko v povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2004 do decembra 2006) sploh ne velja več Uredba, za katero je ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo. S 1. 1. 2005 je namreč pričela veljati Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/2004, 7/2005, 60/2005, 26/2006, 114/2006), ki pa ni bila predmet presoje pred ustavnim sodiščem.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi bile sporne določbe tarifnih prilog k obema kolektivnima pogodbama nične, ker obveznost plačila stroškov prevoza na delo in z dela ni določljiva. Določba prvega odstavka 4. točke tarifne priloge k SKPgd v povezavi z 2. točko 52. člena SKPgd pomeni zgolj to, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza in ne le 60 % teh stroškov. Enako velja tudi za interpretacijo prvega odstavka 4. člena tarifne priloge k KPDT v povezavi z 2. točko 53. člena KPDT. Takšna interpretacija teh določb izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22. 11. 2005, ki je bila izdana celo po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča iz leta 1997, na katero se sklicuje tožena stranka. Vrhovno sodišče je v citiranem kolektivnem delovnem sporu odločilo, da mora nasprotni udeleženec delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza oziroma jim izplačati kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. V navedenem kolektivnem delovnem sporu je sicer šlo za spor v zvezi z uporabo določbe 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (KPGit, Ur. l. RS, št. 83/87 – 87/04), ki pa je po vsebini identična določbi 4. točke tarifne priloge k SKPgd oziroma 4. točki tarifne priloge k KPDT, obenem pa je bilo v 2. točki 68. člena KPGit prav tako določeno, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 60 % stroškov javnega prevoza. Revizijsko sodišče je zavzelo povsem jasno stališče, da je bilo v KPGit povračilo stroškov prevoza na delo in z dela urejeno tako, da je bila v 68. členu določena spodnja meja povračila teh stroškov, hkrati pa je bila v tarifni prilogi izrecno določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek. V citirani zadevi je sicer šlo tudi za vprašanje pravilnost razlage Komisije za razlago KPGit, vendar pa za ta individualni delovni spor sploh ni bistveno, da Komisija za razlago SKPgd oziroma Komisija za razlago KPDT glede teh določb nista sprejeli nobene razlage. Določbe vseh treh kolektivnih pogodb oziroma njihovih tarifnih prilog veljajo takšne kot so in jim tudi komisija za razlago ne more dati drugačnega pomena. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče to še posebej poudarilo, ko je zavzelo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo priti do enakega zaključka tudi brez razlage komisije, torej če bi moralo samo razlagati sporne določbe KPGit in njene tarifne priloge.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da naj bi bila obveznost povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog nedoločljiva, ker podatki o stroških prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi niso statistično obdelani in tudi niso javno objavljeni. Ob dejstvu, da je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku povrnila 60 % stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je sama ugotovila, je tožnik utemeljeno vtoževal še razliko v višini 40 %. V kolikor bi sprejeli razlago o nedoločnosti obveznosti, kakršno ponuja pritožba, bi to pomenilo, da tožena stranka ne bi imela pravne podlage niti za povrnitev tistega dela stroškov prevoza na delo in z dela, ki ga je tožniku že povrnila. Tudi glede tistih 60 % nastalih stroškov namreč podatki o stroških javnega prevoza niso bili statistično obdelani in takšna statistična obdelava zaradi tega tudi ni bila objavljena.

Volja tožene stranke je bila, da delavcem povrne 60 % stroškov prevoza na delo in z dela in jim je takšen del stroškov po metodologiji, ki jo je sama določila, tudi povrnila. Glede na pravilno razlago pomena določb 1. odstavkov 4. točk tarifnih prilog k SKPgd in KPDT, kakršna izhaja tudi iz zgoraj citirane sodbe Vrhovnega sodišča, je tožnik utemeljeno zahtevala razliko med dejansko povrnjenimi stroški prevoza na delo in z dela ter 100 % povračilom teh stroškov. Zaradi navedenega je tožnikov zahtevek lahko temeljil na matematičnem izračunu te razlike.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožniku za sporno obdobje plačati razliko med že prejeto 60 % povrnitvijo stroškov prevoza na delo in z dela in 100 % povrnitvijo, ne glede na to, da je 170. člen Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 10. 12. 2003 določal, da delavcem pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini najmanj 60 % stroškov javnega prevoza. Kadar je določeno vprašanje že urejeno v SKPgd ali panožni kolektivni pogodbi, potem je s podjetniško kolektivno pogodbo to isto vprašanje lahko urejeno le enako ali ugodneje, tudi drugače, nikakor pa ne manj ugodno. Navedeno pomeni, da je pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela potrebno upoštevati določbe tarifne prilog k SKPgd oz. tarifne priloge k KPDT. Iz teh določb pa sledi, kakor je že razloženo zgoraj, da je delavec upravičen do povrnitve dejanskih prevoznih stroškov s sredstvi javnega prevoza. Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem obdobju prejemal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 60 %, je njegov izračun povsem preverljiv, saj je tožbi priložil plačilne liste za celotno sporno obdobje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k pravilni odločitvi v tem sporu, zato ga ni mogoče opredeliti kot potreben strošek, ki bi ga tožena stranka bila dolžna povrniti tožniku.