Jedro

Izvršitelj ima prav, da v primeru kasnejšega uveljavljenja stroškov ne more biti prikrajšan za pravico do povrnitve le-teh, vendar ne iz vnaprejšnjega plačila iz sredstev proračuna. Lahko jih uveljavlja le neposredno od tistega, ki je stroške povzročil.

Izrek

Pritožba izvršitelja F.S. se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnik je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek izvršitelja F.S. št. 1 z dne 2. junija 2014, za plačilo stroškov.

Zoper sklep je izvršitelj vložil pritožbo. Z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za povrnitev stroškov se ne strinja. Priznava, da je sicer res pozneje priglasil stroške, meni pa, da se vsakomur lahko zgodi, da nepričakovano založi spis ali ga postavi v napačno lokacijo, kar pa ni vplivalo na odločanje sodišča in tudi ni povzročilo dodatnih stroškov. Po mnenju izvršitelja je tudi pomembno, da od prejema pravnomočne sodbe do predložitve obračuna, to je od 7. marca 2014 do 29. maja 2014 še ni poteklo obdobje treh mesecev (tretji odstavek 145. člena Zakona o prekrških – ZP-1), kar po mnenju izvršitelja pomeni, da je bil predlog za poplačilo stroškov podan pravočasno. Meni tudi, da je rok iz pravilnika inštrukcijski rok. Izvršitelj je upravičen do plačila in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi in ne zakon in ne Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja ne določata, da izvršitelj nima pravice do plačila za svoje delo in do povračila stroškov, če zamudi rok iz 60/1 člena prej omenjenega pravilnika. Rok iz Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja torej ni ne zakoniti rok in ne rok sodišča, zaradi česar zamuda takega roka izvršitelja ne prekludira pri podaji predloga za odmero stroškov. Podzakonski predpis namreč ne more ožiti pravic, ki jih za izvršitelja določa Zakon o izvršbi in zavarovanju. Zato je po mnenju pritožnika sklep sodišča nepravilen in nezakonit. Pritožba ni utemeljena.

Odločilna dejstva, ki jih pritožnik ne izpodbija, so, da izvršitelj kljub pozivu sodišča, poslanega skupaj s pravnomočno sodbo, da sodišče obvesti o realiziranem uničenju predmeta, tega ni storil ter se nato odzval šele na ponovni poziv sodišča po preteku enega meseca, ko je izvršitelj sodišču odgovoril s posredovanim obračunom stroškov s priloženim računom ter zapisnikom o predaji zaseženih predmetov v uničenje. Glede na to, da iz posredovanih listin izhaja, da je bila predaja v uničenje izvršena 27. marca 2014, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je izvršitelj podal končno poročilo in končni obračun vseh nastalih stroškov. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS št. 18/2003 s spremembami; v nadaljevanju: Pravilnik) sicer v določbi 61. člena, kjer govori o obračunu plačila za delo in stroškov izvršitelja, nima navedenega roka v katerem je treba takšen obračun predložiti sodišču, vendar pa je iz predhodne določbe (60. člen Pravilnika), ki govori o poročilu o opravi izvršilnih dejanj, jasno, da mora to storiti najkasneje v osmih dneh. V takšnem roku mora namreč posredovati pisno poročilo, določba 61. člena Pravilnika pa izvršitelju nalaga, da mora k prej navedenemu poročilu priložiti ali vanj vključiti tudi obračun plačila za delo in za povračilo stroškov izvršitelja. Navedena določba glede roka za predložitev obračuna stroškov izvršitelja je zanj zavezujoča. Izvršitelj ima sicer prav, da v primeru kasnejšega uveljavljenja stroškov ne more biti prikrajšan za pravico do povrnitve le-teh, vendar ne iz vnaprejšnjega plačila iz sredstev proračuna. Lahko jih uveljavlja le neposredno od tistega, ki je stroške povzročil. Glede na to, da pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je že ob predložitvi obračuna, ki ga je predložil sodišču razpolagal z vsemi potrebnimi podatki za končni obračun stroškov, se pritožnik tudi ne more uspešno sklicevati, da je založil spis. Tudi s sklicevanjem na trimesečni rok iz tretjega odstavka 145. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izvršitelj ne more biti uspešen. V obravnavani zadevi namreč ne gre za primer ustavitve postopka zaradi česar bi bil potreben dodaten rok, da tisti, ki ima pravico podati kakšen zahtevek le-tega poda, pač pa je šlo v obravnavani zadevi za situacijo, ko izvršitelj, kljub pozivanju sodišča in dejstvu, da je razpolagal z vsemi potrebnimi podatki o višini stroškov le-teh ni priglasil. Tveganje nepravočasnega uveljavljanja stroškov zato bremeni izvršitelja. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo izvršitelja F.S. kot neutemeljeno zavrnilo (168. člen ZP-1).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR (tarifna številka 8407 ZST-1A), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se prisilno izterja.