Jedro

Ker je tožnica ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, katere veljavnosti ni izpodbijala, njen tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi glede na omejeno sodno varstvo ni utemeljen.

Tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, saj je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega poslovnega razloga (sprememba organizacije delodajalca).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 2. 2007 razveljavila in na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi dne 31. 1. 2005 ter ji za obdobje od nezakonitega prenehanja te pogodbe do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja po tej pogodbi obračunati bruto razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2005 in prejeto plačo ter ostale prejemke iz delovnega razmerja ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plači in ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V drugem odstavku izreka je zavrnilo tudi tožničin podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 9.000,00 EUR, ki predstavlja razliko med plačo, ki bi jo tožnica prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2005 in prejeto plačo, vrednost izgubljenih bonitet in prikrajšanja pri bodočih prejemkih iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča oziroma po odločitvi sodišča pa rento v mesečnem znesku 500,00 EUR vse do vzpostavitve zakonitega stanja s strani delodajalca. V tretjem odstavku izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da po ugotovitvi o neobstoju utemeljenih izpodbijanih razlogov ugodi njenemu podrednemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je tožnica tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi na novem delovnem mestu opravljala povsem enaka dela in naloge, kot jih je opravljala po stari (odpovedani) pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 31. 1. 2005. Te naloge so se ji še nekoliko povečale, zato je šlo v bistvu za fiktivno odpoved s ponudbo nove pogodbe, katere posledica in razlog sta le znižanje plače in odvzem bonitet. Da gre za identično delo, posredno izhaja tudi iz izpovedbe priče E.R. v delu, kjer govori o tem, da je bila tožnici z namenom, da bi se zbližala stališča oziroma zmanjšalo njeno nezadovoljstvo, ponujena še ena pogodba o zaposlitvi, pri kateri se je odstopalo od načela razporejanja delavca na delovno mesto s splošnim opisom del in nalog. Te pogodbe tožnica ni podpisala, ker jo je prejela po izteku roka, v katerem se je morala izreči glede ponudbe o odpovedi. Ukinitev prejšnjega tožničinega delovnega mesta je bila torej zgolj navidezna, saj tožnica še naprej opravlja isto delo, le da se sedaj to delovno mesto imenuje drugače in je zanj določena nižja plača. Glede na to ni bil podan resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče, da gre za navidezno ukinitev delovnega mesta je v podobnih primerih že zavzelo Višje delovno in socialno sodišče (sodba opr. št. Pdp 514/2006, opr. št. Pdp 647/2005). Tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi podpisala zaradi socialne stiske, saj bi sicer ostala brez zaposlitve. Ker ZDR izrecno ne določa, da zaradi neugotovitve utemeljenosti odpovednega razloga nova pogodba preneha veljati ali postane nična, je tožnica vložila še podredni odškodninski zahtevek, s katerim uveljavlja plačilo premoženjske škode v višini prikrajšanja. Tožnica še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 25. 4. 2008 zavrnilo obravnavo podrednega tožbenega zahtevka, s tem, da razlogov za to ni pojasnilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Glede na to tožnica v tem delu ne more podati kvalitetne pritožbe, saj ji razlogi za zavrnitev niso znani.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2005 pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu „samostojni strokovni sodelavec za razvoj storitev počivališč in drugih prilivov“ (A4). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je Uprava tožene stranke dne 6. 6. 2006 sprejela akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (A7), ki je bil posledica potrebe po vzpostavitvi enotne organizacijske strukture pri toženi stranki. Toženi stranki se je namreč pripojilo P., ki je imelo približno 1000 zaposlenih, tožena stranka pa je imela pred pripojitvijo približno 90 zaposlenih. Zaradi različne sistemizacije delovnih mest v obeh družbah je bilo potrebno po pripojitvi pri toženi stranki vzpostaviti novo sistemizacijo delovnih mest. Iz dokaznega postopka izhaja, da je prišlo s sprejemom novega akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (A7) tudi do sprememb nazivov in opisov del in nalog posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo v prejšnjih sistemizacijah obeh pravnih subjektov sistemiziranih nad 80 delovnih mest, s sprejemom nove sistemizacije pa je bilo za približno 1100 zaposlenih pri toženi stranki (po pripojitvi P.) sistemiziranih 30 delovnih mest. Iz spisovnih podatkov izhaja, da v novi sistemizaciji delovnih mest ni bilo več sistemiziranega delovnega mesta „samostojni strokovni sodelavec za razvoj storitev, počivališč in drugih prilivov“, na katerem je delala tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2005. S sprejetjem nove sistemizacije so nastali organizacijski in strukturni razlogi, ki v skladu s prvo alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) predstavljajo utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, za katerega se ugotovi, da preneha potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je tožena stranka tožnici dne 19. 1. 2007 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A12), dne 9. 2. 2007 pa je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec za razvoj storitev, počivališč in drugih prilivov“ in ji istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec“ (A13, A16). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec“ podpisala. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je šlo v konkretnem primeru za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR. Iz dokaznega postopka in tudi iz tožničinih navedb je razvidno, da je bila tožnici ponujena v podpis pogodba za ustrezno zaposlitev v skladu z tretjim odstavkom 90. člena ZDR. Ker je tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala, je z ozirom na 90. člen ZDR in uveljavljeno sodno prakso (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30. 1. 2007, sklep opr. št. VIII Ips 6/2007 z dne 15. 5. 2007, sodba opr. št. VIII Ips 232/2006 z dne 21. 11. 2006...) sodno varstvo glede zakonitosti takšne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojo obstoja utemeljenega razloga za odpoved. V primeru, če sodišče ugotovi, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ima delavec do delodajalca le odškodninske zahtevke in ni podlage za ugotovitev veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi (ob predpostavki, da tožnik veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal – tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30. 1. 2007).

Ker je tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala, veljavnosti nove podpisane pogodbe pa ni izpodbijala, ni mogla zahtevati razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 2. 2007 oziroma vzpostavitve delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2005. Glede na to je bil tožbeni zahtevek tožnice, kot ga je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu kot primarni tožbeni zahtevek, že iz tega razloga neutemeljen.

Sodišče prve stopnje pa je v postopku ugotovilo tudi, da je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga. Do te odpovedi je prišlo zaradi organizacijskih oz. strukturnih razlogov pri toženi stranki (toženi stranki se je pripojila druga pravna oseba), zaradi česar je bilo potrebno med drugih ustrezno prilagoditi tudi akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest glede na novo nastalo situacijo. V novem aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je prišlo do drugačne organiziranosti delovnih mest pri toženi stranki (kar je razvidno že iz v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejstva, da se je število delovnih mest pri toženi stranki zmanjšalo od 80 na 30), posledično pa se je spremenil tudi opis del in nalog posameznih delovnih mest. To med drugim izhaja tudi iz opisa del in nalog delovnega mesta „samostojni strokovni sodelavec za razvoj storitev počivališč in drugih prilivov“ (A14) na katerem je delala tožnica pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delovnim mestom „samostojni strokovni sodelavec“ (A7, priloga 2, zap. št. delovnega mesta 012), ki ji je bilo ponujeno v okviru nove pogodbe o zaposlitvi. Že na podlagi opisov del in nalog navedenih delovnih mest je potrebno zaključiti, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da je šlo v njenem primeru le za fiktivno ukinitev delovnega mesta „samostojni strokovni sodelavec razvoj storitev, počivališč in drugih prilivov“. Opisa del in nalog teh delovnih mest se namreč razlikujeta, prav tako pa se razlikujejo tudi pogoji, ki so bili določeni za zasedbo navedenih delovnih mest (stopnja strokovne izobrazbe, zahtevane delovne izkušnje). Dejstvo, da je bila za novo delovno mesto določena nižja plača, pa na ugotovitev, da je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, nima vpliva. V pristojnosti delodajalca je, da v okviru spremembe organizacije in sistemizacije delovnih mest posamezna delovna mesta ovrednoti drugače, s tem, da je pri vrednotenju teh delovnih mest v smislu določitve plače za opravljanje del posameznega delovnega mesta vezan na določbe kolektivnih pogodb o določitvi izhodiščnih plač za tarifni razred, v katerega se razvrsti določeno delovno mesto.

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 514/2006 z dne 10. 5. 2007 oziroma Pdp 647/2005 z dne 9. 11. 2006, saj temeljita na drugačnem dejanskem stanju. V navedenih zadevah je bilo namreč ugotovljeno, da je prišlo do ukinitve delavčevega delovnega mesta le navidezno, medtem ko je v predmetnem individualnem delovnem sporu bilo tožničino delovno mesto dejansko ukinjeno zaradi novega akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je bil posledica pripojitve Podjetja za vzdrževanje avtocest k toženi stranki.

Ker je bil torej za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen razlog, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na plačilo odškodnine. Temelj odškodninskega zahtevka bi bil namreč podan le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz neutemeljenega razloga.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga zahteva delavec le v primeru, če pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podpiše novo pogodbo za neustrezno delo. Veljavna delovnopravna zakonodaja namreč te omejitve na vsebuje. To pomeni, da ima pravico zahtevati ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga delavec, ki podpiše novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno ali za neustrezno delo. Zgoraj navedeno zmotno stališče sodišča prve stopnje pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni imelo vpliva.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da je iz izpovedbe priče E.R. razvidno, da je tožnica tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi na novem delovnem mestu opravljala enaka dela kot prej, saj to dejstvo iz izpovedbe navedene priče, zabeležene v zapisniku o glavni obravnavi z dne 25. 4. 2008, ne izhaja.

Tožnica v pritožbi sicer utemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 25. 4. 2008 sprejelo sklep o zavrnitvi obravnavanja podrednega tožbenega zahtevka. S tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice, je dejansko ravnalo v nasprotju s procesnim sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo dne 25. 4. 2008. Navedeno pa po stališču pritožbenega sodišča na pravilnost dela izpodbijane sodbe, v okviru katerega je bil zavrnjen tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice, nima odločilnega vpliva, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To pomeni, da v pritožbi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni bila podana.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka z ozirom na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.