Jedro

Določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre).

V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR) bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil.

Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja tožnice pred sodiščem druge stopnje v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki pod opr. št. D ... (v nadaljevanju zapuščinski postopek) (I. točka izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali (II. točka izreka).

2.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo, ker ta ni izpolnjevala premoženjskega cenzusa iz drugega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Tožena stranka je namreč ugotovila, da je tožnica na dan vložitve prošnje razpolagala s prihranki v skupni višini 5.489,32 EUR (kar je več od 1.454,64 EUR, kar predstavlja višino treh minimalnih dohodkov po drugem odstavku 18. člena ZUPJS). Tožnica je ugovarjala, da njena pokojnina ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, da premoženje ne presega 22.336,32 EUR in da je privarčevani denar namenjen za obnovo stanovanja. Tožena stranka je v zvezi s tem navedla, da mora prosilec ob vložitvi prošnje izpolnjevati tako dohodkovni kot premoženjski pogoj. Res je, da tožničina pokojnina ne presega dvakratnika minimalnega dohodka (t. j. ne presega dohodkovnega cenzusa), vendar je tožnica presega premoženjski cenzus. Znesek, ki ga omenja tožnica, 22.336,32 EUR predstavlja 48-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka pred njegovo valorizacijo (trenutno veljavni cenzus znaša 23.274,24 EUR) in po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) predstavlja vrednost premoženja, ki ga ima lahko prosilec za denarno socialno pomoč, vendar se ta določba ZSVarPre nanaša le na vrednost premoženja, ne določa pa višine prihrankov s katerimi lahko razpolaga prosilec. To ureja ZUPJS v drugem odstavku 18. člena. Tožena stranka je še navedla, da namen varčevanja ne more biti razlog zaradi katerega se prihranki pri presoji premoženjskega stanja prosilca ne bi upoštevali.

Tožbene navedbe

3.

Tožnica v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo zakona in povzema spletno stran sodišča v delu, ki se nanaša vrednost premoženja prosilca oziroma premoženje družine, ki da ne sme presegati vrednosti 22.336,32 EUR. Meni, da je nelogično in neutemeljeno, da ima lahko prosilec za dodelitev BPP osebno vozilo ali pa delnice v vrednosti navedenega zneska, prihranke pa le do višine 1.454,64 EUR.

Odgovor na tožbo

4.

Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na določbo 6. točke prvega odstavka 17. člena ZUPJS, ki določa, da se v premoženje osebe štejejo (tudi) denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena ZUPJS, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. V drugem odstavku 18. člena ZUPJS je določeno, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči kot premoženje ne upoštevajo denarna sredstva samske osebe, če nima prihrankov, višjih od treh minimalnih dohodkov,, ki pripadajo samski osebi oziroma treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo družini, vendar največ do 2.500 EUR (tj. določa največjo vrednost premoženja, do katere se še lahko dodeli denarna socialna pomoč in posledično tudi BPP).

5.

Tožena stranka je navedla, da je limit v obliki višine vrednosti premoženja odvisen od vrste premoženja, saj imajo različne oblike premoženja različno likvidnost, prav tako njihova vnovčitev različno posega v ekonomski položaj in nenazadnje tudi eksistenco posameznika, njihova izenačitev pa bi posameznike postavila v povsem neenak položaj. Po mnenju tožene stranke argument, da oseba s prihranki v višini 23.274,24 EUR ne bi mogla uresničevati pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, ne zdrži resne presoje, saj stroški v zelo redkih sodnih postopkih presežejo ta znesek. Enako nesprejemljivo bi bilo, da bi bila oseba s prihranki v višini 23.274,24 EUR upravičena tudi do denarne socialne pomoči v višini 484,88 EUR, ker si ne bi mogla zagotoviti materialne varnosti.

Presoja sodišča

6.

Tožba ni utemeljena.

7.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Nesporno je, da je tožnica na dan vložitve prošnje razpolagala s prihranki v skupni višini 5.489,32 EUR. Sporna je le pravilna uporaba zakona, kot je navedla tudi tožnica sama, tj. določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS.

8.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena in pravilna, vendar iz deloma drugačnih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

9.

ZBPP v prvem odstavku 13. člena ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V prvem odstavku 14. člena isti zakon določa, da se materialni položaj prosilca ter njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Drugi odstavek 14. člena ZBPP določa, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. To pomeni, da kolikor ZBPP ne ureja drugače, se uporabljata tako ZUPJS kot ZSVarPre, in sicer enako, kot veljata za ugotavljanja materialnega položaja oseb, ki uveljavljajo pravico do denarne socialne pomoči.

10.

Med strankama ni sporno, da tožnica ne presega cenzusa glede dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, sporno pa je upoštevanje tožničinega premoženja, ki se upošteva v skladu s 14. členom ZBPP. ZSVarPre v prvem odstavku 27. člena, ki je naslovljen z "izključitveni razlog z izjemama", glede premoženja na splošno določa, da se ne glede na določbe tega poglavja denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (v času odločanja je bila višina osnovnega zneska minimalnega dohodka 484,88 EUR, kar pomeni 48x484,88=23.274,24 EUR). Tožnica tega zneska s svojimi prihranki v višini 5.489,32 EUR res ne presega.

11.

Vendar je treba ZUPJS in ZSVarPre, kolikor ZBPP kot specialnejši predpis ne določa drugače, na podlagi zgoraj citiranega prvega in drugega odstavka 14. člena ZBPP uporabljati za ugotavljanje materialnega položaja, in sicer enako, kakor glede oseb, ki uveljavljajo pravico do denarne socialne pomoči. Glede vrednosti premoženja ZBPP nima nobene posebne določbe, ki bi v tem primeru prišla v poštev,1 zato se uporabljajo določbe ZUPJS in ZSVarPre enako kot za osebe, ki uveljavljajo pravico do denarne socialne pomoči.

12.

Do določene mere drži argument tožene stranke, da gre v primeru prvega odstavka 27. člena ZSVarPre za splošno določbo, ki določa največjo vrednost premoženja, do katere se še lahko dodeli denarna socialna pomoč in posledično tudi BPP, in da je določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS specialnejša določba, saj se nanaša posebej na denarna sredstva oziroma prihranke. Vendar določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS ni izključitvena tako kot določba prvega odstavka 27. člena ZSVarPre, saj določa (le), da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči kot premoženje ne upoštevajo denarna sredstva samske osebe, če nima prihrankov, višjih od treh minimalnih2 dohodkov, ki pripadajo samski osebi oziroma treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo družini, vendar največ do 2.500 EUR. Določba govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre).

13.

Po presoji sodišča je treba upoštevati, da ima center za socialno delo, če ima oseba, ki zaproša za denarno socialno pomoč, premoženje, ki se upošteva po ZUPJS, ki ne dosega vrednosti premoženja iz 27. člena ZSVarPre, možnost, da odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, če je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker ima navedeno premoženje.3 Center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči, in sicer v primeru premoženja, tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini odšteje tretjino vrednosti premoženja. V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR), bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil.4

14.

Po presoji sodišča je zato utemeljena in pravilna odločitev tožene stranke, da tožnici glede na njene razpoložljive prihranke oziroma denarna sredstva ne pripada BPP. Tudi po presoji sodišča bi namreč tožnica trenutno glede na svoj materialni položaj brez škode za svoje socialno stanje zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Glede ugovora tožnica, da bi lahko imela osebni avtomobil ali pa drugo premoženje (delnice) do vrednosti 22.336,32 EUR, pa bi bila upravičena do BPP, sodišče pojasnjuje, da glede upoštevanja vrednosti osebnih vozil veljajo posebne določbe,5 glede preostalega premoženja, razen kolikor zakon izrecno ne določa drugače,6 pa velja z vidika uporabe 31. člena ZSVarPre enako, kakor glede prihrankov. Sodišče še dodaja, da sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.7

Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča torej izpodbijana odločba utemeljena in pravilna, vendar iz deloma drugačnih razlogov, ki jih je sodišče navedlo zgoraj. Na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 je sodišče tožbo zato zavrnilo.

(2)63. člen ZUS-1 se glasi: (1) Sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. (2) Sodišče odloči po prejšnjem odstavku tudi: -      če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist; -      če spozna, da je bil postopek pred upravnim organom sicer nezakonit, vendar je sodišče v svojem postopku tako kršitev odpravilo; -      če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi.