Jedro

Družbeniki sicer samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo in to velja tudi v kriznem obdobju, kar pomeni, da možnost dati posojilo tudi v takem položaju ni izključeno. Vendar v kriznem obdobju prevzame s tem družbenik določeno tveganje. Če bo posojilo zadoščalo za rešitev krize, bo verjetno imel priložnost, da mu posojilo družba vrne. Če pa bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, pa bodo veljale posledice 498. člena ZGD-1. Kdaj se družba nahaja v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital oziroma kdaj se družba nahaja v kritičnem gospodarskem položaju je pravni standard, ki ga je v vsakem konkretnem primeru potrebno ustrezno zapolniti.

Glede na dopolnitev, ki jo je ponudil dolžnik, sodišče prve stopnje tako ni moglo presoditi ekonomsko finančne situacije dolžnika v trenutku prejema posojil s strani posameznih družbenikov, to je tistih terjatev, ki jih je predlagatelj vključil v seznam navadnih terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog dolžnika za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavrglo.

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik, iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in začne postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče s sklepom z dne 25. 9. 2019 (p. d. 4) začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave. Zoper ta sklep sta se pritožila upnika S. d. o. o. (p. d. 7) in D. d. d. (p. d. 9). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 2. 2020 (p. d. 30) pritožbama obeh upnikov ugodilo ter sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave razveljavilo. O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 3. 2. 2020 je višje sodišče že odločalo s sklepom z dne 12. 5. 2020 (p. d. 41) in pritožbo zavrnilo. Sklep z dne 3. 2. 2020 je s tem postal pravnomočen, zato je pritožbeno vztrajanje dolžnika na stališču, da bi moralo sodišče pritožbi obeh upnikov zavrniti, višje sodišče pa njegovi pritožbi ugoditi, v tem postopku nedovoljeno, saj gre za že pravnomočno razsojeno stvar (319. člen ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

5. S sklepom z dne 3. 2. 2020 (p. d. 30) pa je sodišče prve stopnje dolžnika tudi pozvalo k dopolnitvi njegovega predloga tako, da kot predlagatelj postopka poenostavljene prisilne poravnave predloži dokazila, da za posojila družbenikov ne velja določba 498. člena ZGD-1 oziroma dokazila, na podlagi katerih bo sodišče lahko ocenilo, ali gre pri teh terjatvah morda za posojila družbenikov v nasprotju s to določbo in ali je bila družba ob tem (in)solventna. Tekom postopka je bilo namreč ugotovljeno, da je dolžnik svojemu predlogu predložil seznam navadnih terjatev do dolžnika, v katerega je vnesel tudi terjatve upnikov - družbenikov dolžnika iz naslova danih posojil. 6. Dolžnik je svoj predlog dopolnil tako, da je trdil, da je na dan 30. 3. 2018 bil kreditno sposoben, ker je od banke D. d. d. prejel posojilo, zato je v seznamu obdržal vse terjatve družbenikom do tega datuma, iz seznama pa je črtal terjatve za posojila, katere so družbeniki dali družbi vključno od 30. 3. 2018 naprej in ki so v času, ko je bilo posojilo dano, bili družbeniki.

7. Na podlagi take dopolnitve je sodišče prve stopnje presodilo, da dolžnik ni zadostil zahtevam sodišča po ustrezni dopolnitvi predloga, ker kriterij kreditne sposobnosti ni enak kriteriju solventnosti, saj lahko tudi insolventni subjekt pridobi kredit ali obratno. Po oceni sodišča prve stopnje dolžnik zmore trditveno podlago, kdaj je družba postala insolventna in to lahko tudi dokaže, pa tega ni storil, sodišče pa samo ne more ugotavljati, kdaj je pri dolžniku nastopila insolventnost. Ker dolžnik predloga ni dopolnil tako, kot ga je pozvalo sodišče s sklepom z dne 3. 2. 2020 oziroma ni podal ustreznih trditev in dokazov, kot je bil k temu pozvan, je odločilo kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in njegov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavrglo.

8. Iz prvega odstavka 498. člena ZGD-1 izhaja, da družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Določba ureja položaje, ko se družba nahaja v kritičnem gospodarskem položaju, v katerem bi družbeniki morali družbi zagotoviti lastni kapital, namesto tega pa da družbenik družbi posojilo. Družbeniki sicer samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo in to velja tudi v kriznem obdobju, kar pomeni, da možnost dati posojilo tudi v takem položaju ni izključeno. Vendar v kriznem obdobju prevzame s tem družbenik določeno tveganje. Če bo posojilo zadoščalo za rešitev krize, bo verjetno imel priložnost, da mu posojilo družba vrne. Če pa bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, pa bodo veljale posledice 498. člena ZGD-1. Kdaj se družba nahaja v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital oziroma kdaj se družba nahaja v kritičnem gospodarskem položaju, je pravni standard, ki ga je v vsakem konkretnem primeru potrebno ustrezno zapolniti.

9. Dolžnik neutemeljeno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati le formalno popolnost predloga v skladu s 153. členom ZFPPIPP, ker naj bi bil obstoj terjatev posameznega upnika lahko le predmet odločanja o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave in ne samega začetka postopka, ker je sklep o začetku le procesni sklep. Višje sodišče je dolžniku že v sklepu z dne 12. 5. 2020 (p. d. 41) pojasnilo, s čimer se strinja pritožbeno sodišče tudi v tem postopku, da obsega formalni preizkus pravilnosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave tudi preizkus, ali so podatki, ki jih predlagatelj navaja v poročilu o finančnem položaju in poslovanju in načrtu finančnega prestrukturiranja, katerega del je tudi seznam navadnih terjatev do dolžnika (prvi odstavek 142. člena ZFPPIPP), skladni vsaj sami s seboj. V konkretni zadevi se je pri sodišču na podlagi podatkov v spisu pojavil dvom v skladnost podatkov, ki so navedeni v seznamu navadnih terjatev oziroma v obseg navedenih terjatev. Sodišče se je že ob odločanju o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih navedb upnikov (ki so bile dane v okviru pritožb zoper sklep o začetku postopka, ki je bil kasneje razveljavljen; 4. točka te obrazložitve) dolžno opredeliti do ugovorov upnikov o zlorabi pravic dolžnika1. Zato dolžnik nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje njegov predlog presojati le formalno in ne tudi vsebinsko.

10. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje dolžnika s sklepom z dne 3. 2. 2020 (p. d. 30) pozvalo, da predloži dokazila, da za posojila družbenikov ne velja določba 498. člena ZGD-1. V obrazložitvi tega sklepa (str. 3/4) je pojasnilo, da naj dolžnik predloži dokazila, na podlagi katerih bo sodišče lahko ocenilo, ali gre za posojila družbenikov v nasprotju z določbo 498. člena ZGD-1 in ali je bila družba ob tem (in)solventna. Dolžnik je svoj predlog dopolnil z vlogo z dne 6. 3. 2020 (p. d. 31), v kateri je navedel, da je dne 30. 3. 2018 prejel posojilo od D. d. d. v višini 160.000,00 EUR, torej je bil na ta dan sposoben na trgu pridobiti kredite in s tem kreditno sposoben. Dolžnik je na tej podlagi datum 30. 3. 2018 vzel kot presečni datum in iz seznama navadnih terjatev črtal tista posojila družbenikov, ki so bila družbi dana po tem datumu.

11. Vendar dolžnik s tem sodišču ni ponudil nobenih trditev in dokazov o svojem siceršnjem ekonomsko finančnem stanju, na kar je bil s sklepom z dne 3. 2. 2020 pozvan, v okviru česar bi sodišče lahko samo presodilo ali je pri dolžniku v času dajanja posojil s strani družbenikov, obstajal položaj v smislu 498. člena ZGD-1. Dolžnik je zgolj podal trditev, da je dne 30. 3. 2018 prejel kredit določene banke. Dolžnik v pritožbi trdi, da je s tem v celoti izpolnil to, kar mu je sodišče naložilo s sklepom z dne 3. 2. 2020. 12. Pravna teorija2 in sodna praksa3 zagovarjata stališče, da je za presojo vprašanja, kdaj je družba v slabem finančnem stanju relevantno predvsem ali bi družba posojilo lahko dobila od tretjih oseb (npr. od banke) po običajnih komercialnih pogojih in če posojila ne bi mogla dobiti, se šteje, da je kreditno nesposobna. Vendar gre pri tem za vprašanje ali gre za kreditno sposobnost subjekta v trenutku, ko je prejel posojilo do družbenika in ne na nek presečni datum, ki ga subjekt sam oceni za relevantnega. Dolžnik bi moral v skladu s pozivnim sklepom sodišču ponuditi ustrezne trditve in predložiti dokaze, na podlagi katerih bi sodišče samo lahko presodilo kakšno ekonomsko finančno stanje je pri dolžniku obstajalo v trenutku prejema posojila s strani posameznega družbenika. Tega pa dolžnik ni storil. Zatrdil je le, da je od banke na določen dan dobil posojilo, kar naj bi po njegovem mnenju samo po sebi zadostovalo za presojo sodišča, da družba (dolžnik) ni bila v položaju, ko bi potrebovala lastni kapital. Taka dopolnitev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dovolj oziroma je pomanjkljiva in nezadostna, saj predlagatelj sodišču ni ponudil ustreznih trditev in dokazov za sodišču lastno in celovito presojo o tem ali je morda prišlo do očitanih zlorab v okviru zahtevanega postopka poenostavljene prisilne poravnave, to je ali je predlagatelj v seznam navadnih terjatev vključil tudi terjatve družbenikov, ki jih v primeru prisilne poravnave ne morejo zahtevati, saj predstavljajo te terjatve premoženje dolžnika.

13. Glede na dopolnitev, ki jo je ponudil dolžnik, sodišče prve stopnje tako ni moglo presoditi ekonomsko finančne situacije dolžnika prav v trenutku prejema posojil s strani posameznih družbenikov, to je tistih terjatev, ki jih je predlagatelj vključil v seznam navadnih terjatev. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna, pritožba dolžnika pa zato neutemeljena.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje dolžnika, da je pri dopolnitvi ravnal skladno s sodno prakso, ki kot ključni element pri presoji posojila družbenika družbi izpostavlja kreditno sposobnost družbe, torej sposobnost pridobitve financiranja na trgu pod tržnimi pogoji. Navedeni kriterij je za pravilno presojo uporabe 498. lena ZGD-1 sicer relevanten, a ni edini, ki ga sodišče pri svoji presoji upošteva. Ni pomembno le, kdaj je dolžnik nazadnje prejel bančno posojilo, temveč ali je bil v trenutku, ko je prejel posojilo s strani družbenikov, v taki ekonomsko finančni situaciji, ko bi mu morali zagotoviti lastni kapital. 15. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdilo (353. člen ZPP).

1 III Ips 112/2016 2 prim. Saša Prelič, Podjetje in delo, 2010, št. 5, str. 896 3 III Ips 18/2018, I Cpg 313/2017 idr.