Jedro

Zmotno je materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da 6. člen ZPIZ-2A v predmetni zadevi ni uporabljiv. Ta določa 30-dnevni rok od uveljavitve novele ZPIZ-2A, v katerem je bilo ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev mogoče uspešno uveljavljati spremembo šifre zavarovanja zaradi plačevanja prispevkov od znižane osnove v prehodnem obdobju. Pravno praznino je za osebe, ki so bile zavarovane po 3. odstavku 34. člena ZPIZ-1 (kot tožnik), ob uporabi argumenta a cohaerentia, potrebno zapolniti tako, da se tudi za njih, enako kot za zavarovance po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, toliko bolj uporablja tudi 6. člen ZPIZ-2A. Ker je novela ZPIZ-2A pričela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 7. 5. 2013, se je 30-dnevni rok za vložitev zahteve iztekel 7. 6. 2013. Tožnik je zahtevo za spremembo šifre zavarovanja vložil šele 24. 6. 2013. S tem pa je zamudil 30 - dnevni rok za vložitev zahteve, zato je bila njegova zahteva zakonito zavržena (3. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 20. 8. 2013 in sklepa št. ... z dne 12. 7. 2013, se zavrne.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbo in sklep, citiran na v izreku te sodbe in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da o zahtevi tožnika odloči v 30 dneh (II. točka izreka). Zaključilo je, da izpodbijana posamična upravna akta nista pravilna niti zakonita, in da je o tožnikovi zahtevi v predsodnem upravnem postopku potrebno odločati po vsebini.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je novela ZPIZ-2 uredila prehodno obdobje glede najnižje osnove za plačilo prispevkov za osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 prostovoljno vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve novele dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2. Po 3. členu novele ZPIZ-2 za navedene osebe najnižja osnova za plačilo prispevkov v letu 2013 znaša 16 % zadnje znane povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, v letu 2014 20 % (pravilno: 18 %), nato pa se od leta 2015 do 2018 (pravilno: 2020) vsako leto zvišuje za deset (pravilno: sedem) odstotnih točk, dokler ne doseže zneska 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Prehodno obdobje glede najnižje osnove za plačilo prispevkov, torej ni predvideno za vse zavarovance, ki so prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje, temveč izrecno le za osebe, ki so bile v zavarovanje vključene na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, kar pa ni primer tožnika, ki je bil od 5. 5. 2012 prostovoljno vključen v zavarovanje na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Šele na odziv javnosti je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podalo tolmačenje, da je treba vse, ki so pred uveljavitvijo zakona izpolnjevali oba pogoja, torej da so bili brezposelni in vpisani v evidenco ZRSZ, obravnavati enakopravno, ne glede na to, pod katero šifro so bili prijavljeni. Opozorilo je, da rok za prijavo spremembe poteče 7. 6. 2013. Torej je šele s tolmačenjem 3. člena ZPIZ-2A, osebam kot je tožnik, omogočena sprememba podlage (šifre zavarovanja) in ob predložitvi ustreznih dokazil upoštevno prehodno obdobje po ZPIZ-2A. Ker so bili ti zavarovanci zavarovani na podlagi, ki jih ZPIZ-2A ne navaja, in ker je pomembno tudi dejstvo brezposelnosti ter prijavljenosti v evidenci ZRSZ, so morali tudi ti zavarovanci sprožiti ustrezen postopek po 6. členu ZPIZ-2A do 7. 6. 2013. Rok velja tako za tiste, ki so se iz zavarovanja s 1. 1. 2013 odjavili, kot tudi za tožnikov primer. Ker gre za prekluzivni materialni rok, zaključek sodišča, da za tožnika ni mogoče uporabiti 6. člena ZPIZ-2A, ni pravilen. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju s stališči pritožbenega sodišča v zadevah Psp 585/2014 in Psp 465/2014. Ne soglaša z niti z razlogovanjem sodišča, da tožnik izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ker da to dejstvo ni bilo prerekano. Poudarja, da ta okoliščina v predsodnem postopku sploh ni bilo razčiščevano, saj je bila zahteva zavržena iz procesnih razlogov zaradi zamujenega roka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane drugostopenjske odločbe z dne 20. 8. 2013 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep z dne 12. 7. 2013. S slednjim procesnim sklepom je bila zavržena zahteva zavarovanca (v tem sodnem postopku: tožnika) na ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje, kjer je bilo ugotovljeno, da je bila vložena po izteku predpisanega zakonskega roka.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako dejansko podana v 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 6. členom novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013; v nadaljevanju ZPIZ-2A).

Po 3. točki 1. odstavka 129. člena citiranega ZUP-a je namreč tožena stranka v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, dolžna zahtevo zavreči, če je ta vložena po preteku materialnega prekluzivnega roka. Prav takšno dejansko stanje pa je podano tudi v predmetni zadevi, kot je bilo pravilno ugotovljeno že v predsodnem upravnem postopku.

Pomeni, da ni materialnih niti procesnih razlogov za odpravo izpodbijane drugostopenjske odločbe, ne prvostopenjskega sklepa tožene stranke, kot pravilno poudarja pritožba. Posledično ni niti dejanske podlage za postopanje sodišča prve stopnje po 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ter vrnitev zadeve v ponovno predsodno upravno odločanje, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 5. 5. 2012 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje na temelju 3. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), in da se ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2) s 1. 1. 2013, ni odjavil iz zavarovanja. Iz listin upravnega spisa nadalje nedvomno izhaja, da je zahtevo za spremembo šifre zavarovanja vložil šele 24. 6. 2013. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov in tudi za pritožbeno rešitev predmetne zadeve.

7. Zmotno je namreč materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da 6. člen ZPIZ-2A v predmetni zadevi ni uporabljiv. Res je sicer, da 3. člen ZPIZ-2A v prehodnem obdobju od 1. 1. 2013 do leta 2020 znižano plačilo prispevkov predvideva le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alinee 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve ZPIZ-2 dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2. Po ozki jezikovni interpretaciji navedene določbe ZPIZ-2A torej osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 zavarovane po ostalih alinejah 1. odstavka ali preostalih odstavkih 34. člena ZPIZ-1, znižanega plačila prispevkov sploh ne bi mogle uveljavljati.

8. Vendar že tožena stranka 3. člen ZPIZ-2A, v skladu s stališčem pristojnega ministrstva, razlaga in uporablja širše. Ne glede na šifro zavarovanja, znižano plačilo prispevkov omogoča tudi ostalim zavarovancem iz 34. člena ZPIZ-1, prostovoljno vključenih v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če so bili prijavljeni na Zavodu RS za zaposlovanje. Takšna teleološka razlaga je povsem v skladu z temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami 14. in 22. člena Ustave RS, saj dejansko ni razumnega razloga za različno obravnavanje bistveno enakih pravnih položajev le zaradi različnih šifer oz. temeljev prostovoljnega zavarovanja po prej veljavnem 34. členu ZPIZ-1. To pa hkrati pomeni, da je pravno praznino za osebe, ki so bile zavarovane po 3. odstavku 34. člena ZPIZ-1, ob uporabi argumenta a cohaerentia, potrebno zapolniti tako, da se tudi za njih, enako kot za zavarovance po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, toliko bolj uporablja tudi 6. člen ZPIZ-2A. Gre za 30-dnevni rok od uveljavitve novele ZPIZ-2A, v katerem je ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev, bilo mogoče uspešno uveljavljati spremembo šifre zavarovanja, zaradi plačevanja prispevkov od znižane osnove v prehodnem obdobju.

Ker je bila novela ZPIZ-2A objavljena dne 6. 5. 2013 in je pričela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 7. 5. 2013, se je 30-dnevni rok za vložitev zahteve dejansko iztekel 7. 6. 2013. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica sama. Šele 24. 6. 2013 vložena zahteva v obravnavanem predsodnem postopku, je bila zagotovo prepozna in je zato na temelju 3. tč. 1. odstavka 129. člena ZUP-a, zakonito zavržena.

9. Iz predhodno navedenih dejanskih in pravnih razlogov je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi. Ugoditveno sodbo, izdano ob zmotni uporabi materialnega prava, saj 6. člen ZPIZ-2A, ki bi moral biti, sploh ni bil uporabljen, niti posledično 3. točka 1. odstavka 129. člena ZUP-a, je bilo potrebno na temelju 353. člena ZPP spremeniti ter razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.