Jedro

Odmera pravične odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval 19.10.1997, ko je pravilno hodil ob desnem robu ceste in je vanj z avtomobilom zadel zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo od zahtevanih 3,000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 2,000.000 SIT, od zahtevanih 500.000 SIT za strah 400.000 SIT in od zahtevanih 9,500.000 za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 4,600.000 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 7,000.000 SIT odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, zavrnilo presežno zahtevanih 6,000.000 SIT in odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zvišalo za 500.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa za 400.000 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati še dodatnih 900.000 SIT odškodnine in dodaten znesek pravdnih stroškov, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom o popravi je odpravilo pisno pomoto glede dneva pričetka zamudnih obresti od dodatno prisojene odškodnine. Tako je bilo tožniku na pritožbeni stopnji prisojeno skupaj 7,900.000 SIT odškodnine.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik ima občutek, da se je ustalila sodna praksa, da sodišča ne prisojajo odškodnine v celotni zahtevani višini kljub temu, da je zahtevek lahko realen, in sicer zaradi pretiravanja številnih oškodovancev in njihovih pooblaščencev pri postavljanju tožbenih zahtevkov, vendar taka praksa ne sme postati pravilo. Tožnik je svoj zahtevek postavil v realni višini in zato ne sme biti oškodovan. Sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni pravilno uporabilo meril iz 200. člena ZOR, pri odmeri za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je tudi očitno prezrlo dejstvo, da je tožnik v pritožbi izrecno poudaril obstoj nepravega sklepa sredi desne nadlahtnice, kar je ugotovila tudi izvedenka. V razlogih sodišča druge stopnje o tem ni nobene besede. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo podatkov spisa in je deloma odločilo v nasprotju z njimi. Tožnik poudarja, da mu ta nepravi sklep onemogoča uporabo kakršnekoli moči desne roke, zaradi česar duševno trpi. Opozarja še na podatke iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, saj iz pregleda sodne prakse v tej knjigi izhaja, da so bile za tako težko telesno poškodbo priznane odškodnine do 162 plač. Izpodbijana sodba tudi ni sledila drugemu kriteriju, da se za 1% invalidnosti priznava 2000 DEM odškodnine.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred sodiščem druge stopnje ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nepravi sklep v desni nadlahti je sodišče omenilo v razlogih o telesnih bolečinah v prvem odstavku na tretji strani sodbe. Če ga ni izrecno omenilo tudi pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, to ne pomeni, da ga ni upoštevalo. Pomembno je, kako ta posledica vpliva na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da zaradi ugotovljenih posledic tožnik skorajda ne more več uporabljati desne roke, ki je dominantna, prav to pa v zvezi z nepravim sklepom poudarja tudi revizija.

V obravnavani nesreči je tožnik dobil zdrobljen zlom desne nadlahtnice, zlom kljunastega nastavka desne podlahtnice, okvaro desnega ulnarnega živca, raztrganje sramničnega stika, raztrganje desne križničnočrevnične vezivne zveze, rano na desnem komolcu in odrgnine prsnega koša, posledično pa je na desni nadlahtnici prišlo tudi do oblikovanje nepravega sklepa oziroma psevdoartroze. Ob prvi hospitalizaciji so mu operirali komolec in simifizo, kasneje pa še dvakrat komolec, v bolnici je bil tako skupaj 33 dni. Tudi zdraviliško zdravljenje je bilo dolgotrajno, saj je v presledkih trajalo skupaj 31 dni. Bergle je uporabljal dva meseca, hodil je tudi na ambulantno fizioterapijo in številne kontrolne preglede, bil na 45 rentgenskih pregledih, prestal številne laboratorijske preiskave, preveze postoperativne rane, odstranjanje šivov, jemal je zdravila, 3 mesece je bila potrebna delna pomoč druge osebe. Hude telesne bolečine je trpel 15 dni, srednje stalne in občasne 5 mesecev, lahke pa 1 leto, poleg tega še trpi in bo tudi v bodoče trpel občasne lahke do zmerne bolečine v desni nadlahti zaradi nepravega sklepa. Za to obliko škode mu je sodišče druge stopnje odškodnino zvišalo od 2,000.000 SIT na 2,500.000 SIT.

Tožnik primarnega strahu ni trpel, ker je do nesreče prišlo v trenutku, takoj po nesreči pa je bil nezavesten. Hud sekundarni strah je prestajal 6 dni zaradi bojazni pred ohromelostjo, zmeren strah pa eno leto. Za to obliko škode sta mu obe sodišči prisodili 400.000 SIT odškodnine.

Tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj mu je poškodba pustila močno zavrto gibljivost desne rame in zmerno zavrto gibljivost desnega komolca, zmanjšala grobo moč desne roke za več kot eno polovico, pesti ne more popolnoma stisniti, zmanjšan je občutek za dotik petega desnega prsta. Odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti bo manjši, ko bo opravljen operativni poseg zaradi lažnega sklepa in po opravljeni fizioterapiji, kar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja posebej poudarilo. Tožnik z desno roko praktično ne more ničesar delati, sedaj si ne more zavezati niti čevljev, ne more opravljati del na vrtu in njivi, poleg tega pa tudi ne more dalj časa hoditi, ker ga začne peči v medenici. Za to obliko škode je sodišče druge stopnje tožniku zvišalo odškodnino od 4,600.000 SIT na 5,000.000 SIT.

Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče ob taki dejanski podlagi o obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode pravilno uporabilo vse kriterije iz 200. iz 203. člena ZOR, ko je tožniku prisodilo skupaj 7,900.000 SIT odškodnine. Tožnikova škoda je konkretizirana, upoštevane so vse njegove individualne značilnosti, med njimi tudi okoliščina, da je bil v času nesreče star 50 let in da je kljub invalidski upokojitvi lahko opravljal določena domača fizična dela na vrtu, njivi in drugod, kar revizija posebej poudarja. Ob primerjanju prisojene odškodnine z odškodninami v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo, je revizijsko sodišče ugotovilo, da je prisojena odškodnina pravilno umeščena v okvir prisoje za tako vrsto in obseg škode.

Pravkar pojasnjeno tudi pomeni, da so neutemeljene tožnikove trditve o zatrjevani sodni praksi v zvezi s pretiravanjem nekaterih oškodovancev pri uveljavljanju odškodnine in da je bil torej tožnikov odškodninski zahtevek glede na ugotovljeni obseg njegove nepremoženjske škode nerealen. Primer, na katerega se tožnik sklicuje in v katerem je bilo prisojeno 162 plač, je v tej skupini poškodb najhujši in nikakor ni primerljiv s tožnikovim. Zatrjevani kriterij o določenem znesku za 1% invalidnosti ni pomemben, saj pri prisoji pravične odškodnine ne gre za tarifiranje odškodnine, ampak za upoštevanje konkretnih omejitev življenjskih aktivnosti, individualnih značilnosti posameznega oškodovanca in primerjanje podobnih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.