Jedro

Z vložitvijo tožbe nastanejo procesne in materialnopravne posledice za obe stranki. Tožeča stranka ima prav, da bi se kljub naknadni razširitvi tožbe na toženca pod 4 le-ta še lahko branil zoper tožbo. Ne upošteva pa, da lahko z vložitvijo tožbe nastanejo tudi materialnopravne posledice, zaradi katerih bi bila naknadna razširitev tožbe toženca pod 4 spravila v slabši procesni položaj, na primer zaradi teka zastaralnega ali prekluzivnega roka in pa zaradi teka zamudnih obresti. Prav to pa je vzrok za to, da se zahteva soglasje toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče ni dopustilo razširitve tožbe na toženca pod 4 (P. S.). Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je bila tožba sprva (12. 9. 2012) vložena zoper tri tožence. Šele kasneje (15. 10. 2012) je tožeča stranka tožbo razširila še na P. S.. Ker le-ta v razširitev tožbe ni privolil, je prvostopenjsko sodišče ni dopustilo, kot je že bilo povedano.

2. Zoper ta sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V njej prosi za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka. Predvsem pa trdi, da je tožeči stranki ušla v tožbi slovnična pomota. V tožbi naj bi govoril o tem, da se toženec pod 4 trenutno „ne bo preganjal“. Dejansko stanje je opisano tudi glede toženca pod 4. Iz tega razloga naj bi tožeča stranka 15. 10. 2012 vložila še en izvod tožbe za toženca pod 4, in ta ima naslov: „izvod tožba za toženca 4“. Hkrati je tožeča stranka vložila „dopolnitev tožbe zaradi uskladitve odškodnine in toženca 4“. Do tega trenutka naj bi tožba ne bila vročena še nikomur. V tem primeru po pritožnikovem mnenju sploh ni šlo za širitev tožbe, ampak za popravek napake tožeče stranke. Ta je po njegovem mnenju dopustna, dokler tožba ni vročena. Razlog za to naj bi bil, da tožencu pod 4 ne grozi „zmanjšana obravnava glede kontradiktornega postopka“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede na 1. odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in 97/2010, v nadaljevanju ZST-1) odloča o oprostitvi plačila sodnih taks prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče zato o tem ni odločalo.

5. Tožeča stranka je v 1. odstavku na 2. strani svoje tožbe zapisala takole „Toženec 4 (ne glede na navedbe v tožbi) trenutno izpade iz postopka, njegovo odgovornost bomo zahtevali v posebnem postopku v posebni višini ... ko pridobimo dodatno, trenutno ne razpolagajočo, dokumentacijo“. Iz tega besedila nedvoumno izhaja, da zoper P. S. tožeča stranka ni hotel vložiti tožbe in ga torej niti sam ni imela za toženca pod 4. Ni šlo za pomoto, kot to skuša prikazati v pritožbi. To je razvidno že iz navedenega besedila, v katerem je tožeča stranka celo pojasnila razloge, zakaj ni vložila tudi tožbe zoper P. S.. Tudi kasnejša vloga (z dne 15. 10. 2012), s katero je poskusila tožbo razširiti še na P. S., torej ni imela zgolj pomena popravka. Drugačne pritožbenega trditve so brez vsake opore v vlogah, ki jih je spisala sama tožeča stranka.

6. Če je se tožba po svoji vsebini nanašala tudi na toženca pod 4 in ga nemara celo omenjala, je pač vsebovala odvečne navedbe dejstev. Ne glede na to iz tega ni mogoče sklepati, da je bila vložena tudi zoper toženca pod 4. 7. Dne 15. 10. 2012 je tožeča stranka vložila še eno vlogo, ki jo je sama poimenovala „Dopolnitev tožbe zaradi uskladitev odškodnine in toženca 4“. Ta se v resnici nanaša na predvsem na toženca pod 4. S svojim vstopom v civilni proces toženec pod 4 ni soglašal (vloga z dne 25. 10. 2012, l. št. 34 in nasl.).

8. Tožba se sicer lahko razširi še na novega toženca, ki je potem toženec poleg tožencev, ki so se udeležili postopku od samega začetka. Jasna zakonska predpostavka pa je, da se mora s tem toženec strinjati (2. odstavek 191. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP).

9. Z vložitvijo tožbe nastanejo procesne in materialnopravne posledice za obe stranki. Tožeča stranka ima prav, da bi se kljub naknadni razširitvi tožbe na 4. toženca le-ta še lahko branil zoper tožbo. Ne upošteva pa, da lahko z vložitvijo tožbe nastanejo tudi materialnopravne posledice, zaradi katerih bi bila naknadna razširitev tožbe toženca pod 4 spravila v slabši procesni položaj, na primer zaradi teka zastaralnega ali prekluzivnega roka in pa zaradi teka zamudnih obresti. Prav to pa je vzrok za to, da se zahteva soglasje toženca (prim. jasno stališče Bettetove v: Ude/Galič, Pravdni postopek, ZPP s komentarjem, kom. k 191. členu, pod 6 (str. 242), Ljubljana 2010). Ker ga toženec pod 4. ni dal, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo: razširitve tožbe na P. S. ni dopustilo.

10. Ker ga toženec pod 4 ni dal, je torej odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Takšna je ne glede na to, ali je bila tožba drugim tožencem prej že vročena, ali pa ni bila, saj materialnopravni učinki tožbe praviloma nastanejo že z vložitvijo tožbe, in ne šele z njeno vročitvijo.

11. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena in 1. odstavek 366. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).