Jedro

Pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko je bila sklenjena za določen čas od 14. 1. 2013 do vključno 13. 1. 2014. Sporna aneksa se nanašata zgolj na napotilo na delo v tujino v obdobju trajanja osnovne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času od 14. 1. 2013 do 17. 3. 2013. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je sklenil delovno razmerje po obeh aneksih v Mariboru. Tožnik je namreč sklenil delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi v Kranju. Oba aneksa urejata le delo v tujini na posameznih projektih, ni pa šlo za novo sklenitev delovnega razmerja. Zato je za odločanje v zadevi krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju in ne Delovno sodišče v Mariboru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Delovno sodišče v Mariboru v tem individualnem delovnem sporu ni krajevno pristojno (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanjemu oddelku v A. (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev določb postopka in navaja, da je sicer res, da po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti, ki jih vsebuje 48. člen ZPP, bi bilo za odločanje v gornjem individualnem delovnem sporu krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v A., vendar pa je pritožnik izkoristil izbirno krajevno pristojnost, kar mu omogoča 8. člen ZDSS-1, saj meni, da je bilo delovno razmerje za delo v Nemčiji, sklenjeno v kraju B., zaradi česar je pristojno za odločanje Delovno sodišče v Mariboru. Sodišče prve stopnje se v tem, kje je bilo sklenjeno delovno razmerje med strankama vsebinsko ni opredeljevalo in ni raziskalo, kje je bilo dejansko delovno razmerje sklenjeno za delo v Nemčiji. Tožnikov pooblaščenec je pripravljalno vlogo tožene stranke prejel šele 22. 9. 2014, torej le osem dni pred izdajo izpodbijanega sklepa, tako da ni mogoče govoriti o tem, da navedbe tožene stranke o kraju sklenitve delovnega razmerja ni zanikal. Sodišče bi moralo raziskati vprašanje o krajevni pristojnosti. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1) v 8. členu ureja krajevno pristojnost v individualnih delovnih sporih in določa, da če je tožeča stranka delavec, je za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Ugotovilo je, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala ugovor krajevne pristojnosti in navedla, da sedež tožene stranke ni na območju Delovnega sodišča v Mariboru in da ni podana nobena izmed izjem iz 8. člena ZDSS-1, ter da je zato krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v A..

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 1. 2013 v kraju A., tožnik pa je predložil tudi dva aneksa št. ... k pogodbi o zaposlitvi, ki nimata datuma, sta pa delno različna. Iz obeh aneksov št. ... pa izhaja, da je tožnik napoten na delo v tujino v obdobju od 14. 1. 2013 do 17. 3. 2013, pri čemer se bo delo opravljalo v okviru pogodbe sklenjene s podjetjem C. GMBH, - torej v Nemčiji. Oba aneksa ne vsebujeta kraja sklenitve.

7. Glede na to, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za čas od 14. 1. 2013 do vključno 13. 1. 2014, ter da se oba aneksa št. ... nanašata zgolj na napotilo na delo v tujino v obdobju trajanja osnovne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času od 14. 1. 2013 do 17. 3. 2013, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je sklenil delovno razmerje po obeh aneksih v kraju B., tožnik je namreč sklenil delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi v kraju A.. Oba aneksa tako le urejata delo v tujini na posameznih projektih, ni šlo pa za novo sklenitev delovnega razmerja. Tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno, da zasliši tožnika o tem, kje je sklenil oba aneksa. Glede na navedeno je tako za navedeni spor pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v A..

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 365. člena ZPP.