Jedro

Izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank. Neutemeljen je ugovor dolžnice, da ni več pasivno legitimirana zaradi prehoda obveznosti na Občino G., na podlagi delitvene bilance oz. sporazuma med občinama. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena ZLS ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka, niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke (dolžnice), saj sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v škodo upniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 19. 11. 2008 zoper sklep o izvršbi opr. št. Ig 32/2008 z dne 10. 11. 2008 zavrnilo (1. točka izreka) in v 2. točki odločilo, da je dolžan dolžnik upniku povrniti 910,14 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku osem dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je upnik na ugovor dolžnika pravočasno odgovoril, vendar po mnenju dolžnika zgolj iz formalnih razlogov, kajti v odgovoru na ugovor upnik navaja le, da je dolžnikov ugovor neobrazložen ter vsebinsko, da je podlaga izvršilnemu naslovu pogodba številka 40307-2702, sklenjena med upnikom in dolžnikom z dne 8. 8. 2002 ter da je dolžnik tri leta pred ustanovitvijo Občine G., prevzel gradbena dela, ki jih je opravil upnik zanj, ter da tekom pravdnega postopka ni ugovarjal pasivni legitimaciji. Takšnemu stališču upnika je izvršilno sodišče neutemeljeno sledilo, saj je po mnenju dolžnika ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe zadosti utemeljil in obrazložil. Izvršilni naslov v konkretnem izvršilnem postopku je pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kranju, pred katerim je tekel pravdni postopek v zvezi s terjatvijo, ki je predmet predlagane izvršbe opr. št. I Pg 39/2005 z dne 29. 6. 2007. Dolžnik ne more slediti stališču upnika, da tekom tega postopka ni ugovarjal pasivni legitimaciji, saj so zgolj formalno nove občine nastale šele z zadnjimi županskimi volitvami 1. 1. 2007, v resnici pa je upravno administrativne naloge za novo Občino G., vključno z vodenjem financ še vedno opravljala Občina B. Organi Občine G. so se pričeli konstituirati šele 1. 7. 2007, natančneje 1. 9. 2007, ko je Občina G. dobila direktorja občinske uprave, ki je pričel s prevzemom obveznosti od Občine B., dejansko pa je začela Občina G. v civilnopravnem in upravnem prometu funkcionirati 1. 1. 2008. Po mnenju dolžnika so zato izpolnjeni pogoji za ugovor po 8. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da je mogoče ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in sicer če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov. Izvršilno sodišče je napačno in zmotno interpretiralo ugovorne navedbe dolžnika, v katerih podrobno obrazloži, zakaj je terjatev do Občine B. prenehala. Navedena okoliščina dokazuje, da dolžnik, tekom pravdnega postopka, ni mogel ugovarjati pasivni legitimaciji v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov in da so te okoliščine nastopile šele kasneje, zato je zmotno stališče upnika v odgovoru na ugovor. Nadalje dolžnik pojasni, da je po njegovem mnenju izvršilno sodišče ravnalo napak, ko ni zaslišalo dolžnika oziroma njegovega predstavnika, kar dopušča 149. člen ZIZ. V konkretnem primeru gre za izvršbo na sredstvih države, samoupravnih lokalnih skupnosti in javnih zavodov, v smislu 149. člena ZIZ, s čimer je podan ugovorni razlog iz 7. točke 55. člena ZIZ, ki predstavlja razlog, ki preprečuje izvršbo. Uprava za javne prihodke je namreč, takoj po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, brez opozorila, odtegnila dolžniku oziroma občini in prenakazala upniku denarna sredstva, ki po členu 149. ZIZ in 7. točki 55. člena ZIZ ne morejo biti predmet izvršbe. Odtegnila je namreč denarna sredstva, ki predstavljajo denar Evropske skupnosti za določene projekte, kajti poleg sredstev primarne porabe, ki jih je imela tedaj na računu Občina B. in ki tudi ne morejo biti predmet izvršbe, dolžnik drugih sredstev na računu ni imel. V konkretnem primeru je torej potreba po zaslišanju strank nedvomno obstajala. Ne more biti dvoma o tem, da bi dolžnik lahko sodišču pojasnil, s kakšnimi sredstvi ter strukturo teh sredstev v resnici razpolaga. Posledica odtegnitve denarnih sredstev lokalni skupnosti je blokada proračuna, zaradi česar so občini nastale nepredvidljive in nepopravljive posledice.

Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Po proučitvi izvršilnega spisa in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovim pravnim stališčem ter razloge izpodbijanega sklepa v celoti sprejema in se nanje sklicuje, v izogib ponavljanju.

Glede na pritožbena izvajanja pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da je ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi obrazložen (utemeljen), kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predloži dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ob tem je treba dodati, da je dolžnik pri ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova (kakršen je primer v obravnavni zadevi), pri navajanju dejstev omejen na tista, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 53. člena ZIZ). Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne, poleg tega pa mora dolžnik predložiti oziroma ponuditi tudi dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje. Tudi po presoji sodišča druge stopnje dolžnik v svojem ugovoru tega pogoja ni izpolnil. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik neutemeljeno uveljavlja ugovorni razlog iz 8. in 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ko navaja, da naj bi terjatev upnika do dolžnika Občine B. prenehala iz razloga, ker je obveznost plačila te terjatve prešla na Občino G., ki je bila ustanovljena v letu 2006. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete in je postopanje sodišča v bistvu procesno-tehnične narave. Izvršilno sodišče se namreč ne sme spuščati v pravilnost in zakonitost izvršljive sodne odločbe. V 24. členu ZIZ pa je to načelo izpeljano tako, da se prehod obveznosti dokazuje samo z javno ali po zakonu overjeno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Izvršilno sodišče ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba. Upoštevati mora terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, zaradi česar, glede te terjatve, ni več upravičeno proučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja. Izvršilni naslov, kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe, predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo.

To pa tudi pomeni, da izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank, zato je neutemeljen ugovor dolžnice o tem, da ni več pasivno legitimirana, zaradi prehoda obveznosti na Občino G., na podlagi delitvene bilance oz. sporazuma med občinama, kar pa z ničemer ne izkaže (kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje). Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), po oceni pritožbenega sodišča, ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka, niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke (dolžnice), saj sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v škodo upniku. To bi se namreč zgodilo, če bi se upošteval ugovor dolžnice, da Občina Bled ni več dolžnica v tem postopku le iz razloga, ker niso urejena premoženjskopravna razmerja med njo in novo nastalimi občinami. Upnika namreč ne zanima, kdaj in kako se bodo dolžniki dogovorili o prevzemu obveznosti, saj je to stvar medsebojnega razmerja med dolžniki. Dolžnica se torej ne more sklicevati na dejstvo, da premoženjskopravna razmerja po delitveni bilanci še niso urejena, ker delitvene bilance novoustanovljena Občina G., ravno zaradi predmetne obveznosti, noče podpisati.

149. člen ZIZ pa določa omejitve izvršbe na denarna sredstva občine. Praviloma se okoliščine, od katerih je odvisna uporaba tega določila, ugotavljajo v fazi dovolitve izvršbe oziroma ugovornega postopka, pa tudi med samim trajanjem izvršilnega postopka, saj lahko občina, tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, na svoj račun prejme določena denarna sredstva, ki niso predmet izvršbe in je zato treba izvršbo nanje kasneje omejiti. Pri odločanju o tem, katera so tista denarna sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe, pa je treba pravilno uporabiti in razlagati 149. člen ZIZ (ves čas izvršilnega postopka), kar pomeni, da o uporabi te določbe odloča sodišče prve stopnje in ne Uprava za javna plačila, kot izvrševalec sklepa o izvršbi, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, saj le-ta za razlago določb zakona ni pristojna. V skladu s 149. členom ZIZ velja za dolžnika – torej samoupravno lokalno skupnost posebna omejitev izvršbe, s čimer se zagotavlja, da se v postopku izvršbe ne poseže po tistih sredstvih, ki so državi, samoupravni lokalni skupnosti in javnim zavodom nujno potrebna za opravljanje njihovih temeljnih nalog oziroma dejavnosti, kot izhaja iz prvega odstavka tega člena oz. po tistih sredstvih na računu, ki jih je zagotovila država za opravljanje posameznih zadev iz državne pristojnosti, ki so z zakonom prenesene na samoupravne lokalne skupnosti (drugi odstavek).

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je dolžnikov ugovor v tem delu povsem pavšalen, saj konkretno ne pove, za katere temeljne naloge oziroma za katere dejavnosti so namenjena določena denarna sredstva (in v kakšni višini), na katera je izvršba, v skladu z navedeno zakonsko določbo, omejena ter katerih temeljnih nalog in dejavnosti, zaradi izvršbe, dolžnik ne bo mogel opravljati. Teh pomanjkljivih navedb namreč dolžnica s predlaganim zaslišanjem strank nikakor ne more nadomestiti. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze za zatrjevana dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, pri čemer trditveno breme dolžnici v konkretnem primeru nalaga, da navede vsa pravotvorna dejstva v zvezi z omejitvijo izvršbe na določena denarna sredstva (kot je navedeno zgoraj), saj izvedba dokaza z zaslišanjem strank v zvezi z okoliščinami iz prvega in drugega odstavka 149. člena ZIZ (brez konkretnih navedb o teh okoliščinah) ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev dolžnice. Zgolj na podlagi izpovedi stranke, ki ustreznih trditev ni postavila oziroma pojasnila (katere so temeljne naloge oz. dejavnosti, za kar so namenjena določena denarna sredstva) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo sklepati na obstoj teh okoliščin. Obrazložitev nujnosti denarnih sredstev namreč izhaja iz opredelitve namena, za katerega so bila ta sredstva dolžnici odobrena, kar pa dolžnica niti ne pojasni, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so navedbe dolžnice preveč pavšalne, da bi bilo mogoče ugotoviti, katera so tista denarna sredstva, ki so namenjena opravljanju določene temeljne naloge dolžnice. Takšne navedbe, kot jih je postavila dolžnica, namreč ne zadoščajo za sprejem sklepa, da so dolžnici prav odtegnjena denarna sredstva nujno potrebna. Pavšalna pritožbena izvajanja dolžnice, ki v pritožbi navaja, da naj bi bila konkretno odtegnjena denarna sredstva, ki predstavljajo denar Evropske skupnosti za določene projekte (tudi tu ne pojasni za katere projekte), poleg sredstev primarne porabe, ki tudi ne morejo biti predmet izvršbe, pritožbeno sodišče ta pritožbena izvajanja zavrača kot neupoštevna, v smislu 337. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo pravilno uporabilo in pri tem ni zagrešilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.