Jedro

V danem primeru mesto tožnikovega padca ne predstavlja potencialno nevarnega mesta, ki bi ga bilo treba nujno zavarovati (še) z ograjo (izrazit rob in dobro vidna označba poti predstavljata zadostno varovanje). Zato ni mogoče govoriti o protipravnosti oz. malomarnosti zavarovanca toženke. Nasprotno, tožnik je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil nastalo situacijo. Ob običajni previdnosti pri hoji bi se lahko izognil padcu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za plačilo odškodnine v višini 9.618,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka) in v delu glede pravdnih stroškov (II. točka izreka).

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 15 EUR stroškov postopka, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v znesku 9.618,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo tudi povračilo 2.475,86 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri padcu 14. 11. 2016. Tožnik sploh ni dokazal, da mu je škoda nastala pri padcu na podestu. Padel je na stopnicah, ki vodijo s parkirišča pred trgovino X. Te v podaljšku vodijo na podest, po katerem se pride do parkirišča pred Zdravstvenim domom A. Tudi iz anamneze izhaja, da je zatrjeval padec na stopnicah. Enako je v prijavi nezgode z dne 18. 1. 2017 zapisal, da je padel pri hoji po stopnicah. Padec na podestu je prvič omenil šele ob vložitvi odškodninskega zahtevka. Stališče sodišča prve stopnje, da opustitev namestitve podaljšanja ograje predstavlja nedopustno ravnanje in da je podana vzročna zveza, ni pravilno. Sodišče je tožniku nekritično in pavšalno sledilo tudi glede navedb o slabi osvetljenosti kraja padca. Iz fotografije kraja je lepo vidno, da je javna razsvetljava zelo blizu in osvetljuje prav del, ki ga tožnik navaja kot mesto padca. Tudi v primeru, da je tožnik padel na podestu, je to izključno njegova odgovornost. Podest je zelo širok; je dobro označen s prekinjenimi širokimi belimi črtami in izključno namenjen pohodni površini, po kateri dnevno hodijo mnogi – tako otroci kot starejši. Predstavlja povezovalno pot med zdravstvenim domom in trgovino ter parkiriščem. Pohodna površina je precej širša od klančine, ki je namenjena le za vozičke, sicer pa je tožnik celo sam izpovedal, da je hotel priti po bližnjici do avta. Tožnik ni dokazal, da mu je škoda nastala zaradi odsotnosti zaščitne ograje na podestu in tudi ni dokazal nedopustnega ravnanja.

Pritožuje pa se tudi zoper višino odškodnine, saj je le ta previsoka in neskladna s sodno prakso v podobnih primerih.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne; ali pa sodbo razveljavi ter jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovoru tožniku, ta pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Podlago izpodbijane odločitve tvorijo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnik se je 14. 11. 2016 poškodoval ob sestopu s podesta na vzporedno klančino, ker je želel skrajšati pot do avtomobila; - ob podestu ni bilo postavljene varovalne ograje; - med podestom in spodaj potekajočo klančino je obstajala približno 60 cm višinska razlika; - zaradi slabše razsvetljenosti se je tožniku zdelo, da je v nadaljevanju podesta ravnina.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz krivdne odgovornosti toženke. Menilo je, da bi moral njen zavarovanec podaljšati zaščitno ograjo tudi ob podestu, ki je bil poleg tega še slabše osvetljen.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju pritožbe, da v obravnavani zadevi niso podani (vsi) elementi splošnega civilnega delikta. Krivdna odgovornost je podana takrat, ko pride do škode zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti, kakor tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Med nastalo škodo in ravnanjem (ali opustitvijo) mora biti vzročna zveza. Če je ta pretrgana, odškodninske odgovornosti ni.

8. Na fotografiji A2 je označeno mesto tožnikovega padca. Iz fotografij je zelo lepo vidno, da je podest opremljen s širokimi, dobro označenimi belimi črtami, ki jasno/nedvoumno usmerjajo pešce pri hoji. Na robu, kjer je tožnik tudi padel, je podest zamejen z nekoliko dvignjenim betonskim delom, ki bi bil lahko tudi v funkciji odvračalnega učinka oz., ki bi moral povprečno skrbnega človeka opozoriti, da ob sestopu s podesta na vzporedno klančino preveri višinsko razliko.

9. Tožnik priznava, da je namerno zapustil jasno označeno pot proti parkirišču, ker jo je želel skrajšati s prečenjem preko vzporedne klančine. Takšen manever pa bi glede na prej opisane okoliščine moral storiti z bistveno večjo pazljivostjo. Kot je bilo že prej pojasnjeno, je podest dobro označen in jasno usmerja pešce k parkirišču. Višinska razlika med podestom in spodnjo klančino je približno 60 cm, ob tem, da ju razmejuje oporni zid z izrazitim robom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v danem primeru ne gre za potencialno nevarno mesto, ki bi ga bilo treba nujno zavarovati (še) z ograjo. Izrazit rob ter dobro vidna označba poti z belimi črtami predstavljajo zadostno varovanje in nedvoumno usmerjajo pešce k parkirišču. Zato ni mogoče govoriti o protipravnosti oz. malomarnosti zavarovanca toženke. Nasprotno, tožnik je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil nastalo situacijo. Zapustil je označeni prehod in zaradi želje po čim prejšnjem dostopu na parkirišče stopil preko roba podesta na vzporedno klančino. Pri tem pa ni bil v zadostni meri skrben, saj bi se moral – glede na pozno popoldanski zimski čas – prepričati, ali lahko to varno stori, še posebej ob slabši osvetljenosti. Če ob zapustitvi označene poti, namenjene hoji, ni opazoval talne površine, na katero je nameraval storiti, je zanemaril osnovno previdnost, ki jo je treba upoštevati pri varnem gibanju. Tožnik bi se pri hoji ob običajni previdnosti vsekakor lahko izognil padcu. Z zavestnim prečenjem pa se je malomarno izpostavil nevarnosti, zato je za padec in posledice odgovoren sam.

10. V skladu z določbo 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Za lastno varnost pa je prvenstveno dolžan poskrbeti vsak sam. Če tega ne stori, čeprav bi lahko, ne more odgovornosti za nastanek škodljive posledice naprtiti drugim.

11. Glede na opisane okoliščine zatrjevane opustitve zavarovanca toženke ne predstavljajo kršitev skrbnosti dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče je zahtevek zavrnilo in pritožbi ugodilo že iz razloga odsotnosti temelja odškodninske terjatve, zato vprašanj v zvezi z višino odškodnine ni bilo treba presojati.

13. Toženka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Ti obsegajo materialne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 15 EUR (154. in 155 ter 165. člen ZPP).