Jedro

Oškodovanca je treba sprejeti takega, kot je. Tožnica je imela zaradi ukvarjanja z vrhunskim športom (profesionalna košarkarica) in zaradi svoje višine (195 cm) degenerativne spremembe, ki pa so bile neme in bi bile neme še vsaj deset let, če ne bi prišlo do sprožilca - škodnega dogodka. Čim je tako, za vso škodo, nastalo tožnici, odgovarja tisti, ki je odgovoren za sprožilec teh njenih, sicer dotlej nemih zdravstvenih težav.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 6.185,79 EUR, v preostalem (glede zneska 910,25 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija odločitev sodišča, ki je dovolilo spremembo tožbe, in navaja, da je razširjeni tožbeni zahtevek v celoti zastaran, ker bi lahko tožnica višino bodoče škode predvidela že ob vložitvi tožbe. Napačno je stališče sodišča, da je tožnica šele po prejemu izvedeniškega mnenja ugotovila, da izboljšanja več ne more pričakovati, ker slednje ne more spremeniti višine odškodnine zaradi pretrpelih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, še manj pa višine odškodnine za strah, saj gre za subjektivne občutke, ki so znani samemu oškodovancu ter o njih ne more izvedeti iz mnenja drugih. Nasprotuje napačnim ugotovitvam sodišča glede obsega škode in vzročne zveze med trajnimi zdravstvenimi težavami tožnice in v prometni nesreči utrpelimi poškodbami, saj so se trajne kronične težave z vratom začele neodvisno od prometne nesreče in posledično škodnega dogodka ni mogoče povezovati z bolečinami, ki jih zatrjuje tožnica po 10. 2. 2012. Sodišče je prezrlo navedbe, da je prometna nesreča pri tožnici sprožila le prehodno mišično bolečino ali lumbalgijo, ne pa dejanske poškodbe ledvene hrbtenice. Pridobljeno izvedeniško mnenje je nepopolno in sodbe nanj ni mogoče opreti, ker izvedenec ni razpolagal z zdravstvenimi podatki tožnice iz obdobja, ko je igrala v profesionalnih košarkarskih ekipah v tujini. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po pridobitvi navedene dokumentacije in dopolnitvi izvedeniškega mnenja oziroma postavitvi novega izvedenca je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izvedenec travmatološke stroške ni pristojen za dajanje mnenj o primernosti za igranje v profesionalnih športnih ligah in se sodišče v tem delu ne bi smelo opreti na njegovo mnenje, temveč bi moralo angažirati izvedenca medicine dela, prometa in športa. Nasprotuje tudi višini odškodnine, češ da je previsoka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, ki jo je logično, prepričljivo in izčrpno oblikovalo sodišče prve stopnje. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve postopka. Na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Med pravdnima strankama je sporen obseg nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela ob škodnem dogodku, vzročna zveza med tem dogodkom in tožničinimi (trajnimi) zdravstvenimi težavami ter višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe, tožbo razširilo na del zahtevka, ki je zastaral. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je nanizalo prvostopenjsko sodišče. To se je skrbno opredelilo do tega, da so tožničine objektivno nove tožbene navedbe, podane ob razširitvi zahtevka, pravočasne glede na 286. člen ZPP in ob tem pojasnilo, da je tožnica tožbo spremenila zato, ker ji je po že vloženi tožbi sukcesivno nastajala nova oziroma dodatna škoda s tem, ker so se bolečine in druge zdravstvene nevšečnosti pojavile in so bile intenzivnejše, kot pa je bilo to pričakovano ob vložitvi tožbe. Pravočasnost spremembe je nato utemeljilo še z dejstvom, da je tožnici dodatna škoda nastala šele po novembru 2014 (tj. po vložitvi tožbe 10. 11. 2014), kar pomeni, da je razširitev tožbe iz marca 2017 v okviru triletnega roka od vložitve tožbe,1 ki je pretrgala zastaranje.2 Nadalje je še pojasnilo, da sprejema razlago tožnice, da je ob vložitvi tožbe pričakovala,3 da se bodo sčasoma težave unesle, izvedenec dr. Š. pa je v postopku potrdil njene navedbe in izpostavil, da se znaki poškodbe niso pokazali takoj. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe. Razširjen tožbeni zahtevek ni zastaral, dopustitev spremembe pa je bila smotrna za dokončno ureditev pravnega razmerja med pravdnima strankama.

8. Tožnica je bila profesionalna košarkašica, ki je igrala v številnih klubih v tujini, tudi v NBA. Pritožbena navedba, da je izvedensko mnenje nepopolno, ker sodišče ni pridobilo dokumentacije o zdravstvenem stanju tožnice, ko je igrala v tujini, in je izvedenec ni mogel upoštevati, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je sprejelo tožničino pojasnilo (in to prepriča tudi pritožbeno sodišče), zakaj te medicinske dokumentacije nima - ker so jo zadržali klubi v tujini. Da je izvedba tega dokaza pravzaprav nesmiselna, je sodišče prve stopnje (dodatno) utemeljilo z izvedenčevim mnenjem, ki je ocenil, da bi takšne težave, kot jih ima sedaj tožnica, če bi obstajale že pred škodnim dogodkom, tožnici onemogočale vrhunske dosežke v profesionalni košarki. Povedano drugače: čeprav bi medicinska dokumentacija, ki se nahaja pri klubih v tujini, izkazala določene težave pri tožnici oziroma stopnjo teh težav, je te niso ovirale, kot jo ovirajo od škodnega dogodka dalje.4 Tožničino profesionalno košarkarsko kariero je izvedenec izpostavil v smislu, da so se zaradi dolgotrajnih obremenitev (zaradi profesionalne športne kariere) v tožničini starosti na rentgenskih preiskavah pokazale degenerativne spremembe, ki ne nastanejo po nihajnih poškodbah vratne hrbtenice in ki bi, če tožničine poškodbe zaradi škodnega dogodka ne bi bilo, običajno sicer napredovale in v prihodnosti povzročile težave, vendar so se ravno zaradi škodnega dogodka pojavile že prej. To pomeni, da je sodišče prve stopnje prek izvedbe dokaza z izvedencem (ne da bi sodišče pridobilo v pritožbi sporno medicinsko dokumentacijo) pritrdilo navedbam tožene stranke, da so pri tožnici že pred poškodbo obstajale določene zdravstvene težave – degerativne spremembe. Vendar so bile te (in to je tisto, kar pravzaprav moti pritožnico) neme in tožnici niso povzročale težav. Pritožnici je treba v okviru pravilne uporabe materialnega prava pojasniti, da je sprožilec sicer nemih tožničinih težav v vzročni zvezi med škodnim dogodkom in tožničino škodo, ki jo vtožuje.5 Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je izvedenec natančno, strokovno in kvalitetno pojasnil, da tudi ta škoda izhaja iz škodnega dogodka.

9. Razlogov za postavitev drugega izvedenca ni in jih ni bilo, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev postopka. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca medicine dela, prometa in športa. Sodišče prve stopnje je zavzelo prepričljivo stališče, ki ne rabi strokovne utemeljitve, da zaradi hude konkurence v klubih v tujini, ti izločijo vse igralce, ki niso zdravstveno brezhibni. Tudi angažirani izvedenec medicinske stroke je glede na svoje dolgoletne izkušnje (po oceni sodišča prve stopnje je celo nadpovprečno izkušen)6 ocenil, da bi takšne težave, kot jih ima sedaj tožnica, v klubu ugotovili, še bolj pomembna pa je strokovna ugotovitev, da bi ji onemogočale vrhunske dosežke v profesionalni košarki. In prav to je po mnenju pritožbenega sodišča ključno za zavrnitev pritožbenih navedb: tožnice njene zdravstvene anomalije, ki jih je po ugotovitvah izvedenca imela že pred škodnim dogodkom, očitno niso ovirale pri igranju košarke na vrhunskem nivoju, kar igranje v NBA ligi nedvomno je. Ob težavah in posledicah, ki so prisotne od škodnega dogodka dalje, pa tega na takem nivoju po prepričljivih ugotovitvah izvedenca ne bi zmogla početi. Na dlani je torej, kaj je vzrok za škodo, nastalo tožnici – tu obravnavani škodni dogodek.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da je prometna nesreča sprožila le prehodno mišično bolečino/lumbalgijo, ne pa dejanske poškodbe ledvene hrbtenice. To ne drži. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve povzelo ugotovitve izvedenca in navedlo da so v vzročni zvezi s predmetno poškodbo le prehodne bolečine in zavrta gibljivost ledvene hrbtenice ter jih je tako tudi upoštevalo. Pritožnica spregleda, da temelj tožničinih težav po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne predstavlja poškodba ledvene, temveč vratne hrbtenice. Izvedenec je prepričljivo ovrgel navedbo tožene stranke, da je šlo le za nateg mišic – šlo je za zvin resnejše narave (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe)

11. Višino odškodnine je sodišče prve stopnje prisodilo na podlagi primerjave s primeri, s katerimi se je doslej ukvarjala sodna praksa, kar je natančno utemeljilo. Pri njeni odmeri je sodišče sprejelo tožnico takšno, kot je. V skladu s teorijo jajčne lupine je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je škoda ali njen del posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja. Pri tem je sodišče prve stopnje zato pravilno upoštevalo, da je bila tožnica nekdanja profesionalna košarkašica in da je visoka 195 cm (o vplivu njene višine na obsežnost poškodbe je izpovedal tudi izvedenec), zato je prej utrpela degenerativne spremembe hrbtenice, kot bi jih sicer. Vendar so bile te tožničine težave neme (in bi bile po ugotovitvah izvedenca neme vsaj še deset let), dokler ni prišlo do škodnega dogodka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti poln obseg škode.7 Individualne posebnosti pri tožnici v zvezi s posameznimi postavkami škode, ki je tožnici nastala, po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo zneske, ki jih je za posamezno obliko škode prisodilo sodišče prve stopnje. Še več, glede na obseg tožničine škode in primerljivo sodno prakso, je prisojena odškodnina na spodnji meji odškodnin, ki jih za tovrsten obseg škode prisojajo sodišča v primerljivih primerih, vendar pritožbeno sodišče ob odsotnosti tožničine pritožbe v zavrnilni del sodbe ne more poseči. 12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožničin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in155. člen ZPP).

1 Da je bila ta vložena znotraj zastaralnega roka, za pritožnico ni bilo nikdar sporno. 2 Pritožbeno sodišče pripominja, da lahko v skladu s sodno prakso, lahko ob predpostavki, da gre za isto dejansko podlago, tožeča stranka zviša tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, saj je s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi za kasnejše povišanje tožbenega zahtevka Primerjaj sodbi VSRS II Ips 204/2013 z 9. 7. 2015 in II Ips 34/2014 s 24. 4. 2014. 3 Sodišče prve stopnje je dodalo, da je treba je upoštevati, da je tožnica v tožbi postavila realen tožbeni zahtevek glede na težave, ki jih je imela takrat. Obiski zdravnikov in tudi iskanje alternativnih možnosti (posebna terapija v Zagrebu, imenovana atlas profilaksi, po odpravi bolečin) kažejo na to, da je tožnica povsod iskala rešitve za svoje bolečine (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 4 Pritožnica je priložila tudi listo poškodovanih igralcev NBA v angleškem jeziku, ki je poleg tega, da je v angleškem jeziku, predložen prvič šele v pritožbi in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). 5 T. i. teorijo jajčne lupine poudarja pravna teorija (Plavšak, N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 671 in naslednje), sledi pa tudi novejša sodna praksa (npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1139/2009 z 20. 5. 2009, I Cp 2616/2007 s 17. 4. 2013, in II Cp 2642/2012 z 22. 5. 2013. 6 Da ima izvedenec medicinske stroke dovolj izkušenj izhaja iz dejstva, da je bil 20 let predstojnik oddelka za poškodbe hrbtenice na travmatološki kliniki in da ima več kot 40 let delovne dobe kot zdravnik. 7 Primerjaj odločitve VSRS II Ips 133/2016 s 16. 11. 2007 ter VSL I Cp 675/2016 z 21. 6. 2016 in II Cp 385/2014 s 4. 6. 2014.