Jedro

Morebiti naložena in plačana taksa v postopku, ki je stranka ni dolžna plačati, ne more biti predmet odločitve o pravdnih stroških, saj so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Stranka, ki v sporu uspe, lahko od nasprotne stranke zahteva tudi povračilo sodne takse, ki jo je morala plačati (za vložene tožbo, pritožbo ali druge vloge). Če pa je plačala sodno takso, čeprav ni zavezanec po ZST-1, povračila teh stroškov (ki niso bili potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP) ne more uveljavljati zoper nasprotno stranko.

Ker je bil pogoj za vložitev tožbe predhodni postopek pri delodajalcu, so tudi stroški tega notranjega postopka pravdni stroški. Določba 1. odstavka 151. člena ZPP namreč določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se stroški postopka zvišajo na znesek 2.509,45 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom v 8 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 116,22 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožnike prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije, jim za čas od 29. 10. 2005 dalje priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev, in s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d., Ljubljana, skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 29. 10. 2005 dalje po prispevni stopnji 6,25 % od bruto plače tožnikov, od 1. 6. 2010 dalje pa po prispevni stopnji 10,55 % od bruto plače tožnikov (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnikom pa je dolžna v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.244,45 EUR na TRR pooblaščenca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožujejo tožniki. Sodišče prve stopnje jim neupravičeno ni priznalo priglašenih stroškov za izvensodne zahtevke. Stališče sodišča, da ne gre za pravdni strošek oz. bi priznanje teh stroškov morali biti predmet tožbenega zahtevka, je zmotno. V predmetni zadevi je predhodni postopek pri delodajalcu obligatoren in pogoj za vložitev tožbe. Nesporno je, da so stroški tožnikov v zvezi z zahtevo za odpravo kršitev oz. izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja nastali pred vložitvijo tožbe, zato bi sodišče moralo priznati predpravdne stroške v višini 1.265,00 EUR. Prav tako bi moralo priznati nagrado za narok v višini 1.468,50 EUR in nagrado za narok v višini 534,00 EUR. Sodišče pa ni odločilo o priglašenih stroških sodne takse v višini 451,00 EUR. S tem vprašanjem se sploh ni ukvarjalo, čeprav bi moralo te stroške naložiti toženi stranki, ki je pravdo izgubila. V primeru, da je sodišče zavzelo stališče, da tožniki niso bili dolžni plačati sodne takse, bi moralo odrediti vrnitev sodne takse po uradni dolžnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tožnikom priznalo nagrado za postopek v višini 524,70 EUR, nagrado za narok v višini 190,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev v višini 20,00 EUR, kilometrino v vrednosti 263,44 EUR, 38,10 EUR za fotokopiranje listin ter 20 % DDV, medtem ko ni priznalo višjih priglašenih nagrad za postopek in narok ter priglašenih stroškov za izvensodne zahtevke.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožnikom ni priznalo priglašenih stroškov za izvensodne zahtevke, sicer pa je odločitev o odmeri stroškov pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je skladno z 22. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZOdvT) določilo vrednost spornega predmeta (4.000,00 EUR) in priznalo nagrado za postopek in narok v pravilni višini. Zmotno je stališče pritožbe, da vrednost spora predstavlja seštevek vseh prispevkov tožnikov za obdobje do vložitve tožbe (23.857,73 EUR), saj je bil predmet spora priznanje pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Če pa bi bil tožbeni zahtevek postavljen po višini, bi vrednost spora skladno s 1. odstavkom 39. člena ZPP res znašala, kolikor je vrednost vseh neplačanih prispevkov.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje tožnikom moralo priznati stroške za sodno takso. Predmetni spor je namreč individualni delovni spor o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem premoženjske narave. Iz Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in spremembe; ZST-1) izhaja, da se v premoženjskih sporih takse ne plačujejo, saj takse za tovrstne postopke niso določene. Iz sistematike taksne tarife je razvidno, da je zakonodajalec sicer nameraval predpisati posebno poglavje o tarifnih številkah za individualne delovne spore premoženjske narave, vendar so ti spori očitno izpadli iz taksne tarife.

Morebiti naložena in plačana taksa v postopku, ki je stranka ni dolžna plačati, ne more biti predmet odločitve o pravdnih stroških, saj so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Stranka, ki v sporu uspe, lahko od nasprotne stranke zahteva tudi povračilo sodne takse, ki jo je morala plačati (za vložene tožbo, pritožbo ali druge vloge). Če pa je plačala sodno takso, čeprav ni zavezanec po ZST-1, povračila teh stroškov (ki niso bili potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP) ne more uveljavljati zoper nasprotno stranko. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker plačila sodne taksne ni naložilo toženi stranki, saj za to ni pravne podlage v ZST-1 in v 155. členu ZPP. Če je bilo tožnikom naloženo plačilo sodne takse v nasprotju z ZST-1, lahko zahtevajo njeno vračilo od sodišča prve stopnje v posebnem postopku skladno s 36. in 37. členom ZST-1. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da stroški za izvensodne zahtevke niso pravdni stroški. Neplačevanje obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja s strani delodajalcev za delavce, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, oz. delavce, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati, kot to določa 279. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999; ZPIZ-1), je kršitev pravic teh delavcev. Kakor je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, med takšne delavce sodijo tudi tožniki kot poklicni gasilci. Za odpravo takih kršitev pa mora posamezen delavec najprej sprožiti t.i. notranji postopek pri delodajalcu skladno z 204. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, skupaj s spremembami; ZDR), ki v 1. odstavku določa, da ima delavec, če delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (2. odstavek 204. člena ZDR). Tožniki so zahteve za odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja vložili 20. 8. 2010 in nato pravočasno dne 29. 9. 2010 vložili tožbo v predmetnem sporu. Pogoj za vložitev tožbe je bil prav predhodni postopek pri delodajalcu, zato so tudi stroški tega notranjega postopka v višini 1.265,00 EUR pravdni stroški. Določba 1. odstavka 151. člena ZPP namreč določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka.

Glede na navedeno je pritožba v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožečih strank ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožniki so s pritožbo uspeli v višini 42 %, zato se jim v takem deležu tudi povrne stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnikom priznalo nagrado za pritožbo v višini 225,60 EUR (tar. št. 3210), 5,00 EUR za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6001) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 276,72 EUR. Glede na 42 % uspeh je sodišče tožnikom prisodilo 116,22 EUR pritožbenih stroškov, ki jim jih mora povrniti tožena stranka.