Jedro

Za izrek ukrepa za omejitev gibanja v azilnem postopku po določbah Zakona o azilu zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje, po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika dne 13.2.2006, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 27.1.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 27. člena ter 5. alineo 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 27.1.2006 do dne 27.4.2006 (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje prepričalo, na podlagi zaslišanja tožnika, da je pravilna dokazna ocena tožene stranke o tem, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal utemeljen sum, da tožnik zlorablja postopek, ker ni zaprosil za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), ampak je to storil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil), po tem, ko je ilegalno, brez vize, stopil v Slovenijo. Tožnik je namreč na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje potrdil, da je bil v Sloveniji že dva dni, preden ga je obravnavalo Okrajno sodišče v Sežani za prekršek (dne 11.1.2006), pa tudi pred Okrajnim sodiščem v Sežani ni izrazil namere prositi za azil. Ob tem je potrdil, da se je zavedal, da je v Sloveniji, ko je prišel v L. Vendar pa ni v L. iskal naslova, kjer bi izrazil namero zaprositi za azil, ampak je bil po podatkih v upravnih spisih, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu, namenjen proti Italiji, kjer ga je dne 11.1.2006 prijela policija. Ker je po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno šteti, da bi sodnik za prekrške nedvomno evidentiral tožnikovo voljo podati prošnjo za azil, če bi jo tožnik izrazil, ne glede na to, kako je v resnici potekala komunikacija med tožnikom in policisti in ne glede na to, ali je bil tožnik od sodnika za prekrške poslan najprej proti Hrvaški in od tam v Center za tujce v P. in od tam šele v Center za tujce v Pl., kot je navedel tožnik na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, po presoji sodišča prve stopnje obstaja utemeljen sum o zlorabi postopka s strani tožnika. Omejitev gibanja je namreč po določbi 27. člena ZAzil možna, če obstoji zgolj sum zavajanja ali zlorabe postopka (5. alinea 36. člena ZAzil) oziroma če torej obstaja sum, da je tožnik izrazil namero prositi za azil zato, da bi odložil prisilno odstranitev. Ta sum torej v konkretnem primeru po mnenju sodišča prve stopnje obstaja tudi, če tožnik ni bil šest dni pred podajo prošnje za azil že v Centru za tujce v Pl. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja pritožbene navedbe zoper izpodbijani sklep tožene stranke in še dodaja: Ugotovitve sodišča prve stopnje so po njegovem mnenju v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih, saj je tako v pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke, kot na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje razložil, da je že takoj, ko so ga prijeli policisti (drugi dan prebivanja v Sloveniji), izrazil namero, da bi podal prošnjo za azil, kar pa policisti, kot tudi sodnik za prekrške, niso upoštevali. Policisti so ga najprej peljali proti Hrvaški, potem v Center za tujce v P. in šele nato v Center za tujce v Pl., kjer je lahko podal prošnjo za azil. Ponovno poudarja, da nima namena zlorabljati azilnega postopka in da ni potrebe po njegovi omejitvi gibanja, saj, kot je že razložil v svoji prošnji za azil, je iz Albanije pribežal zaradi političnih razlogov, ki so ga prisilili, da je pobegnil iz Albanije in v Republiki Sloveniji zaprosil za politični azil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke, ki naj ga odpravi ter pošlje zadevo v ponovni postopek toženi stranki, ki naj mu ne omeji gibanja.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 27. člen ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje za namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po določbah 3. odstavka 27. člena ZAzil lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpodbija ugotovitev tožene stranke, s katero se je sodišče prve stopnje strinjalo, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, kar je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je tožena stranka začasno omejila gibanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka svoje sklepanje utemeljeno oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker po njenem mnenju obstaja sum, da je namen podaje prošnje za azil tožnik izrazil po osmih dnevih (pravilno šestih; 17.1.2006) prebivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, kar tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Za izrek navedenega ukrepa po že navedenih določbah ZAzil namreč zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. V obravnavanem primeru takšen sum obstaja, kar sta sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka tudi obrazložila in po presoji pritožbenega sodišča za svojo odločitev navedla utemeljene razloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikove pritožbene trditve, da je že na policijski postaji (Postaja mejne policije F., dne 11.1.2006) podal izjavo, da prosi za azil, nimajo podlage v predloženih upravnih spisih in jih zato ni mogoče upoštevati.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.