Jedro

Opustitev izvedbe dokazov, ki jih je predlagala ena stranka, ob hkratni ugoditvi dokaznim predlogom nasprotne stranke lahko pomeni kršitev načela kontradiktornosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če bi šlo za tako kršitev v postopku na prvi stopnji in je sodišče druge stopnje na pritožbo tožene stranke ne bi sankcioniralo, bi tako kršitev storilo tudi samo in jo je tako dovoljeno uveljavljati z revizijo (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Na pravilnost in zakonitost sodbe pa taka kršitev lahko vpliva, če se nanaša na dokazovanje odločilnih dejstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 158.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2004 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni plačala več zapadlih računov za dobavljeno vodo. Tožeča stranka ji je poslala dva opomina (17.6.1996 in 2.7.1996). Ker tožena stranka v danem roku dolga vseeno ni poravnala, ji je tožeča stranka na podlagi določbe 5. točke 24. člena Pravilnika o pogojih za dobavo in odjem vode iz sistema Rižanskega vodovoda Koper (objavljenega v uradnih objavah Primorskih novic št. 14/93) prekinila dobavo vode.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki na plačilo več računov za dobavljeno vodo v znesku 8.059.207,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje. Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke, ki je v pobot ugovarjala terjatev v znesku 7.129.800,00 SIT za škodo, ki naj bi ji nastala, ker ji je tožeča stranka prekinila dobavo vode. Zato je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo naloženo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati navedene račune, v veljavi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Iz obrazložitve revizije je povsem jasno vidno, da z njo tožena stranka izpodbija samo tisti del sodb sodišč druge in prve stopnje, s katerim je bilo odločeno, da njena v pobot ugovarjana terjatev v višini 7.129.800,00 SIT ne obstoji, posledično pa, da mora (tudi) v tem obsegu plačati terjatev tožeče stranke.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka najprej trdi, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje kljub njenemu predlogu ni zaslišalo njenega direktorja in priče B. R., ugodilo pa je dokaznemu predlogu tožene stranke in o istih dejstvih, o katerih bi morala biti zaslišana direktor tožeče stranke in priča B. R., zaslišalo direktorja tožene stranke in pričo M. T. Na njuni izpovedbi je tudi oprlo svojo sodbo. Tožena stranka meni, da je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti pravdnega postopka in se je znašla v neenakopravnem položaju s tožečo stranko.

Zgoraj opisana trditev revidentke o zavrnitvi njenega predloga za zaslišanje njenega direktorja in priče B. R. je točna. Ob tem je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo, da je ta dokazni predlog (skupaj s predlogom obeh strank za zaslišanje še drugih prič in za postavitev sodnega izvedenca živilske stroke) zavrnilo zato, ker je "ocenilo, da ti dokazi niso pomembni za odločbo". Ko je pritožbeno sodišče ocenjevalo, zakaj s tem ni bila podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je bilo nekoliko bolj konkretno. Razložilo je, da se dokazi izvajajo samo za ugotavljanje odločilnih dejstev. Direktor tožene stranke in priča B. R. naj bi bila po predlogu tožene stranke zaslišana o tem, kako so potekala pogajanja med pravdnima strankama glede zaprtja vode in zakaj tožena stranka ni mogla takoj plačati svojega dolga, kar pa po stališču pritožbenega sodišča niso dejstva, ki bi bila odločilna za sodbo.

Načeloma ima revidentka prav. Opustitev izvedbe dokazov, ki jih je predlagala ena stranka, ob hkratni ugoditvi dokaznim predlogom nasprotne stranke lahko pomeni kršitev načela kontradiktornosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če bi šlo za tako kršitev v postopku na prvi stopnji in je sodišče druge stopnje na pritožbo tožene stranke ne bi sankcioniralo, bi tako kršitev storilo tudi samo in jo je tako dovoljeno uveljavljati z revizijo (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Na pravilnost in zakonitost sodbe pa taka kršitev lahko vpliva, če se nanaša na dokazovanje odločilnih dejstev.

Tožeči stranki daje pravno podlago za prekinitev dobave vode odjemalcu 24. člen Pravilnika. Ta v 5. točki prvega odstavka določa, da dobavitelj prekine dobavo vode, če odjemalec ne plača računa za dobavljeno vodo v določenem roku po opominu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženo pisno opomnila in ji dala rok za plačilo za dobavljeno vodo v višini več kot 12.000.000,00 SIT. Ko tudi po preteku roka za plačilo računov po drugem opominu tožena stranka svojega dolga ni plačala, ji je tožeča stranka prekinila dobavo vode. Na podlagi teh dveh odločilnih dejstev (obstoj dolga in neplačilo po preteku roka, danega v opominu) je sodišče prve stopnje razsodilo, da ravnanje tožeče stranke ni bilo protipravno, zaradi česar v pobot ugovarjana odškodninska terjatev tožene stranke ne obstaja. V obrazložitvi sodbe je sicer res navedlo, da je obstoj teh dveh dejstev ugotovilo tudi na podlagi izpovedi direktorja tožeče stranke in priče M. T. Vendar ju je ugotovilo tudi in predvsem na podlagi listinskih dokazov - računov in pisnih opominov (ki so vsi v prilogah spisa). Sicer pa ta odločilna dejstva niti niso bila sporna. Tožena stranka je obstoj vtoževane terjatve v višini 8.059.207,90 SIT v postopku na prvi stopnji priznala, iz njenih navedb v ugovoru zoper sklep o izvršbi pa izhaja, da je veliko večino razlike do višine prvotno vtoževane terjatve tožeče stranke (ki je znašala 14.620.853,50 SIT) poravnala po tem, ko ji je tožeča stranka prekinila dobavo vode. Tako opustitev izvedbe dokazov z zaslišanjem direktorja tožene stranke in z njene strani predlagane priče Borisa Renerja na dokazovanje odločilnih dejstev ni moglo imeti nobenega vpliva.

Z revizijo zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni bila storjena. Na ostala vprašanja, ki jih načenja revizija, je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče z njegovimi v sodbi izraženimi stališči soglaša, se nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Le v zvezi s trditvijo revizije, da postopek zaprtja vode po Pravilniku ni predpisan, kar je v nasprotju z načeli pravne države, osnovnimi načeli ZOR in Ustave, Vrhovno sodišče dodaja, da za primer, kakršen je obravnavani, v Pravilniku zadoščajo določbe o tem, da tožeča stranka lahko odjemalcu prekine dobavo vode, če ta v določnem roku po poslanem opominu ne plača računov za dobavljeno vodo. Pomembno je, da je tožeča stranka to določbo uporabila tako, da njen ukrep ni bil v nesorazmerju s težo kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke redno plačevati dobavljeno vodo. Pri tem je pomembno predvsem to, da dolg tožene stranke ni bil majhen in da ji je tožeča stranka dala dovolj priložnosti, da se ukrepu prekinitve dobave vode pravočasno izogne s tem, da po opominih plača dolgovane račune ali pa se pripravi na posledice zaprtja vode.

Vrhovno sodišče je na podlagi opisanih ugotovitev neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške odgovora na revizijo, s katero tožena stranka ni uspela. Ti stroški predstavljajo nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na revizijo v znesku 158.400,00 SIT (upoštevaje revizijsko vrednost spornega predmeta 7.129.800,00 SIT in vrednost točke po Odvetniški tarifi na dan odločitve o povrnitvi stroškov).