Jedro

S tem ko je sodišče ugotovilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, je presodilo tudi, da z milejšim omejevalnim ukrepom tega namena ni moč doseči.

Izrek

Zahteve osumljenega M.F. in njegovega zagovornika ter zagovornika osumljenega N.S. se zavrnejo.

Obrazložitev

I. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepoma z dne 12.8.2006 zoper osumljenega M.F. in osumljenega N.S. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, ki zoper oba osumljenca teče od 10.8.2006 od 19.32 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 16.8.2006 pritožbi zagovornikov obeh osumljencev zavrnil kot neutemeljeni.

II.Zoper navedeni pravnomočni sklep so osumljeni M.F. dne 20.8.2006, njegov zagovornik dne 23.8.2006 in zagovornik osumljenega N.S. dne 25.8.2006 vložili zahteve za varstvo zakonitosti.

Osumljeni M.F. v zahtevi navaja, da do sedaj še ni kaznovan, zato ni na mestu, da se sodišče glede utemeljitve ponovitvene nevarnosti sklicuje na kazniva dejanja, ki mu niso bila nikoli dokazana. Njegov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zmotno uporabo materialnega prava. V zahtevi navaja, da je osumljenec prepričan, da državnemu tožilcu ni uspelo sodišču podati vseh elementov, ki so potrebni za obstoj suma storitve kaznivega dejanja ropa, da odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ne vzdrži kritične pravne presoje, saj osumljenec ni sedaj v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja ropa, vsa druga dejanja zaradi katerih je v postopku pa so oddaljena. Vrhovnemu sodišču predlagata, da pripor zoper osumljenca odpravi.

Zagovornik osumljenega N.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP kot kršitev kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. V zahtevi navaja, da osumljenec do sedaj še ni bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja, zaradi takšnega kaznivega dejanja zoper njega trenutno ne poteka noben kazenski postopek. Meni, da odreditev pripora ni na mestu in ni v sorazmerju s posegom sodišča v osebnostne pravice osumljenca; predlog zagovornika za uporabo milejšega ukrepa - hišnega pripora je sodišče zavrnilo in pri tem ravnalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 192. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter osumljenca spusti na prostost, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahteve, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 31.8.2006, predlagala zavrnitev zahtev.

III.Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V.1. Zagovornik osumljenega M.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da zahtevo vlaga zaradi "zmotne uporabe materialnega prava", zagovornik osumljenega N.S. pa v zahtevi navaja, da jo vlaga zaradi "kršitve določb kazenskega zakona". Teh kršitev zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti nista konkretizirala niti z navedbo zakonskih določb, ki naj bi bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršene, niti z navedbo v čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona. Zato Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, takih posplošenih navedb o kršitvah zakona ni moglo preizkusiti. Navedbe v vseh treh zahtevah za varstvo zakonitosti, da ni zakonskih pogojev za odreditev pripora, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitev 1. odstavka 201. člena ZKP, katera pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

2. Pogoji za odreditev pripora so: - da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje; obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljena M.F. in N.S. pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za odreditev pripora podani in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge ter zato po presoji Vrhovnega sodišča bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

3. Napadeni pravnomočni sklep se opira na konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo utemeljenost suma, da so osumljeni M.F., N.S. in R.Z. na škodo dveh italijanskih državljanov storili kaznivo dejanje ropa po 3. odstavku 213. člena KZ ter jih tudi pravilno presoja. Zagovornik osumljenega M.F., ki v zahtevi izpostavlja zagovor osumljenca, da razen udarca, katerega je v pretepu zadal italijanskemu državljanu, drugega protipravnega ni storil, s tem ponuja drugačno presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je osumljeni M.F. utemeljeno sumljiv, da je dne 10.8.2006 v zgodnjih jutranjih urah pred nočnim lokalom v S. skupaj s soosumljencema na škodo dveh italijanskih državljanov storil kaznivo dejanje ropa. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje, ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo razloge tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP glede obeh osumljencev, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper oba osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja. Ob oceni teže kaznivega dejanja ropa, za katero je po določbi 3. odstavka 213. člena KZ predpisana kazen zapora najmanj pet let in načina storitve dejanja, ko so se osumljenci brutalno znesli nad oškodovancema ter enega od njiju pri dejanju tudi telesno poškodovali, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ocenilo tudi subjektivne okoliščine glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obeh osumljencih. Osumljeni M.F. (rojen leta 1985) in osumljeni N.S. (rojen leta 1987) sta nezaposlena in brez premoženja. Zoper oba osumljenca so odprti kazenski postopki in sicer: zoper osumljenega M.F. pred Okrajnim sodiščem v Kopru zaradi kaznivega dejanja po 3. in 1. odstavku 303. člena KZ, zoper oba osumljenca pa tudi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, kjer je državni tožilec zahteval uvedbo preiskave zaradi večjega števila kaznivih dejanj velike tatvine storjenih v letu 2005 in 2006 in sicer naj bi osumljeni M.F. sodeloval pri devetindvajsetih kaznivih dejanjih velike tatvine, osumljeni N.S. pa pri dvanajstih. Takšno ravnanje obeh osumljencev, ki nakazuje, da je njuno seganje po premoženju drugih že način, na katerega si zagotavljata sredstva za življenje, je pravilno ocenilo kot realno nevarnost, da bi osumljenca na prostosti takšna kazniva dejanja, torej kazniva dejanja zoper premoženje ponovila, kljub temu, da noben od njiju do sedaj še ni bil obsojen in da osumljeni M.F. prejema socialno podporo, ki pa mu očitno za njegov način življenja ne zadostuje. Kolikor pa zahteve za varstvo zakonitosti vseh treh vložnikov takšno presojo sodišča v izpodbijanem sklepu zavračajo in navajajo, da konkretna nevarnost ponovitve dejanj osumljencema ni dokazana, uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi, ali je pripor nujen (neogibno potreben) in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge o tem, da je glede na težo in naravo osumljencema očitanega kaznivega dejanja zaradi zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja, kar je bilo z dosedanjim ravnanjem osumljencem že ogroženo, pripor zoper njiju neogibno potreben za varnost ljudi. Pravilno je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presodilo, da je konkretna nevarnost, da bosta osumljenca na škodo drugih ponovila kazniva dejanja zoper premoženje, glede na to, da sta pri kaznivem dejanju zoper enega oškodovanca uporabila tudi fizično silo, drugemu pa z uporabo baseball palice zagrozila z neposrednim napadom na življenje in telo, tako velika, da je z milejšim ukrepom ni moč zagotoviti, obenem pa predstavlja tako visoko stopnjo ogrožanja varnosti ljudi, da odtehta odreditev pripora kot posega v pravico osumljencev do svobode. S tem ko je sodišče ugotovilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, je presodilo tudi, da z milejšim omejevalnim ukrepom tega namena ni moč doseči. S tem ko sodišče ni posebej obrazložilo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zakaj ni uporabilo milejših ukrepov, ki jih Zakon o kazenskem postopku predvideva, tako ni prekršilo določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, saj sodišču ob ugotovitvi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, ni potrebno obrazlagati zakaj ni upravičena uporaba milejšega ukrepa (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 290/2002).

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo, jih je kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).