Jedro

Če sodišče meni, da je tožeča stranka vrednost nedenarnega zahtevka napovedala očitno napačno, se po uradni dolžnosti prepriča o pravi vrednosti zahtevka. Na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP sporno vrednost presoja v primeru, če se zaradi očitno previsoko ali prenizko napovedane vrednosti spora zastavlja vprašanje stvarne pristojnosti ali pravice do revizije. Na podlagi 31. člena ZST-1 sodišče ukrepa, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oz. zahtevka ocenila prenizko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Predlog za obročno plačilo taksne obveznosti se zavrne in je manjkajoči del sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 62,00 EUR tožeča stranka dolžna doplačati v roku 15. dni od prejema tega sklepa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, Ljubljana; IBAN: xy; referenca: SI11 42188-7110006-000xyzab; BIC banke prejemnika: BSLJSI2X, namen plačila: I P 2672/2014, koda namena plačila: GOVT.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo plačilni nalog z dne 20.2.2015, s katerim je bila tožeča stranka pozvana, da v roku 15. dni doplača 3.606,00 EUR sodne taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da je 3.606,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka dolžna doplačati v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 601,00 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo odločitve tako, da bo sodna taksa odmerjena od realne sporne vrednosti 40.000,01 EUR in ne od vrednosti 310.000,00 EUR, kot jo je sodišče določilo v sklepu z dne 16.2.2015, proti kateremu ni posebne pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da izpodbijani sklep temelji na napačni določitvi vrednosti spornega predmeta. Sodišče je vrednost spornega predmeta ovrednotilo devetkrat više od napovedane sporne vrednosti 40.000,01 EUR. Graja arbitrarno določitev sporne vrednosti in posledično odmero sodne takse. Korekturna dolžnost, ki jo je pri oceni spornega predmeta opravilo sodišče, je vsaj v delu, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev, da je nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank), v nasprotju z določbo 44. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter sodno prakso. Sklicuje se na pravno teorijo in sodno prakso (II Ips 507/2003) ter navaja, da je vrednost spornega predmeta pri ugotovitvenih tožbah stvar tožnikove ocene. Trdi, da je vrednost spora sodišče izenačilo z vrednostjo nepremičnine, pri čemer ni jasno po kakšnem kriteriju. Sklicevanje na splošno znane cene nepremičnin ni primerno, ker je nepremičnina v Franciji. Opozarja, da sodišče primernih dokazov, ki bi omogočili določitev sporne vrednosti, ni izvedlo, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Prosti preudarek je skrajni primer. Razen tega se sodišče v določanje sporne vrednosti spusti le, če je od nje odvisna revizija in po ugovoru nasprotne stranke. Vrednost zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev na njem ni enaka tržni vrednosti premoženja. Zahtevek se nanaša le na eno polovico premoženja. Sklicuje se na 31. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in meni, da bi sodišče moralo izvesti ustrezne dokaze. Določitev vrednosti označuje za arbitrarno, napačno ter nepreverljivo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tako tretji odstavek 44. čl. ZPP kot 31. čl. ZST-1 sodišče obvezujeta, da se – v primeru, ko presodi, da je tožeča stranka vrednost nedenarnega zahtevka napovedala očitno napačno – po uradni dolžnosti prepriča o pravi vrednosti zahtevka. Na podlagi 44. čl. ZPP sporno vrednost presoja v primeru, če se zaradi očitno previsoko ali prenizko napovedane vrednosti spora zastavlja vprašanje stvarne pristojnosti ali pravice do revizije. Na podlagi 31. čl. ZST-1 sodišče ukrepa, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oz. zahtevka ocenila prenizko. Ker je o glavni stvari že sklenjena sodna poravnava, je določitev vrednosti spornega predmeta relevantna le še zaradi odločitve o taksni obveznosti. Ker je vrednost spora osnova za izračun taksne obveznosti, jo je pritožbeno sodišče pri presoji višine taksne obveznosti dolžno preveriti (31. čl. ZST-1).

5. Pritožbeno sodišče soglaša, da je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v pravilnost napovedane vrednosti spora (40.000,01 EUR). Že samó prihranke v bankah tožeča stranka zatrjuje v višini 70.000,00 EUR; vložke v stanovanje uveljavlja v vrednosti 10.000,00 EUR; v skupno premoženje poleg tega sodi še opremljeno stanovanje v večjem mestu v Franciji, osebni avtomobil, moško kolo in več tehničnih naprav. Pritrditi pa je treba pritožnici, da vrednost ugotovitvenega zahtevka o skupnem premoženju in zahtevka za določitev deležev na njem, ni nujno enaka prometni vrednosti skupnega premoženja. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da gre pri ugotovitveni tožbi za oceno interesa, ki ga ima tožnik za zahtevano ugotovitev.

6. Upoštevajoč gornje izhodišče je vrednost spora, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo na 310.000,00 EUR, prevrednotena. Tožničin interes je ugotovitev zgolj njej pripadajočega premoženja oz. deleža na skupnem premoženju. Razen tega tožničinega interesa ni mogoče enačiti z vrednostjo njej pripadajočega deleža na skupnem premoženju. Po oceni pritožbenega sodišča je ta interes treba ovrednotiti na 180.000,00 EUR, glede na to, da gre za tri oblike premoženja (nepremično, premično in denar) ter glede na to, da gre po tožničinih trditvah za premoženje, ustvarjeno v sedmih letih izvenzakonske skupnosti.

7. Upoštevajoč to vrednost spora je osnova za izračun taksne obveznosti znesek 1.001,00 EUR. Ker o zahtevku ni bilo treba odločati, saj sta stranki o spornem predmetu sklenili poravnavo, je tožeča stranka dolžna plačati taksno obveznost po tar. št. 1112 Taksne tarife. Le-ta ob upoštevanju količnika 1,0 znaša 1.001,00 EUR. Ker je taksno obveznost do višine 939,00 EUR tožeča stranka že plačala, je za postopek pred sodiščem prve stopnje dolžna doplačati še 62,00 EUR sodne takse.

8. Ker se tožnica in hčerka preživljata s tožničino plačo v višini 1.259,06 EUR, hči pa prejema 400,00 EUR preživnine mesečno, njun dohodek znatno presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, kar je sodna praksa sprejela kot kriterij pri odločanju o taksni oprostitvi oz. predlogu za obročno plačilo taks. Gre za kriterij iz 13. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki brezplačno pravno pomoč predvideva za osebe, katerih dohodek (na člana družine) ne presega dvakratnika osnovnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. V času odločanja je minimalni dohodek znašal 269,20 EUR, dvakratnik pa 538,40 EUR. Predlagateljičin dohodek na člana družine ta znesek presega, zato predlog za obročno plačilo taksne obveznosti v višini 62,00 EUR ni utemeljen.

9. Zaradi napačne uporabe ZST-1 je odločitev v II. točki izreka spremenjena tako, da je tožeča stranka dolžna doplačati 62,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v roku 15. dni po prejemu tega sklepa (3. točka 365. čl. ZPP).

10. Ker so stroški pritožbenega postopka nastali zaradi presoje materialnih pogojev za tožničino udeležbo v postopku in so z obravnavanim razmerjem zgolj v posredni zvezi, je svoje stroške pritožbenega postopka tožnica dolžna kriti sama. Razen tega sta se pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili, da stroške postopka krijeta vsaka svoje.