Jedro

Vložena zahteva za varstvo zakonitosti bi res lahko pomenila enega od pogojev za odlog izvršbe po 1. točki 1. odst. 71. člena ZIZ, vendar pa ta zahteva očitno ni vložena, saj česa takega dolžnica ne zatrjuje, poleg tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ne vlaga stranka sama, ampak državni tožilec.

Izrek

Pritožba dolžnice se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrnilo, obenem pa odločilo, da je dolžnica dolžna v roku 8-ih dni povrniti upniku njegove nadaljnje izvršilne stroške v znesku 40.392,00 SIT z zakonitimi obrestmi od dne izdaje sklepa do plačila.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnica po svoji pooblaščenki, odvetnici M.K.L., in predlaga spremembo sklepa ali pa njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da bi dejansko dolžnici nastala nenadomestljiva škoda, če bi se izvršba takoj opravila, ker bi izvedenec, ki nastopa v pravdnem postopku pod opr. št. Pg 10/2003 in ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, ne mogel opraviti svojega izvedenskega dela in si ogledati prostora. Res je morda izvedenec že opravil prvi ogled prostorov, vendar še ni končal izvedenske naloge. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da opravlja v spornih poslovnih prostorih dejavnost, ki je edini vir njenega preživljanja, zato bi bila škoda, ki bi nastala z izvršbo, gotovo veliko večja od tiste, ki bi jo lahko zaradi odloga izvršbe utrpel upnik. Dolžnica bi morala opremo, ki se nahaja v zadevnem lokalu in ki je v lasti dolžnice, prenesti na drugo lokacijo, za kar pa ima na razpolago premalo časa. Nenazadnje pa se sodišče prve stopnje ni izreklo o razlogu po 1. točki 1. odst. 71. člena ZIZ v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, ki ga dolžnica v predlogu navaja.

Pritožba dolžnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 71. člena ZIZ, ko je dolžničin predlog za odlog izvršbe zavrnilo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, si je izvedenec prostore že ogledal, pa tudi sicer okoliščina, da bi si moral prostore ogledati izvedenec, ne more biti okoliščina, ki bi služila kot podlaga za odlog izvršbe. Tudi navedba, da naj bi šlo za to, da dolžnica v spornih prostorih opravlja dejavnost, ki je edini vir njenega preživljanja, ne more pomeniti, da bi dolžnici nastala nenadomestljiva škoda, saj je kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, jasno, da z izvršbo dolžniku nastaja določena škoda. Podobno velja glede vprašanja preselitve opreme, za kar pa je imela dolžnica več kot dovolj časa, saj je bil v predmetni zadevi predlog za izvršbo vložen že 17.5.2005, tako da tudi s tem v zvezi ni mogoče govoriti o nenadomestljivi škodi. Kar pa se tiče vložitve izrednih pravnih sredstev po 1. točki 1. odst. 71. člena ZIZ, na kar se dolžnica sklicuje tudi v pritožbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnica v predlogu navajala le, da je v teku priprava izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti, ki naj bi bilo v roku vloženo v predmetnem izvršilnem postopku. Vložena zahteva za varstvo zakonitosti bi res lahko pomenila enega od pogojev za odlog izvršbe po 1. točki 1. odst. 71. člena ZIZ, vendar pa ta zahteva očitno ni vložena, saj česa takega dolžnica ne zatrjuje, poleg tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ne vlaga stranka sama, ampak državni tožilec. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.