Jedro

Lastnik lahko od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari. S tožbo zahtevani notarsko overjeni izvirnik zasebne listine je obravnavalo kot individualno določeno stvar, ki pripada pogodbenim strankam oziroma njihovim pravnim naslednikom, v konkretnem primeru torej tožečima strankama, saj je druga tožeča stranka predmet te zasebne listine kupila prav na podlagi s to tožbo zahtevane listine od prvega lastnika, nato pa je to nepremičnino prodala prvotožeči stranki, ki pa je bila v teku te pravde tudi že pravnomočno vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica iz predmetne sporne listine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan povrniti tožečima strankama njune pritožbene stroške v znesku 1.587,22 EUR v roku 15 dni, po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna izročiti prvotožeči stranki ali drugotožeči stranki notarsko overjen izvirnik kupoprodajne pogodbe št. ... z dne 12. 12. 1996 (oz. 18. 12. 1996), sklenjene med V. d.d. V., kot prodajalcem in drugotožečo stranko kot kupcem, katere predmet je poslovni prostor št. .. v skupni izmeri 61,73 m2 v kleti v nakupovalnem centru v V., stoječem na zemljišču parc. št. ... k.o. V., ki je sedaj vpisan v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Velenju kot poslovni prostor ident. št. ..., vpisan pri vl. št. ... k.o. V., v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zaradi umika je pravdni postopek v določenem delu, kot to izhaja iz II. izreka, ustavilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je pogodba št. ... zasebna listina, pogodbo sta sklenili G. V. d.d. in drugi tožnik. Toženec ni pogodbena stranka in priznava, da ima izvirnik kupoprodajne pogodbe v posesti od 21. 4. 1997, izvirnika pa tožnikoma toženec noče izročiti. Izvirnik pogodbe je sodišče opredelilo kot individualno določeno stvar v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika in 37. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij. Izvirnik pogodbe pripada pogodbenim strankam oziroma njihovim pravnim naslednikom. Prvi tožnik je na osnovi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 12. 1999, pravni naslednik drugega tožnika glede poslovnega prostora. Ker sta tožnika dokazala, da sta lastnika stvari, katere vrnitev zahtevata in da ima to stvar v posesti toženec, je sodišče ugodilo njunemu zahtevku, da jima je toženec dolžan izročiti izvirnik pogodbe. Uveljavitev tega zahtevka ne zastara. Ugotovilo je še, da toženec nima predkupne pravice na nepremičnini, ki je predmet pogodbe. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

S sklepom z dne 17. 10. 2013 pa je odločilo, da se toženca delno oprosti plačila sodnih taks v višini 805,00 EUR, v preostalem znesku 200,00 EUR, pa se mu dovoli obročno plačilo zapadle sodne takse v 8 zaporednih mesečnih obrokih. Pravno podlago za odločitev pa je sodišče našlo v določbi 11. člena ZST-1, po katerem sodišče lahko oprosti stranko plačila sodnih taks, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Stranko, ki pa ni prejemnik denarne socialne pomoči, sodišče lahko le delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživlja njen družinski član. Zato je sprejelo izpodbijano odločitev.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec. Podaja laično pritožbo. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča napačna, nepravilna in pa tudi nedopustna. Tožena stranka je v svojih vlogah in odgovoru na tožbo povsem pravilno in argumentirano navedla, da te pogodbe ne more izročiti tožečima strankama, saj je pogodba legalno sestavljena in služi kot dokaz, da je tožena stranka že plačala pretežni del kupnine drugotožeči stranki P. E. d.o.o. oziroma njenemu direktorju P. A., kar je nedvomno in izrecno zapisano na zadnji strani prav te iste pogodbe in na njej je tudi podpis M. K. in O. K. Kopija te pogodbe je bila v spisu in bi sodišče prve stopnje moralo to navedbo tožene stranke upoštevati, saj prav ta zaznamba na zadnji strani varuje toženo stranko, da si povrne že vplačana denarna sredstva. Tožena stranka je prepričana, da sta obe tožeči stranki sklepala ta posel nezakonito in nista ravnali v dobri veri. Dobro sta vedeli in sta bili obveščeni s strani tožene stranke in M. K., da to ni res in da je pogodba legalno zastavljena s strani drugotožeče stranke in njenega direktorja. Sodišče ni zaslišalo v tej zvezi pričo M. K. in s tem je sodišče storilo bistvene kršitve določb ZPP. Tožeči stranki bi pogodbo morali zahtevati od notarja A. R. Nadalje navaja, da ima to nepremičnino v svoji neposredni posesti že več kot 10 let in obe tožeči stranki te nepremičnine nista nikoli imela v svoji posesti. Pogodba nima intabulacijske klavzule in zato tožeča stranka ne more zahtevati vknjižbo lastninske pravice. Sodišče bi zato moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. V pritožbi še navaja, da je terjatev zastarala že dne 22. 4. 2007. Predlaga spremembo sodbe. Pritožuje se tudi zoper sklep o odločitvi glede plačila sodne takse. V pritožbi navaja, da je v drugih postopkih že bil oproščen v celoti plačila sodnih taks, nadalje pa še navaja, da prejema pokojnino v znesku 409,00 EUR mesečno in s to pokojnino preživlja dva družinska člana in bi ga zato sodišče moralo v celoti oprostiti plačila sodnih taks.

Pritožba je bila vročena tožečim strankam, ki sta nanjo odgovorili po svoji pooblaščenki. Po mnenju tožečih strank, je sodišče prve stopnje svojo odločitev povsem pravilno oprlo na materialnopravno določbo 92. člena SPZ. S tožbo zahtevani notarsko overjeni izvirnik zasebne listine je obravnavalo kot individualno določeno stvar, ki pripada pogodbenim strankam oziroma njihovim pravnim naslednikom, v konkretnem primeru torej tožečima strankama, saj je druga tožeča stranka predmet te zasebne listine kupila prav na podlagi s to tožbo zahtevane listine od prvega lastnika V., nato pa je to nepremičnino prodala prvotožeči stranki, ki pa je bila v teku te pravde tudi že pravnomočno vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica iz predmetne sporne listine. Nesporno sta torej tožeči stranki tisti, ki sta lastnici spornega izvirnika notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo odgovorne navedbe toženca, saj je toženec že v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 54/2000 zahteval razveljavitev kupoprodajne pogodbe ter je zahteval tudi, da je dolžan drugi tožnik na podlagi pogodbene predkupne pravice, skleniti kupoprodajno pogodbo za poslovni prostor s tožencem, oba toženčeva zahtevka pa sta bila v pravdi P 54/2000 zavrnjena, saj toženec ni dokazal obstoja predkupne pravice. Trditve o plačilu kupnine in da je bil dan izvirnik pogodbe v hrambo tožencu zaradi zavarovanja toženčeve predkupne pravice, pa so bile zavrnjene v pravdi P 54/2000, kjer je bil toženčev zahtevek zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da toženec ni imel predkupne pravice, saj ni bila izpolnjena nobena izmed dveh predpostavk za obstoj njegove predkupne pravice. Po mnenju tožečih strank pripis, ki ga je napravil toženec in njegova žena na pogodbo, nikakor ne dokazuje toženčeve trditve o zatrjevanih plačilih. V resnici gre k kupoprodajni pogodbi naknadno pripet list papirja, na katerega je toženec kar sam zapisal izjavo o domnevnem prejemu delnega plačila kupnine 3.217.000,00 SIT s strani A. P., vendar pa sta to podpisala kar toženec in njegova žena, ne pa tudi P., kot domnevni prejemnik tega denarja, ki pa je prejem tega denarja v pravdi P 54/ 2000 izrecno zanikal in mu je sodišče tudi v celoti poklonilo vero. Ker gre za stvarnopravni zahtevek, le-ta ne zastara. Toženec zamenjuje posest listine in posest lokala. Tožeča stranka pa je že leta 2004 sodno odpovedala najemno pogodbo. Toženec v lokalu ne posluje že vseh 14 let, lokal je prazen, toženec pa lokala noče vrniti tožeči stranki. Na naroku dne 11. 9. 2013 pa je toženec izjavil, da ima original pogodbe, ki je predmet tožbenega zahtevka in je ne misli izročiti tožeči stranki iz razlogov, ki jih je navedel, in da rabi to pogodbo za uveljavljanje ničnosti. V pritožbi toženec lažno navaja, da listine nima v svoji posesti in da je tudi ne more izročiti, zato je sodba neizvedljiva in nemogoča, ter da je listina shranjena pri M. K. Toženec v pritožbi postavlja nesporno in dokazano lažno trditev, s katero poskuša doseči razveljavitev sodbe, kar pa po prepričanju tožečih strank predstavlja grobo zlorabo procesnih pravic. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Ni podana očitana bistvena kršitev določb ZPP, ki jo pritožnik vidi v tem, da sodišče ni zaslišalo tudi M. K. Sodišče je v nadaljevanju tudi ustrezno obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, prav tako pa toženec ni pravočasno uveljavljal relativne bistvene kršitve določb ZPP, v smislu določbe prvega odstavka 286.b člena ZPP, saj mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da toženec ni dokazal predkupne pravice, saj je to bilo ugotovljeno v pravdnem postopku P 54/2000, kjer je bila sprejeta sodba, ki je bila potrjena nato s sodbo Višjega sodišča dne 2. 10. 2008, revizija pa je bila zavrnjena. Glede na navedene odločitve - sodbe, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženčevim trditvam o predkupni pravici in da ima na tej podlagi pravico imeti izvirnik v posesti. Toženec je na naroku izrecno priznal, da ima izvirnik kupoprodajne pogodbe v posesti od 21. 4. 1997 in na podlagi njegove izpovedbe in dopisa, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izvirnika tožnikoma noče izročiti. V pritožbi se toženec neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da mu je ta pogodba bila dana v zavarovanje, saj iz drugih postopkov izhaja, da toženec ni izročil kupnine in je torej samovoljno pripisal določene navedbe v to kupoprodajno pogodbo ali pa jih je dodal. Tudi sklicevanje na notarja, pritožbeno ni upoštevno, saj toženec lahko predno vrne pogodbo, napravi overjeno fotokopijo pri ustreznem notarju. S tem si bo lahko zavaroval svoje eventuelne pravice na katere se sklicuje in katere bo v nadaljevanju šele uveljavljal, kot to sam zatrjuje v pritožbi. Te pritožbene navedbe pa na dolžnost vrnitve oziroma izročitve listine tožečima strankama, ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sprejelo materialnopravni zaključek, da je pogodba št. P-113796 zasebna listina. Izvirnik pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot individualno določeno stvar v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika. Tožeči stranki sta izkazali pravni interes na vrnitev oziroma izročitev te listine. Ker sta tožnika tako dokazala, da sta lastnika stvari, katere vrnitev zahtevata in da ima to stvar v posesti toženec, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo njunemu zahtevku, da jima je toženec izvirnik pogodbe dolžan izročiti. Uveljavitev tega zahtevka tudi ne zastara, kot je to določeno v tretjem odstavku 92. člena SPZ in se zato toženec v pritožbi neutemeljeno, ponovno sklicuje na dejstvo zastaranja zahtevka.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje na podlagi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani pritožbeni razlogi. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, je zato dolžan povrniti tožečima strankama njune pravdne stroške, nastale v zvezi s pritožbo na drugi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP, člen 155 ZPP in člen 165 ZPP). Tožeči stranki sta utemeljeno in obširno in tudi pravilno odgovorili na pritožbene navedbe toženca, zato sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov, katere sta priglasili v stroškovniku in sicer za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi (1.096,00 EUR), nadalje povečano nagrado za dodatno stranko po tar. št. 1200 (205,50 EUR), vse skupaj povečano za 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 1.587,22 EUR. Te pritožbene stroške je toženec dolžan povrniti tožečima strankama v roku 15 dni, po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje delno oprostilo toženca plačila sodnih taks, v preostalem znesku pa mu je dovolilo obročno plačilo. Tudi v pritožbenem postopku toženec ni dokazal, da je prejemnik denarne socialne pomoči, po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Samo v takšnem primeru, se stranko lahko popolnoma oprosti plačila sodne takse. V nasprotnem primeru pa je delno dolžan povrniti sodno takso, kot to določa 11. člen ZST-1 in zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP, zavrnilo pritožbo toženca zoper sklep z dne 17. 10. 2013, kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.