11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C. in Č. Č.-Č., odvetniki v Z. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 612/99 z dne 24. 5. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 387/99 z dne 23. 6. 1999 ter vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 864/96-13 z dne 26. 11. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

V pravdi za plačilo odškodnine za škodo, nastalo v nesreči pri delu, je bilo ob odločanju o podlagi tožbenega zahtevka ugotovljeno, da je pritožnica (v pravdnem postopku tožnica) sama delno (v višini petdesetih odstotkov) prispevala k nastanku škode, saj je zavestno kršila predpise o varnosti pri delu, zato ima pravico le do ustrezno znižanega zneska odškodnine.

Pritožnica meni, da odločitev sodišč odstopa od uveljavljene sodne prakse. Sklicuje se na več sodb Vrhovnega sodišča, ki je tedaj zavzelo stališče, da je delavcu mogoče pripisati sokrivdo le v primeru, če je posledice povrzočil zavestno ali zaradi velike malomarnosti. Pritožnica navaja, da ji glede škodnega dogodka ni mogoče očitati niti naklepa niti velike malomarnosti, pa tudi če bi šlo za deljeno odgovornost, je ugotovljeni delež petdesetih odstotkov neprimerljiv z odločitvami sodišč v podobnih primerih. Meni, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja, da bi Vrhovno sodišče o istih vprašanjih vedno moralo odločati enako.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz navedenega sledi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je pravno stališče o soodgovornosti delavca, ki zavestno krši predpise pri delu, za nastalo škodo, ter da je tudi delavec odgovoren, da z aktivnim ravnanjem prispeva k zagotavljanju varstva pri delu, pravilno in v skladu s pravili obligacijskega odškodninskega prava. Pritožnica pa ne navaja razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je navedeno pravno stališče v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino. Okoliščina, s katero pritožnica utemeljuje ustavno pritožbo, je izključno domnevno odstopanje od sodne prakse. Vendar pa tudi v zvezi s to okoliščino kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v obravnavani zadevi ni. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar pa v obravnavani zadevi iz navedb in prilog ustavne pritožbe ni mogoče zaključiti, da gre za tak primer. Iz priloženih sodb, ki jih je Vrhovno sodišče izdalo v dveh drugih zadevah, ni mogoče zaključiti, da gre za enotno in uveljavljeno sodno prakso, prav tako pa ni mogoče reči, da je zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča glede soodgovornosti delavca (če sploh je v čem bistveno drugačno kot stališče, na katerega se sklicuje pritožnik) samovoljno oziroma arbitrarno.

Vrhovno sodišče je navedeno pravno stališče izčrpno utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti. Enako velja tudi za vprašanje ugotovitve deležev deljene odgovornosti. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Namestnica predsednika senata:

dr. Dragica Wedam-Lukić