Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji dogovorjenega zagotavljanja funkcionalnosti predmeta izpolnitve dalo večjo težo upoštevanim predpisanim standardom varnosti. Zagotavljanje funkcionalnosti pomeni tudi uporabo objekta na način, ki zagotavlja varnost pri uporabi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 631,35 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 3.960.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 16. 04. 2004 do plačila (1. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2004/04515 z dne 02. 06. 2004 je vzdržalo v veljavi za glavnico 41.807,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 06. 2004 do plačila in za izvršilne stroške v višini 541,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 06. 2004 do plačila (prvi odstavek 2. točke izreka); v ostalem delu pa je sklep o izvršbi zaradi skrčitve tožbenega zahtevka za tek zamudnih obresti od 19. 02. 2004 do 11. 06. 2004 razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (drugi odstavek 2. točke izreka). Toženo stranko je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.301,28 EUR z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz „vseh“ pritožbenih razlogov s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi stroškovno ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem tožeča stranka vtožuje plačilo za dva vodna tobogana in sicer za cevni vodni tobogan RR 1200 in za turbo tobogan RR 825. K razlogom sodbe o funkcionalnosti cevnega vodnega tobogana z oznako RR 1200 Tožeča stranka se je kot izvajalec del s pogodbo zavezala vsa dela izvesti tako, da bo zagotovljena funkcionalnost objektov.

Sodišče prve stopnje ni sledilo obrambi tožene stranke, s katero se je z ugovorom zoper zahtevek podjemnika upirala plačilu tobogana iz razloga, da je nefunkcionalen, ker uporabnikom ne omogoča brez zastojev spusta tudi v sedečem položaju. Zagotovilo podjemnika o funkcionalnosti tobogana je presojalo s pomočjo strokovnega znanja izvedenca. V zadevi je na predlog obeh pravdnih strank, da se imenuje izvedenec, določilo za izvedenca Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo iz Ljubljane. Odločitev o funkcionalnosti tobogana je oprlo na podano izvedeniško mnenje, da tobogan ustreza varnostnim zahtevam, ki so opredeljene s slovenskima standardoma EN 1069-1 in EN 1069-2. Na pripombo tožene stranke, da varnostne zahteve še ne opredeljujejo pojma funkcionalnosti, ker je funkcionalnost bila dogovorjena v smislu možnosti, da se uporabnik lahko spusti po toboganu tako v ležečem kot v sedečem stanju, sedeče pozicije spusta pa dolgi tobogan ni omogočal, je strokovna institucija, ki ji je bilo zaupano izvedeniško mnenje le to dopolnila s pojasnilom, da se pri toboganih z majhnimi nakloni, ob neugodni kombinaciji parametrov na strani kopalca, lahko zgodijo majhne hitrosti ali celo zaustavitve. „Ravno zaradi tega standardi ne postavljajo spodnje meje za hitrosti, postavljajo pa zgornjo mejo, saj je s stališča varnosti bolj pomembna. Naše meritve so pokazale, da so bile povprečne hitrosti v ležečem položaju blizu dopustnih za ta tip tobogana. To pomeni, da bi z večjim naklonom lahko dosegli prevelike hitrosti in s tem prekršili varnostne zahteve.“ V zadevi pa je sodišče zaslišalo tudi XY, izvedenca zaposlenega na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, ki je na vprašanje odgovoril, da je glede na tehnične gabarite tobogana spust možen tudi v sedečem položaju, pri čemer pa je možno, da se uporabnik v takem položaju tudi ustavi. Ustavitev je v izključni navezi s trenjem, kar pomeni, da je odvisna od teže kopalca, njegovih oblačil in njegovega ravnanja (zaviranja z rokami). Pojasnil je še, da so na kraju samem preizkusili spust dveh različno težkih oseb v sedečem položaju in ugotovili, da je bil spust pri obeh osebah možen brez zastojev; ugotovili pa so, da sta se osebi v sedečem položaju lahko ustavili z ročnim zaviranjem. Iz izvedeniškega mnenja tudi sledi, da se mora varnost vsem uporabnikom zagotavljati s kontrolnim spuščanjem uporabnikov, torej da naslednjega ni mogoče spustiti, dokler se predhodni uporabnik varno ne spusti po toboganu.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je „povsem zgrešilo bistvo ugovora oz. reklamacije tožene stranke, ki ni bila v varnosti tobogana, ampak v tem, da po toboganu ni bila in ni možna varna vožnja v sedečem položaju, ker se kopalec ustavi v cevi in lahko pride do trka z naslednjim kopalcem“. Sodišče prve stopnje je standard funkcionalnosti pravilno razlagalo v smislu varnosti, ki jo zagotavlja s standardi določen naklon tobogana. Zato prvotožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nekritično oceno izvedenega preizkusa spusta po toboganu z dvema različno težkima osebama. Izvedensko mnenje potrjuje možnost spusta tudi v sedečem položaju, da pa se ob določenih primerih uporabnik lahko med spustom v toboganu tudi ustavi, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot razlog, ki na funkcionalnost tobogana ne vpliva, ker bi večji naklon povzročil nevarnost spusta uporabnikom v ležečem položaju. Pri tem je pri presoji dogovorjenega zagotavljanja funkcionalnosti predmeta izpolnitve dalo večjo težo upoštevanim predpisanim standardom varnosti, ki jih je zagotovil podjemnik, od pričakovanj naročnika, da zagotovi vsem uporabnikom tekoč spust po toboganu, ne glede na možne lastnosti na njihovi strani, ki bi lahko povzročile zastoje v primeru spusta v sedečem položaju. Zastoj uporabnika v toboganu pa sam po sebi še ne predstavlja nevarnosti, če upravljalec prehitro v tobogan ne spusti naslednjega uporabnika. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja, saj zagotavljanje funkcionalnosti pomeni tudi uporabo objekta na način, ki zagotavlja varnost pri uporabi. Zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi bilo mogoče nefunkcionalnost tobogana preizkusiti le s preizkusom 20 ali 30 uporabnikov različne velikosti, teže in uporabljenega materiala za kopalke, ki bi se po toboganu spustili v sedečem položaju. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, ki je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila na pomen dejstva, da je bil tobogan projektiran in izdelan v skladu z zahtevami standardov za vodne tobogane ter da je strokovna inštitucija odgovorila v izvedenskem mnenju na vsa odločilna vprašanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za napako v izvršenem delu, je neutemeljeno tudi stališče tožene stranke, da gre za neodpravljivo konstrukcijsko napako, zaradi katere bo morala, zato da uporabnikom zagotovi spust v sedečem položaju, postaviti tobogan, ki bo to omogočal. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno (2. odstavek 635. člena OZ) pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper zahtevek tožeče stranke za plačilo tobogana z oznako RR 1200. K razlogom sodbe o zavrnitvi v pobot ugovarjanim terjatvam tožene stranke za pogodbeno kazen zaradi zamude Tožena stranka je v pobot terjatvi tožeče stranke ugovarjala svojo terjatev plačila pogodbene kazni v višini 10% celotne pogodbene vrednosti (3.900.000,00 SIT oz. 16.524,79 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila dela (glede na sklenjeno pogodbo) opravljena z zamudo, ki pa je ni mogoče pripisati tožeči stranki. Pobotni ugovor je zavrnilo, ker je zaključilo, da tožeča stranka za zamudo ne odgovarja (250. člen OZ).

Tožena stranka ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na kronologiji dogodkov, ki jih je povzel izvedenec v izvedeniškem mnenju na podlagi pregleda gradbenega dnevnika. Iz teh pa izhaja, da so bili temelji tobogana dokončani, razpaženi in dokončno zasuti 11. 09. 2003 (gradbena dela); že 12. 09. 2003 pa je tožeča stranka dostavila in razložila tobogan na gradbišče. S trditvami, da je tožeča stranka dobavila material na gradbišče prepozno, glede na rok določen s pogodbo, tožena stranka ni uspela izpodbiti relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil rok za končanje del sicer 90 dni od sklenitve pogodbe (od 18. 06. 2003), vendar da je bilo delo tožeče stranke pogojeno s časovnim potekom gradbenih del, ki so jih izvajala druga podjetja. Zato pred dokončanjem temeljev za tobogan, tudi ni bilo mogoče prej začeti z montažo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 24. 12. 2003 postavila zadnje elemente tobogana; za obdobje od dostavitve elementov tobogana na objekt do dokončanja del pa je iz razlogov sodbe o izvedenih dokazih razvidno, da je tudi ugotovilo, da je v tem času bilo delo tožeče stranke ovirano. Dejstva opravljenih sanacijskih del zaradi vdora vode v oktobru 2003 tožena stranka ne zanika, neutemeljeno pa vztraja pri stališču, da tožeče stranke sanacija ne bi ovirala, če bi dela dokončala že septembra. Pri tem izhaja iz napačnega izhodišča, saj kot je bilo predhodno ugotovljeno, del pred septembrom niti ni mogla pričeti izvajati, ker ni bil do takrat dokončan temelj, na katerega je montirala tobogan. Neutemeljeno je tudi vztrajanje tožene stranke, da je tožena stranka odgovorna za zamudo, ker od 19. 09. 2003 do 14. 10. 2003 njeni monterji brez razloga sploh niso prišli na gradbišče, saj je sodišče te trditve tožeče stranke presojalo in je očitno tudi z izvedenimi dokazi ugotovilo utemeljen razlog za to, da monterji tožeče stranke v spornem času niso prihajali na gradbišče; tožena stranka pa ni uspela izpodbiti izvida iz izvedeniškega mnenja, ki temelji na gradbenem dnevniku, in sicer, da so 18. 09. 2003 monterji tožeče stranke usklajeno z gradbenimi deli postavili podložno ploščo stebra, ki bo montiran za zračni jašek, 15. 10. 2003 pa sta bila postavljena oba visoka jeklena stebra tobogana, vendar montaža elementov tobogana tudi tega dne še ni bila možna zaradi neodstranjenega gradbenega odra izvajalca gradbenih del. Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena zahtevati pogodbene kazni za zamudo od tožeče stranke. V tem smislu pritrjuje tudi poudarkom tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da so monterji potrebovali skupaj 32 delovnih dni, kar je v skladu s pogodbeno dogovorjenim časom in da delo tožeče stranke ni vplivalo na potek ostalih del gradnje vodnega parka. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.960.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 04. 2004 do plačila; posledično pa je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških v zvezi s pritožbo temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti naslednje specificirane stroške : za sestavo odgovora na pritožbo 1125 točk po OT, pavšal 21,25 točk po OT in 20% DDV, skupaj 631,35 EUR.