Up-381/02 - 9

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 251/01 z dne 4. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavni pritožnik navaja, da je bilo sosedu izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo ograje, ki je zgrajena tik ob njegovi meji, zato mu povzroča senco in vlago. Ograja naj bi bila izdelana nekvalitetno, saj naj ne bi zadrževala hrupa, ki nastaja pri opravljanju obrtne dejavnosti. Meni, da je potrebno ograjo podreti in šele nato uvesti postopek za njeno ponovno postavitev, saj je v lokacijskem dovoljenju določena višina ograje 180 cm, dejanska višina ograje pa je od 200 cm do 220 cm. V lokacijskem postopku naj mu ne bi bila dana možnost sodelovanja. Pritožnik sicer ne navaja izrecno, katere človekove pravice in temeljne svoboščine naj bi mu bile z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršene, iz njegovih navedb, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, pa izhaja, da po vsebini zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave (enakega varstva pravic).

2.Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne presoja same po sebi pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene pravice in temeljne svoboščine.

Tako lahko v zvezi z uporabo materialnega prava Ustavno sodišče presoja le, ali je bilo materialno pravo uporabljeno očitno napačno, da bi bilo mogoče odločitev označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

3.Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, saj je Vrhovno sodišče svojo odločitev utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti. Obe sodišči sta pojasnili, da v postopku gradbenega dovoljenja ni mogoče presojati lokacijskih pogojev sporne gradnje in da izdaja gradbenega dovoljenja temelji le na ugotavljanju skladnosti gradbenega projekta z lokacijskim dovoljenjem.

Pritožnikova trditev, da ni sodeloval v lokacijskem postopku, pa je nerelevantna v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj gre za dva ločena postopka: postopek pridobitve lokacijskega dovoljenja, katerega materialna pravna podlaga je bil Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nasl. - ZUN), in postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, katerega materialno pravna podlaga je bil Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 34/84 in nasl. - ZGO). Ker so predmet izpodbijanja s to ustavno pritožbo posamični akti, ki se nanašajo na gradnjo in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ni mogoče upoštevati pritožnikovih navedb, ki se nanašajo na lokacijski postopek. Kolikor pa izvedena gradnja ni v skladu z gradbenim dovoljenjem, je to stvar gradbene inšpekcije.

4.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan