Jedro

Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi pri izvedbi parlamentarne preiskave šlo za krinko, ni mogoče trditi, da je bila parlamentarna komisija v celoti zavezana k uporabi določb ZKP. Prav tako ni izkazano, da bi dejansko tekom preiskave prišlo do t.i. trenutka osredotočenosti preiskovanja, s čimer naj bi se nekazenski postopek spremenil v kazenskega. Parlamentarno komisijo so obvezovale "le" določbe ZPPre, izpovedbe prič pa so bile pridobljene skladno s tem, zato so pridobljeni dokazi zakoniti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom X Kp 66789/2019-57 z dne 27. 11. 2020 odločilo, da se predlog zagovornika A. A. za izločitev dokazov, tj. izpovedb obdolženih B. B. in C. C., ki izhajata iz postopka parlamentarne komisije, zavrne kot neutemeljen.

2. Obdolženi A. A. je po svojem zagovorniku vložil pritožbo zoper navedeni sklep in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izločitev dokazov, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor Specializiranemu državnemu tožilstvu (SDT), ki Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kazenskopravna procesna jamstva, vključno s pravico privilegija zoper samoobtožbo iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), so načelno imanentna kazenskemu postopku. Le organi, ki delujejo v okviru tega postopka, so zavezani delovati skladno z določili ZKP in le na udeležence kazenskega postopka se nanašajo posamezna procesna jamstva – seveda za vsakega, glede na njegovo procesno vlogo, različna. V tem oziru gre tudi pritrditi pritožbenim navedbam, da je procesni položaj priče bistveno drugačen od vloge obdolženca.

6. Skladno z metodologijo ločevanja dveh vrst nekazenskih postopkov, kot jo je uvedlo Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011, je potrebno razlikovati nekazenske postopke, ki se izvajajo skladno s pooblastili in namenom nekazenskega postopka ter se ne spremenijo oz. ne prerastejo v kazenski postopek, in tiste, v katerih se pod krinko izvajanja nekazenskega postopka dejansko vrši kazenska preiskava, tj. tiste, pri katerih gre za zlorabo pooblastil, ki jih ima posamezni organ v nekazenskem postopku, saj je dejavnost uradnih oseb usmerjena v pridobivanje podatkov za (kasnejši) kazenski postopek. Za prvo skupino določbe ZKP, vključno s privilegijem zoper samoobtožbo, ne veljajo, kar je že večkrat potrdila (ustavno)sodna praksa, s čimer se zagotavlja učinkovitost davčnih, carinskih, inšpekcijskih in drugih nadzornih postopkov. Na tem mestu pritožbeno sodišče le pripominja, da je od vprašanja dometa privilegija zoper samoobtožbo v nekazenskih postopkih ločeno vprašanje uporabljivosti tako pridobljenih dokazov in vnašanje slednjih v kazenski postopek. Paziti je treba, da se s takim manevrom dejansko ne izničijo jamstva udeležencev, ki so jim zagotovljena v kazenskem postopku. Ustavno sodišče je v zvezi s tem večkrat že odločilo, da jamstva iz 29. člena Ustave sicer ne veljajo v nekazenskih postopkih, morajo pa biti zagotovljena minimalna jamstva poštenega postopka (22. člen Ustave), katerih sestavni del je tudi zahteva, da nihče ni prisiljen odgovoriti na vprašanje, ki bi lahko njega ali njegove bližnje spravilo v kazenski pregon (U-I-244/99 z dne 15. 6. 2000). Enako velja tudi za izjave obdolženca v nekazenskem postopku, ki so bile pridobljene brez predhodnega pouka o pravici do molka, s katerim se varstvo privilegija dejansko uresničuje – če želi država uporabiti takšno izjavo v kazenskem postopku zoper njega, mora izkazati, da je bila takšna izjava prostovoljna (Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011). Povsem drugače pa velja za tiste nekazenske postopke, v katerih se pod krinko dejansko izvaja kazenski postopek. Za te velja, da so določbe ZKP, vključno s postopanjem organa v primeru osredotočenosti preiskovanja in privilegija obdolženca oz. njegove pravice do molka, ne glede na formalno nekazensko naravo postopka, polno uporabljive.

7. Ni dvoma, da parlamentarna preiskava po svoji naravi ni kazenski postopek in ni namenjena odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev. Gre torej za nekazenski postopek, ki ga ureja Zakon o parlamentarni preiskavi (ZPPre), ki pa delno sam napotuje na (smiselno) uporabo določb ZKP. Čeprav se privilegij zoper samoobtožbo praviloma ne razteza na nekazenske postopke, je ugotoviti, da ga ZPPre kljub temu zagotavlja tako pričam kot preiskovancem. Četrti odstavek 7. člena ZPPre namreč določa, da imajo preiskovanci pri zaslišanju smiselno enak položaj kot obdolženec v kazenskem postopku (kar pomeni, da imajo pravico odkloniti tako izpovedbo v celoti kot tudi odgovor na posamezna vprašanja, o čemer morajo biti ustrezno poučeni), prav tako pa je v zvezi z zasliševanjem prič določeno, da jih je treba pred pričetkom poučiti o njihovi pravici odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, če je verjetno, da bi s tem spravile sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali kazenski pregon (prvi odstavek 10. člena ZPPre). V tem smislu je obseg pravic, ki jih ZPPre zagotavlja preiskovancem in pričam, dejansko širši od tistega, ki jim ga (glede na nekazensko naravo postopka) zagotavlja Ustava (U-I-244/99 z dne 6. 7. 2000). Ob presojanju zakonitosti pridobljenega dokaza, ki izvira iz parlamentarne preiskave, je zato neizbežno tudi preverjati spoštovanje pravice do privilegija zoper samoobtožbo. Kolikor pa se ZPPre ne sklicuje na uporabo ostalih določb ZKP (kamor spada tudi situacija t. i. transformacije priče v osumljenca in obveznosti postopanja po četrtem odstavku 148. člena ZKP) pa načeloma niso uporabljive – razen, če se izkaže, da se je pod krinko izvajanja parlamentarne preiskave izvajal kazenski postopek.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka, da bi v obravnavani zadevi dejansko šlo za krinko izvajanja nekazenskega postopka. Zagovornik obdolženega namreč to tezo gradi le na obstoju anonimne prijave iz leta 2013 ter opredelitvi namena parlamentarne preiskave.

9. Višje sodišče poudarja, da zagovornik sam navaja, da je anonimna ovadba leta 2013 bila naslovljena na SDT in Komisijo za preprečevanje korupcije, pri čemer enako izhaja tudi iz odgovora na pritožbo, ki ga je podalo SDT. Zagovornik torej niti ne navaja, da bi s to anonimno prijavo, ne glede na njeno vsebino, Državni zbor, ki je odredil parlamentarno preiskavo, dejansko tudi razpolagal. Prav tako ta anonimna ovadba ni navedena med razlogi odreditve preiskave, ki izhajajo iz Akta o ustanovitvi parlamentarne preiskave. Pri tem je prav tako treba upoštevati, da ni izkazano, da bi med parlamentom in SDT, ki je v času uvedbe parlamentarne preiskave (tj. leta 2016), že vodilo predkazenski postopek, kar ni nepomembno dejstvo, potekala kakršnakoli komunikacija. SDT je celo zavrnilo zahtevo parlamentarne komisije za predajo dokumentacije v zvezi z vodenjem predmetnega postopka (katere del je bila tudi sporna anonimna prijava), prav tako je bila kasneje zahteva komisije za zaseg dokumentacije zavrnjena še s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 40985/2016 z dne 19. 11. 2016. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja tudi časovni vidik oz. samo oddaljenost od anonimne prijave (leto 2013) do dejanske uvedbe parlamentarne preiskave, ki je bila z aktom Državnega zbora uvedena šele 30. 3. 2016. Glede na 3-letni časovni vidik ni verjetno, da bi bila parlamentarna preiskava dejanska posledica anonimne prijave. Ob tem gre izpostaviti, da je predkazenski postopek že potekal, organi pregona so že zbirali obvestila, zato za »krinko« sploh ni bilo razloga. Pritožbeno sodišče še pripominja, da zgolj obstoj anonimne ovadbe ne zadostuje za standard osredotočenosti preiskovanja. Ker pa ni izkazano, da bi parlamentarna komisija sploh s tako ovadbo razpolagala, še toliko bolj ni utemeljeno zatrjevanje, da bi bila parlamentarna preiskava dejansko uvedena »ravno zaradi« anonimne prijave, kot to izhaja iz pritožbe.

10. Prav tako po oceni Višjega sodišča ni izkazano, da je bil od samega začetka resnični namen parlamentarne preiskave zbrati čim več podatkov za (kasnejši) kazenski postopek. Pomembno je, da je bil predkazenski postopek že v teku ter da so imeli organi pregona takrat (če gre sklepati po anonimni ovadbi) celo več informacij, kot sama parlamentarna komisija, a tudi njihovo preiskovanje še ni bilo osredotočeno. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu izvajanju, da je tak namen razviden že iz same opredelitve namena parlamentarne preiskave. Kot izhaja iz Akta o odreditvi parlamentarne preiskave (Uradni list Republike Slovenije, št. 24/2016 z dne 1. 4. 2016) je Državni zbor odredil parlamentarno preiskavo za spremembo zakonodaje ter za druge odločitve Državnega zbora iz njegove pristojnosti ter za ugotovitev in oceno dejanskega stanja za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi postopka javnega naročanja na področju prodaje in nabave žilnih opornic, zaradi suma, da so bili postopki in posli vodeni negospodarno in netransparentno, da naj bi nastale še neugotovljene posledice takšnih ravnanj ter zaradi suma prisotnosti korupcije v zdravstvu na področju prodaje in nabave žilnih opornic. Višje sodišče sicer ugotavlja, da je predmet preiskave določen precej široko, a še vedno skladen z opredelitvijo namena parlamentarne preiskave, ki je v tem, da se preiskava opravi v zadevah javnega pomena in se ugotovi ter oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za politične in pravne odločitve Državnega zbora (1. člen ZPPre). Iz namena opredelitve preiskave ne izhaja, da bi bil fokus preiskovanja dejansko raziskovanje, preiskovanje kaznivega dejanja, tj. »suma prisotnosti korupcije v zdravstvu na področju nabave žilnih opornic«, temveč se v središče postavlja težnjo po pravnih in političnih odločitvah parlamenta (tj. morebitno spremembo zakonodaje in politično odgovornost nosilcev javnih funkcij), vse le kot posledica suma pojava korupcije. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila parlamentarna preiskava ne le formalno, ampak tudi vsebinsko široko zastavljena. V preiskavi nista bila zaslišana le obdolžena C. C. in B. B. (kot je mogoče razumeti pritožbene navedbe), temveč je bilo, kot izhaja iz Vmesnega poročila, zaslišanih več deset prič, pri čemer so bile zasliševane izjemno široko in nikakor ne le v zvezi z obravnavanima kaznivima dejanjema. Zgolj zato, ker je bila po končani parlamentarni preiskavi podana tudi kazenska ovadba, pa ni mogoče trditi, da je bil namen celotne preiskave že od samega začetka preiskovanje kaznivega dejanja. Prav tako pritožbeno sodišče pripominja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tekom preiskave prišlo do osredotočenosti preiskovanja, na podlagi česar naj bi se nekazenski postopek spremenil oz. prerastel v kazenskega. Iz pritožbe namreč izhaja, da naj bi bilo preiskovanje osredotočeno že od samega začetka (kar zaradi že predstavljenih razlogov očitno ne drži), hkrati pa zagovornik navaja, da je do osredotočenja prišlo »v trenutku zaslišanja« obdolžene B. B. Glede na to, da je bila obdolžena zaslišana dvakrat in sta bili obe zaslišanji precej obsežni, je takšna navedba povsem pavšalna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, kdaj, zakaj in točno na podlagi česa naj bi nastopila osredotočenost preiskovanja. V skladu z navedenim je potrebno zavrniti pritožbene navedbe, da je parlamentarna komisija pod krinko izvajala kazenski postopek (oz. vanj prerasla) in bila zato zavezana k upoštevanju določil ZKP.

11. Po presoji pritožbenega sodišča so bile izjave sedaj obdolžene B. B. kor tudi obdolženega C. C. (ki sicer niti niso bile (samo)obremenilne, niti se na njegovo izpovedovanje ne sklicuje zahteva za uvedbo sodne preiskave), v fazi parlamentarne preiskave v celoti pridobljene v skladu z določiti ZPPre (8. – 11. člen ZPPre). Iz zapisnikov zaslišanj izhaja, da sta imela vseskozi status priče, o privilegiju, tj. možnosti odreči odgovor na posamezno vprašanje, sta bila pred pričanjem ustrezno poučena, prav tako o pravici vzeti si pravnega pooblaščenca, ki je lahko tudi navzoč pri zaslišanju, izpovedovala pa sta prostovoljno.

12. V zvezi z zaslišanjem B. B., tekom katerega je imenovana obremenila ne le sebe, ampak (med drugim) tudi obdolžena C. C. in A. A., in je bila ključna za podajo kasnejše kazenske ovadbe ter osredotočenost suma, nadaljnja preiskovala dejanja in vloženo zahtevo za preiskavo, pritožbeno sodišče posebej pojasnjuje, da ni razvidno, da bi tekom postopka parlamentarne preiskave iz priče postala preiskovanka. Ni torej prišlo do situacije, ki jo določa peti odstavek 7. člena ZPPre, ko ob pojavu takšne transformacije končnega poročila preiskovalne komisije ni mogoče opreti na predhodno izpovedbo te osebe, ki jo je podala v funkciji priče. Prav v tem je videti dodaten argument, da predmet oz. osnovni namen preiskave ni bil preiskovanje kaznivega dejanja in torej postopek parlamentarne preiskave ni bil krinka za izvedbo kazenske preiskave. Kljub ustrezno predhodno danem pouku o pravici odklonitve odgovora na posamezno vprašanje in tekom prvega zaslišanja tudi uporabljeni pravici do pravnega pooblaščenca, je obdolžena B. B. prostovoljno, brez kakršnekoli pretnje, izpovedovala in odgovarjala na vprašanja parlamentarne komisije. Na tem mestu Višje sodišče še opozarja, da ni pravilno pritožbeno pravno naziranje glede možnosti kaznovanja prič v primerih, ko priča noče izpovedovati. ZPPre določa le ukrepe za zagotovitev navzočnosti prič (pri čemer jih na zahtevo komisije lahko odredi le sodišče), ne pa tudi za zagotovitev dejanskega izpovedovanja. 9. člen ZPPre, na katerega se sklicuje pritožba, se nanaša na oprostitev in odklonitev pričanja, tj. na t.i. relativno in absolutno privilegirane priče, ki lahko izkoristijo pravno dobroto, ki jim jo zagotavlja 235. in 236. člen ZKP. ZPPre ne določa kaznovanja priče, ki brez razloga noče izpovedati, niti se kako drugače ne sklicuje na 244. člen ZKP. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da v nobenem smislu ni šlo za izsiljene ali nezakonito pridobljene izjave, pač pa so bile kljub ustreznem pouku dane spontano in prostovoljno, kot take pa ne morejo pomeniti kršitve pravice do privilegija zoper samoobtožbo.

13. Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi pri izvedbi parlamentarne preiskave šlo za krinko, ni mogoče trditi, da je bila parlamentarna komisija v celoti zavezana k uporabi določb ZKP. Prav tako ni izkazano, da bi dejansko tekom preiskave prišlo do t.i. trenutka osredotočenosti preiskovanja, s čimer naj bi se nekazenski postopek spremenil v kazenskega. Parlamentarno komisijo (kot nekazenski postopek) so obvezovala »le« določila ZPPre, izpovedbe prič pa so bile pridobljene skladno s tem, zato so pridobljeni dokazi zakoniti. Glede na to, da ZPPre izrecno zahteva predhodni pouk pričam o pravici do odklonitve odgovora na posamezno vprašanje (kar je v konkretnem primeru, ob hkratni prostovoljnosti izpovedovanja, tudi izkazano), standard poštenega postopka iz 22. člena Ustave pa ob pogoju izkazane prostovoljnosti celo brez danega pouka dopušča možnost uporabe takšne izjave v kazenskem postopku, ni mogoče odreči njihove uporabljivosti in veljavnosti v tem postopku. Kot izhaja iz izreka tega sklepa je pritožbeno sodišče tako zaključilo, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.