Jedro

Tožeča stranka je kot oškodovanec zahtevala povrnitev škode, ki je nastala pri vlomu v njeno zlatarno. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je bil v tem postopku prvi odstavek 168. člena OZ, saj je bilo o temelju odgovornosti že odločeno.

Predpostavka za določitev višine odškodnine po prvem odstavku 216. člena ZPP je, da se višina zneska ne da ugotoviti ali le z nesorazmernimi težavami. Če pa je višino odškodnine mogoče določiti brez večjih težav brez uporabe 216. člena ZPP, potem sodišče 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Celo če sodišče uporabi 216. člen ZPP, nima pravice določati višine odškodnine na temelju ugibanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 699,97 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede povrnitve škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi vloma v zlatarno.

2. Vlom v zlatarno tožeče stranke se je dogodil ... 2006. O temelju zahtevka zaradi soodgovornosti tožene stranke je bilo že odločeno z vmesno sodbo. Ta sodba je odločila, da je tožena stranka soodgovorna za škodo, njen delež znaša 25 %.

3. V nadaljevanju postopka je prvostopenjsko sodišče moralo odločiti še o zahtevku po višini. O zahtevku po višini je prvostopenjsko sodišče že enkrat odločilo, to odločitev pa je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Prvostopenjsko sodišče je o zahtevku odločilo ponovno in ga zavrnilo. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v tem, to je ponovnem postopku.

4. Tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati višine z vlomom nastale škode. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sodišče ne sme oceniti škode po 216. členu ZPP, če jo je mogoče ugotoviti tudi brez uporabe 216. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni hotelo ugotavljati višine škode na temelju zapisnikov in uradnih zaznamkov kazenskega spisa. Predloženi inventurni in drugi zapisniki odstopajo od podatkov v finančnih knjigah tožeče stranke. Tožeča stranka ni dokazala, na kakšen način je pridobila izdelke za nadaljnjo prodajo, in tudi ne, da je kupila zlato, iz katerega je sama izdelala zlate izdelke. Ni ponudila dokazov, iz katerih bi bilo mogoče z zanesljivostjo ugotoviti količino ukradenih predmetov. Izvedenka za ekonomijo – računovodstvo in poslovne finance tudi ni mogla ugotoviti obsega zalog zlatarskih izdelkov v času škodnega dogodka. Za ugotovitev tega bi bil potreben vpogled v poslovne listine tožeče stranke, takšnih dokazov pa tožeča stranka ni predložila kljub opozorilu prvostopenjskega sodišča. Podatki v bilanci so bili prenizki. Njene zaloge so bile konec leta 2005 ovrednotene na 4.595,00 EUR, ukradeno pa naj bi ji bilo, po njenih lastnih trditvah, za 191.876,55 EUR zlatarskih izdelkov.

5. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je prvostopenjskemu sodišču očitala, da ni v ničemer upoštevalo navodil pritožbenega sodišča iz predhodnega postopka. Prvostopenjsko sodišče bi moralo po prostem preudarku ugotoviti obseg odtujenega blaga. Tožeča stranka je takoj po ropu predložila resnične popise zalog. Tožeča stranka je podala ustno ovadbo pod grožnjo s kazensko odgovornostjo, in so tudi zato njeni podatki resnični in zanesljivi. Prvostopenjsko sodišče bi lahko že na podlagi zapisnikov in uradnih zaznamkov spisa, in listin kazenskega spisa ugotovilo najmanjši mogoči obseg škode, ki je tožeči stranki nastal z vlomom v njeno zlatarno.

6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

7. Tožeča stranka je kot oškodovanec zahtevala povrnitev škode, ki je nastala pri vlomu v njeno zlatarno. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je bil v tem postopku 1. odstavku 168. člena OZ, saj je bilo o temelju odgovornosti že odločeno. Oškodovanec je zahteval povrnitev navadne škode, to je povrnitev vrednosti stvari, ki so mu bile ukradene. Na njem, to je na tožeči stranki bilo trditveno in dokazno breme, katere stvari so ji bile odtujene in seveda kakšna je bila njihova vrednost (212. člen ZPP).

8. Obema bremenoma tožeča stranka ni zadostila niti po mnenju pritožbenega sodišča. V teku prvostopenjskega postopka je tožeča stranka sicer postavila trditve glede vrednosti ukradenih stvari, toda nobenih dokazov, da je sploh bila lastnica stvari v takšni vrednosti. Glede tega bi lahko na primer predložila računovodske listine, na temelju katerih se je knjižila zaloga. Tako bi tožeča stranka lahko dokazala vsaj (inventurno) vrednost ukradenih stvari. Tega pa ni storila, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Popis (inventura) zalog, ki jo je tožeča stranka sestavila, je bila sestavljena 23. 10. 2006, torej dan po vlomu. Sodišču je bil predložen šele dve leti po začetku postopka. Tudi sama okoliščina, da je tožeča stranka dajala različne izjave v teku kazenskega postopka, in da so bili sestavljeni uradni zaznamki, seveda še zdaleč ne pomeni, da so te izjave pravilne. Tožena stranka je trditve tožeče stranke tudi vselej prerekala, prvostopenjsko sodišče pa se povsem upravičeno ni zaneslo na njih. Izjave je dala tožeča stranka sama in po vlomu, ko je že imela korist od tega, da se kazenski in pravdni postopek končata ugodno zanjo. Njihova dokazna vrednost je bila zato nizka. Sama okoliščina, da so bile izjave dane pod grožnjo, da bo neresnična izjava lahko pripeljala do kazenskega postopka za samo tožečo stranko, ni nobeno jamstvo, da je takšna izjava resnična. Udeleženci v policijskih in kazenskih postopkih pogosto govorijo neresnico, ne glede na to, da jim grozi kazenski pregon. Izjave so bile poleg tega v očitnem nasprotju z listinskimi dokazi o vrednosti zalog, te ogromne razlike pa tožeča stranka nikoli ni znala pojasniti, pravzaprav pa tega niti ni poskušala. Zalog je imela tožeča stranka konec leta za skromnih 4.595,00 EUR, približno 11 mesecev kasneje (22. 10. 2006) pa naj bi ji bilo odtujeno za 191.976,55 EUR zlatarskih izdelkov. Takrat bi morala torej imeti zaloge v najmanj takšni vrednosti. Tožeča stranka je sicer podala zelo splošne trditve o razlogih za skokovit porast zalog, vendar pa ni nikoli niti poskusila predložiti dokazov, da se je v resnici dogodil. 9. Neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsaj minimalni obseg škode. Tožeča stranka namreč ni zadostila dokaznemu bremenu niti glede minimalnega obsega škode iz že prej navedenih razlogov. Po mnenju tožeče stranke neenakost škode ničli sicer izhaja že iz uradnega zaznamka v kazenskem spisu z dne 5. 2. 2007. Iz zapisnika je razvidno, da je bila pri obdolžencu zasežena zapestnica izdelana s strani tožeče stranke. Toda tudi na podlagi navedenega, minimalne škode ni mogoče ugotoviti, saj je iz omenjenega uradnega zaznamka jasno razvidno, da je sama tožeča stranka ob pregledu izdelkov izjavila, da ne more potrditi ali je bila zapestnica odtujena pri vlomu ali prodana.

10. Pritožba nima prav, da mora sodišče uporabiti 216. člen ZPP. Predpostavke za določitev višine odškodnine po 1. odstavku 216. člena ZPP je, da se višina zneska ne da ugotoviti ali le z nesorazmernimi težavami. Če pa je višino odškodnine mogoče določiti brez večjih težav brez uporabe 216. člena ZPP, potem sodišče 216. člena ZPP ne sme uporabiti (tako VS RS, II Ips 93/2014).

11. Celo če sodišče uporabi 216. člen ZPP, nima pravice določati višine odškodnine na temelju ugibanja (tako že VS RS, opr. št. II Ips 769 in II Ips 770/2006). Za oceno odškodnine rabi oporne točke, niti teh pa tožeča stranka v tej zadevi ni ponudila. Če bi bila tožeča stranka postavila določne (konkretne) trditve o pridobljenem zlatu in drugih za opravljanje zlatarske obrti potrebnih materialih in primerne dokaze, zlasti listinske, bi bilo mogoče škodo verjetno oceniti tudi brez uporabe 216. člena ZPP. Če bi to spodletelo, bi še vedno prišla v poštev uporaba 216. člena ZPP, toda celo za njeno uporabo tožeča stranka ni ponudila opornih točk. 12. Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni v ničemer upoštevalo navodil sodišče druge stopnje, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče v tem postopku nanj sploh lahko odgovorilo.

13. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pač pa mora odgovoriti na stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za delo odvetnika v višini 1250 OT, vendar še v skladu z Odvetniško tarifo iz leta 2003, in DDV v višini 22 %. Glede na vrednost spornega predmeta, in glede na tar. št. 21/I OT je tožena stranka utemeljeno zahtevala takšno nagrado. Tožeča stranka mora torej toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 699,97 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.