Jedro

Pri presoji, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ki se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve in vpliv le teh na medsebojno zaupanje oziroma, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanj kršitve pogodbenih in drugih obveznosti takšna, da lahko privede do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se od zaposlenega na delovnem mestu blagajnik upravičeno pričakuje, da bo ravnal skrbno in v skladu z blagajniškimi navodili.

Ko se je tožnici (prodajalki) pripetila napaka pri obračunu blaga in je nastala blagajniška razlika, je, namesto da bi pustila blagajniško razliko kot ji je to izrecno odredila nadrejena delavka, izvedla sedem manevrov manipulacije blagajne (izenačevanje salda), kar pa je v navodilih o blagajniškem poslovanju pri toženi stranki strogo prepovedano. Tožnica je tako ravnala v nasprotju z določili blagajniškega priročnika in v nasprotju z ustnimi navodili nadrejene delavke. Gre za tako hudo kršitev, da s tožnico ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja in je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je bil podan tudi pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (obstoj utemeljenega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: „Zavrne tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 24. 10. 2015, je nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožnici plačati štiri minimalne plače zaradi nezakonite odpovedi, kar je znesek 3.162,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje do plačila, pod izvršbo.“ Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati štiri minimalne plače zaradi nezakonite odpovedi, kar je znesek 3.162,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške postopka v znesku 813,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do izpolnitve (III. točka izreka) in da tožena stranka krije sama nastale stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek z vsemi stroškovnimi posledicami. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožnica očitno in namenoma kršila svoje pogodbene in druge obveznosti s tem, ko je izvedla manipulacijo blagajne, nato pa je sodišče napačno ugotovilo drugi pravno relevantni dejstvi in sicer, ali je bila kršitev takšne narave oziroma teže, da bi lahko tožeča stranka kljub kršitvi še nadaljevala delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in ali je bila tožnica neenako obravnavana. Dejstvo o naravi oziroma teži kršitve je odločilno, saj je od tega odvisno, ali je odpoved zakonita, sodišče pa tega odločilnega dejstva sploh ni ugotavljalo, kljub temu pa se je nanj oprlo v obrazložitvi sodbe, ko je zapisalo, češ da tožena stranka tega dejstva ni niti navajala niti utemeljila. Takšna argumentacija sodišča prve stopnje nikakor ne drži in je tudi protispisna (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je namreč že v sami odpovedi pa tudi v odgovoru na tožbo navedla in obrazložila, da očitana kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pa je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo. Ne drži in protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se neenako obravnavalo tožnico in zaposlenega A.A.. Tožnica in A.A. sta bila povsem enako obravnavana, pravne posledice njunih dejanj pa so bile drugačne ne zaradi domnevno neenakega obravnavanja, temveč zato, ker nista bila v enakem izhodiščnem položaju. A.A. predhodno ni storil nobene kršitve, temveč je bila to njegova prva kršitev, v posledici česar tožena stranka A.A. ni mogla podati redne odpovedi iz krivdnega razloga kot jo je tožnici, če pa bi tudi A.A. že predhodno kršil svoje delovne obveznosti, bi ob predmetni kršitvi zagotovo tudi on prejel redno odpoved iz krivdnih razlogov. Sodišče pa je tudi povsem napačno ugotovilo relevantno dejstvo o nadaljevanju dela A.A., saj namreč ni nadaljeval dela pri toženi stranki, kot to ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi (stran 5), temveč mu je po lastni izpovedi zaposlitev prenehala konec leta 2015 (en mesec kasneje kot tožeči stranki). A.A. je bil zaposlen pri toženi stranki zgolj za določen čas, ko mu je v decembru 2015 iztekel določen čas pa mu tožena stranka pogodbe ni podaljšala. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo zakonske določbe glede neenakega obravnavanja (diskriminacije). Sodišče je prezrlo določbo 6. člena ZDR-1, ki določa, da je prepovedano neenako obravnavanje na podlagi osebnih okoliščin (spol, starost, rasa, veroizpoved, druge osebne okoliščine), in je zmotno štelo, da je prepovedano vsakršno razlikovanje. Takšna argumentacije je seveda materialnopravno zmotna, namreč, ustavno načelo enakosti narekuje, da je potrebno bistveno podobne situacije obravnavati podobno, bistveno različne pa različno ter pri tem seveda ne gre za diskriminacijo. Če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe o diskriminaciji oziroma neenaki obravnavi, bi presodilo, da le-ta v konkretnem primeru ni bila podana, temveč je bilo razlikovanje potrebno zaradi 85. člena ZDR-1. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo določbe glede utemeljenosti krivdnega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj po mnenju pritožbe sodba nima razlogov glede odločilnega dejstva o domnevni neenaki obravnavi, zato sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. O odločilnem dejstvu, ali je očitana kršitev zadosti utemeljena in resna za odpoved pogodbe o zaposlitvi, se je tožena stranka izrekla v sami odpovedi in v svojem odgovoru na tožbo, v nasprotju s temi listinami pa je sodišče prve stopnje zapisalo, češ da tožena stranka tega dejstva sploh ni niti navedla niti obrazložila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazila na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prodajalka in da je njeno delo vključevalo tudi delo z blagajno. Tožena stranka je tožnici maja 2015 podala pisno opozorilo zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter jo opozorila, da ji bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Dne 8. 10. 2015 je tožnica ponovno kršila delovne obveznosti, ko se ji je pripetila napaka pri obračunu blaga in je nastala blagajniška razlika ter je tožnica namesto, da bi pustila blagajniško razliko kot ji je to izrecno odredila nadrejena delavka B.B., ob sodelovanju sodelavca A.A., izvedla sedem manevrov manipulacije blagajne (izenačevanje salda), kar pa je v navodilih o blagajniškem poslovanju pri toženi stranki strogo prepovedano. Tožnica je tako ravnala v nasprotju z določili blagajniškega priročnika in v nasprotju z ustnimi navodili nadrejene delavke B.B.. Ker je kršitev tožnica ponovila kljub pisnemu opozorilu je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica očitano kršitev zavestno in očitno storila, da pa tožena stranka ni izkazala, da je izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Zaključilo je, da ker tožena stranka zakonsko določenega pogoja za zakonitost odpovedi ni obrazložila niti v odpovedi z dne 24. 10. 2015, niti ga ni dokazala v sodnem postopku, zato odpoved z dne 24. 10. 2015 ni zakonita. Takšna argumentacija sodišča prve stopnje je protispisna, saj je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da je s storjeno kršitvijo podan utemeljen in resen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji delavkine pogodbe o zaposlitvi, saj je delavka zadolžena za delo na blagajni, tega dela pa očitno ne opravlja skladno s predpisi delodajalca niti skladno z ustnimi navodili nadrejenega delavca in kršitve kljub pisnemu opozorilu ponavlja, zato nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Prav tako je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica kljub predhodnim pisnim in ustnim opozorilom kršila osnovna pravila tožene stranke glede blagajniškega poslovanja, delo na blagajni pa je njena osnovna zadolžitev, zato je s tem podan krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja iz navedenega razloga ni mogoče nadaljevati. Sodišče prve stopnje je zato napačno tolmačilo drugi odstavek 89. člena ZDR-1, ko je zaključilo, da tožnici ni bilo dokazano, da ne bi mogla nadaljevati z delom pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, še posebej glede na ugotovljeno dejstvo, da je z delom nadaljeval A.A., kateri je dejansko izvedel po dogovoru s tožnico prepovedano manipulacijo blagajne.

7. Pri presoji, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ki se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve in vpliv le teh na medsebojno zaupanje oziroma, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanj kršitve pogodbenih in drugih obveznosti takšna, da lahko privede do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da se od zaposlenega na delovnem mestu blagajnik upravičeno pričakuje, da bo ravnal skrbno in v skladu z blagajniškimi navodili in ker je tožnica v obravnavanem primeru kršila svoje osnovne delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in to kljub prepovedi nadrejene delavke, da opravi manipulacijo blagajne, je že to dejstvo, da gre za tako hudo kršitev, da ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja in da je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnice.

8. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno in da je neenako obravnavala tožnico v primerjavi s sodelavcem A.A., ki je ohranil zaposlitev in da je že iz navedenega razloga odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelavec tožnice A.A. manipulacijo blagajne izvedel po navodilu tožnice in mu nadrejena delavka ni izrecno prepovedala manipulacije blagajne, kot je to prepovedala tožnici. Sicer pa sodelavec tožnice pred tem dogodkom ni kršil delovnih obveznosti in tudi s strani tožene stranke ni prejel opozorila pred odpovedjo, kot ga je prejela tožnica, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila tožnica v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neenako obravnavana (6. člen ZDR-1). Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje delavca glede na njegovo narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali druge osebne okoliščine. Takšnih okoliščin pa tožnica niti ni zatrjevala.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Ob uporabi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka ne glede na uspeh s pritožbo nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka kot tudi postopka na prvi stopnji. ZDSS-1 namreč v petem odstavku 41. člena določa, da v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe zlorabil svoje pravice.