Jedro

Ko so okoliščine, ki so narekovale predlagano podaljšanje pripora, ugotovljene, je sklepanje sodišč prve in druge stopnje na obstoj ponovitvene nevarnosti vprašanje o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, tega pa po izrecni določbi 2.odst. 420.čl. ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 15.7.1999 ugodil predlogu preiskovalnega sodnika in pripor zoper obdolženega D.C. in D.Š. iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal še za en mesec, to je do 16.8.1999. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 6.7.1999 pritožbi zagovornikov obdolženih D.C. in D.Š. kot neutemeljeni zavrnilo.

Zagovornik obdolženega D.C. je dne 18.8.1999 na Okrožno sodišče v Kopru vložil zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve 20. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Vložnik navaja, da v več kot skopi obrazložitvi izpodbijanega sklepa senat sploh ne ugotavlja, kateri so ti razlogi, ki naj bi narekovali podaljšanje pripora, še manj pa ali so sploh upravičeni. Podana je zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in meni, da ni moč slediti razlagi pritožbenega sodišča, da ni potrebno, da bi sam sklep o podaljšanju pripora vseboval tudi razloge, zakaj se pripor podaljšuje, ko so ti navedeni že itak v samem predlogu preiskovalnega sodnika.

Vložnik meni, da je bil z obema izpodbijanima sklepoma v škodo obdolženca kršen 20. člen Ustave Republike Slovenije, v zvezi z 2. odstavkom 192. člena ZKP, ki določa, tudi v zvezi z odpravo ponovitvene nevarnosti, da se pri izbiri ukrepa ne uporabi strožjega, če se da isti namen doseči z milejšim. V konkretnem primeru gre za obdolženca, ki je relativno mlad, nekaznovan in je v trajanju pripora dosegel z izvajanjem metadonskega programa, da se je očistil zasvojenosti z mamili, ob strani pa mu stojijo tudi starši, ki podpirajo njegovo odločitev za odhod v komuno, kar vse kaže, da dejstvo, da je obdolženi nezaposlena oseba, ne kaže avtomatično jemati za verodostojno okoliščino, ki bi kazala na to, da bi obdolženi na prostosti, zaradi golega preživetja ponavljal kazniva dejanja. Obdolženec je živel in se hranil pri starših, ki so zanj skrbeli do odreditve pripora. Glede na dosedanje trajanje pripora ni razlogov, ki bi utemeljeno opravičevali bojazen, da bi obdolženi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, podrejeno pa bi se z uporabo milejšega ukrepa, to je z odreditvijo hišnega pripora po 199.a členu ZKP dalo zagotoviti varnost ljudi, katera naj bi bila v konkretnem primeru ogrožena.

Vložnik še meni, da je poleg naštetih kršitev podana tudi kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki je v tem, da pritožbeni sklep ni niti z besedo obravnaval predlog pritožnika, da se obdolženemu D.C. pripor nadomesti s hišnim priporom, ko Ustava Republike Slovenije v navedenem členu vsakemu zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, s katerimi je odločeno o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Izostanek obrazložitve pritožbenega sklepa v tej smeri vlagatelju zahteve za varstvo zakonitosti ne daje dovolj možnosti, da bi v tej vlogi lahko utemeljeno in uspešno uveljavljal svojo pravico in se mu iz tega razloga ne zagotavlja učinkovito pravno sredstvo.

Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi izpodbijana sklepa.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu s 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je sklep povsem utemeljen, kajti obstajajo priporni razlogi, pravilno pa je tudi sestavljen in obrazložen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik neutemeljeno očita prvostopnemu sklepu, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko ne ugotavlja, kateri so ti razlogi, ki naj bi narekovali podaljšanje pripora, prav tako pa, da ni sprejemljiva razlaga pritožbenega sodišča, da ni potrebno, da bi sam sklep o podaljšanju pripora vseboval razloge, zakaj se pripor podaljšuje, ko naj bi ti bili vsebovani v samem predlogu preiskovalnega sodnika. V obrazložitvi prvostopnega sklepa o podaljšanju pripora je ob povzetku predloga preiskovalnega sodnika obrazložen priporni razlog ponovitvene nevarnosti z obsegom ravnanj obdolženega C., ki so predmet te kazenske preiskave in dejstvom, da je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje, da je osumljen relativno hudega kaznivega dejanja, pri čemer je šlo za kontinuirano dejavnost in prodajo širšemu krogu kupcev, s čemer se naj bi nedvomno ogrožala tudi varnost in zdravje ljudi. Pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega C. je sodišče druge stopje z napadenim sklepom zavrnilo s stališčem, da zadošča ugotovitev v razlogih prvostopnega sklepa, da so objektivni razlogi botrovali temu, da preiskave preiskovalni sodnik doslej še ni končal. Ob tem pritožbeno sodišče svoj sklep obrazlaga s podrobnim povzetkom vsebine predloga preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora, o čemer sta bila obveščena tako zagovornik kot obdolženi C. in posebej obrazloži neutemeljenost pritožbenega očitka glede očitanega obsega ravnanj obdolženega C., ki so predmet te kazenske preiskave. Vrhovno sodišče je ob podobnem očitku v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora v sodbi z dne 8.7.1999 vložniku zahteve pojasnilo, da gre v razlogih sklepa prve stopnje in sklepa pritožbenega sodišča za konkretizacijo odločilnih dejstev iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom ob obravnavanju predmetne zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče nima ničesar dodati in zaključuje, da očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v napadenih sklepih ni podana. Ko Vrhovno sodišče ugotavlja zadostnost razlogov obeh izpodbijanih sklepov v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ugotavlja, da v stališču pritožbenega sodišča o vsebini obrazložitve prvostopnega sklepa ni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kake druge kršitve ZKP, ki bi vplivala na zakonitost napadenega sklepa pritožbenega sodišča. Zagovornikov očitek kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije glede ocene napadenih sklepov v zvezi z okoliščinami, ki so narekovale predlagano podaljšanje pripora, ni utemeljen. Ko so te okoliščine ugotovljene, je sklepanje sodišč prve in druge stopnje na obstoj ponovitvene nevarnosti vprašanje o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, tega pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati. Ob nespremenjenih okoliščinah, ko je odločitev v obeh izpodbijanih sklepih o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti povsem pravilna in ustrezno obrazložena, ni nobene potrebe za razlogovanje o predlogu obrambe v pritožbi v zvezi z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora po 199.a členu ZKP. Tako tudi ni podana kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, kot to zmotno zatrjuje vložnik zahteve, ko pritožbeno sodišče ni posebej odgovorilo na neupoštevno pravno stališče pritožnika v zvezi s predlagano odreditvijo nadomestnega ukrepa pripora - hišnega pripora, preizkusilo pa je v zvezi s pritožbo obstoj vseh pogojev za podaljšanje pripora; pravica do pravnega sredstva zato ni bila kršena.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljane kršitve določb postopka in ustave niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v navedenem delu uveljavljala tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.