Jedro

Okoliščina, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je s svojim denarjem adaptirala stanovanje na naslovu H. v dogovoru s svojo sedaj pokojno materjo, ki ji je zagotovila, da bo to stanovanje njeno, ne izključuje uporabe 32. člena ZD. Omenjeni zahtevek nastane v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu, zato je brezpredmetno, kakšna je bila potomčeva „motivacija“ za takšno pomoč oziroma prispevke. Iz tega razloga je v konkretnem primeru za obstoj tožničinih upravičenj nerelevantno, da naj bi v materino (zapustničino) stanovanje vlagala na podlagi dogovora oziroma (točneje) materine obljube, da bo to po njeni smrti (tako ali tako) tožničino (ki naj bi jo mati z oporočno naklonitvijo tudi izpolnila). Upoštevajoč opisano naravo zahtevka, tožnica svojega (so)lastnega deleža na stanovanju, za katerega je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da ji gre (in da ne sodi v premoženje zapustnice), ni pridobila zaradi materine (zapustničine) obljube oziroma v posledici njenega oporočnega naklonila, ampak na podlagi zakona (to je izpolnjenih pogojev iz 32. člena ZD).

Ni moč slediti pritožbeni trditvi, da je potrebno poleg znatne pomoči zapustniku na drugi strani upoštevati tudi koristi, ki jih je od skupnega bivanja imela oseba iz 32. člena ZD, in sicer tako, da se vrednost izločenega dela zaradi teh koristi ustrezno zmanjša.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v odločitvi o stroških (III. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 4.834,01 EUR nadomesti z zneskom 427,65 EUR; v preostalem pa se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 9.12.2015: - ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnine ID znak ..., stanovanje v l. nadstropju na naslovu H., in sicer do solastnega deleža 23/100 (napram celoti), ki se v njeno korist izloči iz premoženja zapustnice B. B., rojene 000, umrle 000, nazadnje stanujoče H. (I. točka izreka), - v preostalem delu postopek ustavilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 4.834,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek (s stroškovno posledico) oziroma (podredno), da jo skupaj z odločitvijo o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjata, da tožnica v zapuščinskem postopku pravne podlage za svoj zahtevek ni navedla, in poudarjata, kaj je zapisalo zapuščinsko sodišče v sklepu z dne 11.10.2013, s katerim jo je napotilo na pravdo. Tožnica je v tožbi na izročitev premoženja navajala, da je skrbela za zapustnico, da je vlagala v njeno premoženje ter da je na podlagi sklenjenega dogovora (in ne zaradi vlaganj, ki so prispevala k povečanju in ohranitvi zapustničinega premoženja) po zaključku adaptacije postala solastnica tega stanovanja vsaj do ½. Slednja je torej s svojimi trditvami uveljavljala povsem nekaj drugega, kot je vsebina napotitvenega sklepa. Njen tožbeni zahtevek je bil dejansko postavljen v nasprotju z njenimi trditvami, tudi sicer pa ni bil postavljen tako, kot je potrebno po 32. členu ZD oblikovati tožbeni zahtevek. Tekom postopka je tožnica večkrat ponovila svojo trditev, da je bila ob adaptaciji podana obljuba zapustnice, da bo sama postala lastnica predmetnega stanovanja. Najprej je zatrjevala oziroma izpričala, da naj bi se prenos zgodil pred smrtjo zapustnice, kasneje pa je to svojo trditev spremenila tako, da naj bi se to zgodilo po zapustničini smrti. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo tožničinega pooblaščenca seznanila z dejstvom, da je sodna praksa glede uveljavljanja izločitvenih zahtevkov zelo jasna (izdelana) ter da mora biti zahtevek postavljen na točno določen način, česar razpravljajoča sodnica na zapisnik ni protokolirala. Tekom postopka je sodnica nato pooblaščenca še večkrat opozorila na sodno prakso, obema strankama pa celo vročila natis enega od judikatov. Kljub temu tožničin pooblaščenec vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo zahtevka ni spremenil. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi ob sklicevanju na sodbo VS RS II Ips 156/2013 tožničin pooblaščenec na zadnjem naroku za glavno obravnavo (ob prilagoditvi tožbenega zahtevka) na zapisnik navedel. Naravo izločitvenega zahtevka naj bi v novejši sodni praksi natančno pojasnila odločba VS RS II Ips 981/2008. Slednja opozarja, da je značilnost omenjenega zahtevka ta, da nastane šele ob zapustnikovi smrti, in to le ob pogoju, če tedaj zapustnik premoženja še ima. V konkretni zadevi tožnica zatrjuje, da je bila z mamo (zapustnico) dogovorjena, da bo lastnica predmetnega stanovanja postala po njeni smrti, kar je mama, ko ji je z oporoko predmetno stanovanje namenila tudi, spoštovala. Sodišče naj bi povsem spregledalo tožničino zatrjevanje, da ji je zapustnica v zameno za vlaganja obljubila, da bo po smrti postala lastnica stanovanja ter da je to obljubo tudi izpolnila. Tako naj bi tožnica ob zaslišanju tudi izpovedala. Izhodišče izločitvenega zahtevka naj bi bilo v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Zapustnica je imela v času smrti še drugo nepremično premoženje (nepremičnina v P.), prihranke, ... Tožnica svojega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izločitev uveljavljala na celotnem zapustničinem premoženju, temveč je zahtevala le izločitev na točno določenem premoženju. V luči njenih navedb naj bi bilo to povsem logično, saj med njo in zapustnico ni obstajalo takšno razmerje, da bi se s tožničinim prispevkom povečalo premoženje zapustnice kot celote, temveč je šlo za preprost dogovor dveh generacij, ki sta imeli iz tega vsaka svojo korist. Sodišče prve stopnje vseh teh relevantnih dejstev ni upoštevalo oziroma je skupno življenje tožnice in zapustnice videlo zgolj v luči pomoči tožnice zapustnici. Če oseba iz 32. člena ZD z zapustnikom skupaj živi ter mu občasno pomaga na način, ki ga je običajno moč pričakovati tudi od potomcev, ki s starši skupaj ne živijo, to ne more utemeljevati njene izločitvene pravice. Njena pomoč mora biti torej znatnejša. Tak primer so obsežnejše adaptacije skupnega bivališča, ki so namenjene tudi ali predvsem koristi zapustnika ali nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju in podobno. Sodna praksa enotno stoji na stališču, da je potrebno poleg znatne pomoči zapustniku na drugi strani upoštevati tudi koristi, ki jih je od skupnega bivanja imela oseba iz 32. člena ZD, in sicer tako, da se vrednost izločenega dela zaradi teh koristi ustrezno zmanjša. Dokazni postopek je pokazal, da je imela zapustnica povprečno pokojnino (prvostopenjsko sodišče naj bi napačno ugotovilo, da je bila ta pokojnina nizka). Pritožnika sta izrecno zatrjevala in dokazovala, da je bila pokojnina zapustnice solidna in ponudila dokaz s primerjavo podatkov statističnega urada RS. Tožnica je v vsem času iz dela pridobivala slabši dohodek. Ob zaslišanju je namreč sama izpovedala, da je bila nekaj časa zaposlena kot lektorica, nato pa je kot lektorica delala le še priložnostno, da je zaslužila povprečno 500,00 EUR na mesec, z oddajanjem stanovanja na E. pa od 150,00 do 300,00 EUR mesečno. Zase in za sina je imela na razpolago približno 700,00 EUR mesečno, zaradi česar je jasno, da si je, ko se je s sinom po ločitvi preselila k zapustnici, znatno izboljšala svoj premoženjski položaj. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pomoč in skupno življenje tožnice in zapustnice upoštevalo zgolj v smeri, da je imela koristi od skupnega življenja zapustnica, tožničine koristi, ki jih je pridobila s skupnim življenjem, pa je v celoti spregledalo. Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi brez pojasnila odstopa od ustaljene sodne prakse ter zatrjuje, da zahtevek po 32. členu ZD praviloma ni podvržen obračunavanju morebitnih koristi potomca zaradi uporabe zapustnikovega premoženja. Zaključki naj bi bili pristranski, arbitrarni predvsem pa ne predstavljajo pravilne uporabe prava. Nesporno naj bi bilo, da toženca z zapustnico (svojo babico) nista imela veliko stikov (pritožba pojasnjuje, zakaj je bilo temu tako). Sodišče prve stopnje naj bi v 11. in 14. točki obrazložitve sodbe s svojimi stališči prestopilo mejo med sojenjem in vrednostnimi (ob)sodbami. Zaradi prepletanja koristi tako zapustnice kot tožnice, bi moralo sodišče v postopku ugotoviti, ali bistveni prispevki tožnice k povečanju in ohranitvi premoženja zapustnice presegajo bistvene koristi, ki jih je tožnica imela zaradi življenja v skupnosti. Tožnica naj bi najmanj 15 let pridobivala najemnino za stanovanje na E. Upoštevaje njeno izpoved naj bi pridobila korist v višini 40.500,00 EUR, kar jasno pokaže, da so njene koristi presegle koristi zapustnice. Pritožnika nadalje navajata, da bi morala tožnica dokazati, da je vsa vlaganja izvedla ona s svojimi sredstvi ter da je bila adaptacija obširna. Tožnica naj bi neverodostojno prikazovala svoja vlaganja ter zahtevala, da se ji prizna lastninska pravica kar na polovici predmetne nepremičnine. Dokazni postopek je pokazal, da njena vlaganja predstavljajo vrednostno dobro petino današnje tržne vrednosti stanovanja, kar pomeni, da ta niso bila tako obsežna. Stanovanje je bilo pred adaptacijo neprimerno za bivanje treh ljudi, zaradi česar je povsem logično, da je imela iz tega naslova tožnica nadaljnjo korist. Sodišče se je pri zaključku, da je celotno adaptacijo financirala tožnica, naslonilo tudi na izvedeniško mnenje izvedenke A. A., čeprav ni jasno, kako naj bi bilo to dejstvo dokazano s cenitvijo. Na ogled je izvedenka vabila vse stranke, a tožnica na dan ogleda pooblaščenke tožencev ni spustila v stanovanje. Takšno ravnanje tožnice in njenega pooblaščenca terja reakcijo razpravljajoče sodnice, a je ta celoten dogodek ignorirala. Pritožnikoma se postavlja vprašanje, ali je takšno vodenje postopka moč šteti za nepristransko sojenje. Nadalje pristranskost predstavlja tudi zapisano v obrazložitvi, da sklicevanje na koristi tožnice ni primerno (saj naj bi tak izraz stopal v sfero vrednostnih (ob)sodb). Kljub dejstvu, da je sodišče vsa zatrjevana vlaganja tožnice štelo za dokazana, je izvedenka ugotovila, da so bila dela izvedena v mnogo manjšem obsegu, kot je to zatrjevala tožnica, kar kaže na nekritično sprejemanje njenih trditev s strani sodišča. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o pravdnih stroškov. Tožnica je uspela le z delom svojega zahtevka, ki ga je postavila na začetku predmetnega sojenja. V primeru delnega umika tožbe (kar je predstavljalo zmanjšanje tožbenega zahtevka v predmetni zadevi) je treba pri izračunu stroškov postopka upoštevati namreč tako določbo 154. člena ZPP kot tudi določbo 158. člena istega zakona. Kriterij uspeha je treba tako uporabiti v razmerju med zneskom, s katerim je tožnik uspel, in skrčenim zneskom, medtem ko je dolžna tožnica tožencema v celoti povrniti stroške, ki so nastali zaradi delnega umika tožbe.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Okoliščina, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je s svojim denarjem adaptirala stanovanje na naslovu H. v dogovoru s svojo sedaj pokojno materjo B. B., ki ji je zagotovila, da bo to stanovanje njeno, ne izključuje uporabe 32. člena ZD.(1) Pritožbene trditve, ki merijo na nesklepčnost tožbe, zato ne držijo. Omenjeni zahtevek nastane v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu.(2) Ker ob obstoju v predhodno omenjenem členu predvidenih objektivnih dejstev(3) nastane po sili samega zakona, je povsem brezpredmetno, kakšna je bila potomčeva „motivacija“ za takšno pomoč oziroma prispevke. Iz tega razloga je v konkretnem primeru za obstoj tožničinih upravičenj nerelevantno, da naj bi v materino (zapustničino) stanovanje vlagala na podlagi dogovora oziroma (točneje) materine obljube, da bo to po njeni smrti (tako ali tako) tožničino (ki naj bi jo mati z oporočno naklonitvijo tudi izpolnila(4)). Upoštevajoč opisano naravo predmetnega zahtevka tožnica svojega (so)lastnega deleža na stanovanju, za katerega je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da ji gre (in da ne sodi v premoženje zapustnice), ni pridobila zaradi materine (zapustničine) obljube oziroma v posledici njenega oporočnega naklonila,(5) ampak na podlagi zakona (to je izpolnjenih pogojev iz 32. člena ZD). Ker v trenutku smrti zapustnice, ta delež ni več sodil v premoženje le-te, tudi ni mogel postati predmet (oporočnega) dedovanja. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil tožničin zahtevek postavljen v nasprotju z njenimi trditvami, zato ne drži.(6) Iz istega razloga je brezpredmeten tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje tožničine trditve o obljubi matere (zapustnice), ki jo je slednja izpolnila, spregledalo.(7) Ob tem, da pritožba (četrti odstavek na 3. strani) sama ugotavlja, da je tožničin pooblaščenec na zadnjem naroku za glavno obravnavo kot podlago zahtevku omenjal (tudi) 32. člen ZD, navajanje o ne-podani pravni podlagi zahtevka s strani tožnice, ni jasno. Tudi sicer je dolžna stranka v zvezi s svojimi zahtevki (ugovori) navajati zgolj pravno-relevantna dejstva,(8) ne pa tudi pravne podlage oziroma relevantnega prava. Tega mora poznati (in uporabiti) sodišče samo.

6. Pritožbeno navajanje, da zahtevek iz 32. člena ZD (kot izhaja iz same omenjene določbe) predvideva uveljavljanje alikvotnega deleža na celotnem zapustnikovem premoženju, seveda drži. Vendar pa nobena od pravdnih strank v tem postopku ni navajala, da naj bi v zapustničino premoženje spadalo še kakšno drugo premoženje. Kljub temu da je tožnica v tej pravdi od samega začetka upravičenje zatrjevala samo na predmetnem stanovanju (kot zapustničinem premoženju), toženca (v postopku na prvi stopnji) nikoli nista ustrezno(9) ugovarjala oziroma navajala, da je imela zapustnica tudi drugo premoženje(10) (ter vse, kar v zvezi s tem navajata sedaj v pritožbi). Tovrsten ugovor (oziroma omenjanje tudi drugega zapustničinega premoženja) zato predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(11)).

7. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD poračunavanju morebitnih koristi potomca zaradi uporabe zapustnikovega premoženja praviloma ni podvržen. Pritožbeni trditvi, da naj bi sodna praksa(12) enotno stala na stališču, da je potrebno poleg znatne pomoči zapustniku na drugi strani upoštevati tudi koristi, ki jih je od skupnega bivanja imela oseba iz 32. člena ZD, in sicer tako, da se vrednost izločenega dela zaradi teh koristi ustrezno zmanjša, ni moč slediti.(13) Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 300/2012 z dne 9.4.2014(14) pojasnilo, da se pri odločanju o utemeljenosti in višini zahtevka po 32. členu ZD metoda bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi. Pri izračunu ohranitve/povečanja vrednosti naj bi bilo ob upoštevanju okoliščin posameznega primera treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano (oziroma ali bi bilo premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal), in ne, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten.(15)

8. Ker toženca na prvi stopnji ustreznih konkretnih (ugovornih) trditev v tem oziru (torej o tem kako naj bi tožničina souporaba zapustničinega stanovanja na H. vplivala na njegovo vrednost in upoštevanju te okoliščine) nista podala, je vse (obširno) pritožbeno navajanje o koristi,(16) ki naj bi jo tožnica imela od skupnega življenja z zapustnico(17) (in ki naj bi bila večja od koristi zapustnice), brezpredmetno. Upoštevaje, da je bilo v postopku s pomočjo postavljene izvedenke ugotovljeno, da naj bi skupni znesek tožničinih vlaganj(18) z ozirom na celotno vrednost predmetnega stanovanja (na dan izdelave izvedenskega mnenja) znašal 23%,(19) pritožbenemu navajanju, da njena vlaganja niso bila tako obsežna, nikakor ni moč slediti.(20)

9. Da naj bi sodišče prve stopnje „neobičajno široko zastavilo materialno procesno vodstvo“, (iz predmetnega spisa) ni razvidno, niti da bi toženca kdajkoli v zvezi s tem karkoli uveljavljala oziroma ugovarjala (286.b člen ZPP). Enako velja za pritožbeni očitek, da naj bi razpravljajoča sodnica (v pritožbi zatrjevani) dogodek z (izvedenkinega) ogleda ignorirala.(21) Tudi sicer pritožba ne uspe (konkretno) pojasniti, kako naj bi ti (domnevni) primeri pristranskega obravnavanja(22) vplivali na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve.(23)

10. Pritožba pa pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha strank v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) upoštevati dejstvo, da je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožbo (z znižanjem uveljavljanega deleža s prvotnih 50 na 23%) delno umaknila. To namreč pomeni, da njen pravdni uspeh ni 100%, ampak (zgolj) približno polovičen. Zato je bilo potrebno v tem oziru pritožbi ugoditi in stroškovno odločitev (III. točka izreka izpodbijane sodbe) ustrezno spremeniti (358. člen ZPP). Ob upoštevanju (približno polovičnega) uspeha strank v pravdi in določbe drugega odstavka 154. člena ZPP slednji sami nosita stroške sodnih taks oziroma svojega zastopanja, medtem, ko sta dolžna toženca tožnici povrniti polovičen znesek zaradi postavitve izvedenke nastalih stroškov, ki jih je slednja nosila sama in ki (kot je razvidno iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) skupaj znašajo 855,30 EUR.(24) Odločitev o stroških (III. točka izreka) se zato spremeni tako, da se znesek 4.834,01 EUR nadomesti z zneskom 427,65 EUR.

11. Ker (kot je bilo predhodno pojasnjeno) ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP). Pritožnika sta s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (in sicer zgolj v zvezi z odločitvijo o stroških oziroma o stranski terjatvi). Zato sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 633/2009 z dne 17.5.2012 kot tudi sodbo II Ips 981/2008 z dne 3.6.2010 (na katero se sklicuje pritožba).

Op. št. (3): To je ob obstoju skupnega življenja zapustnikovih potomcev/posvojencev (oziroma njihovih potomcev) z zapustnikom, v katerem so slednjemu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju (zaradi česar je prišlo do povečanja ali ohranitve vrednosti njegovega premoženja).

Op. št. (4): Pri čemer je na drugi strani dana obljuba (pravno) ni prav v ničemer ovirala, da (vse do svoje smrti) s stanovanjem popolnoma samostojno razpolaga.

Op. št. (5): To njeno upravičenje ni vezano na obstoj dedne pravice (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 981/2008 z dne 3.6.2010).

Op. št. (6): Medtem ko je trditev, da zahtevek ni bil postavljen v skladu z 32. členom ZD, očitno presplošna (in kot taka neupoštevna). Prav tako ni (po)jas(nj)en očitek, da naj bi tožnica s svojimi trditvami uveljavljala nekaj drugega, kot je vsebina napotitvenega sklepa. Kot je razvidno iz 2. točke izreka omenjenega sklepa z dne 11.10.2013 (priloga A2), je bila tožnica na pravdo (zoper toženca) napotena zaradi izločitve sorazmernega dela zapustničinega premoženja, ki ustreza njenemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti tega premoženja. Točno to pa v tej pravdi tudi uveljavlja.

Op. št. (7): Oziroma da ni upoštevalo vseh za odločitev relevantnih dejstev (ki naj bi jih pokazal ugotovitveni postopek). Nasprotno. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo v prvi vrsti dejstva, ki so v tem sporu pravno-relevantna.

Op. št. (8): Ta so bila v konkretnem primeru s strani tožnice vsa tudi ustrezno zatrjevana.

Op. št. (9): To je pravočasno in konkretno.

Op. št. (10): Ki je v pritožbi tudi sicer neustrezno konkretizirano.

Op. št. (11): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (12): Pri čemer pritožba nobenega judikata iz te (zatrjevano enotne) prakse niti ne omenja.

Op. št. (13): Posledično pa tudi ne pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje (brez pojasnila) od ustaljene sodne prakse odstopilo.

Op. št. (14): Glej tudi sklep VSL I Cp 3372/2014 z dne 8.4.2015. Op. št. (15): Le v primeru, če je vrednost vlaganj (ob smrti prednika) večja od potrošnje, se lahko ugotovi, da je in za koliko je vrednost premoženja po prenehanju pridobitne skupnosti (če je ta trajala do prednikove smrti) večja od vrednosti premoženja pred (skupnimi) vlaganji. Na ugotovljenem povečanju se nato nadalje ugotovi in določi, kolikšen delež (na povečanju) ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku potomca, nato pa se preračuna še skupni delež potomca na celotnem prednikovem premoženju (glej II Ips 300/2012 z dne 9.4.2014).

Op. št. (16): In sicer od (samo po sebi) presplošnega (in tudi zato neupoštevnega) sklicevanja na svoje zatrjevanje, da je bila pokojnina zapustnice solidna (in da sta pritožnika ponudila dokaz s primerjavo statističnega urada RS), do navajanja, s kakšnimi mesečnimi dohodki naj bi tožnica mesečno razpolagala (oziroma kolikšno najemnino naj bi prejela z oddajanjem svojega stanovanja na E.). Ker odgovor na vprašanje tožničine koristi od skupnega življenja z zapustnico v tem sporu ni odločilen (ključen), enako velja za pritožbeno pojasnjevanje (v zvezi z zapisom sodišča prve stopnje o neprimernosti njunega sklicevanja na tožničine koristi zaradi oddajanja svojega stanovanja), da jima je bilo o skupnem življenju zapustnice in tožnice znanega dovolj za (ugovorne) trditve, ki sta jih v tem oziru postavila.

Op. št. (17): Oziroma koristi, ki naj bi jih sama imela zaradi adaptacije stanovanja.

Op. št. (18): Da naj bi bila adaptacija stanovanja financirana (zgolj) s sredstvi, ki jih je tožnica dobila s prodajo zemljišča v letu 1995, je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo (in obrazložilo) že 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da se je pri tem zaključku naslonilo tudi na izvedeniško mnenje izvedenke A. A., zato ne drži. V 13. točki obrazložitve se je naslonilo zgolj na izvedenkino oceno višine vlaganj v stanovanje, ki naj bi bila (kot je to predhodno ugotovilo) s strani tožnice izvedena v letih 1995 in 1996. Op. št. (19): Torej več kot eno petino vrednosti stanovanja (katerega vrednost je - glej 11. stran dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma l. št. 154 - na dan ocenjevanja (1.8.2015) znašala 120.000,00 EUR).

Op. št. (20): Kar velja tudi za (neprepričljiv) argument, da naj bi s strani izvedenke ugotovljen manjši obseg vlaganj tožnice, od tistega, ki ga je slednja zatrjevala sama, (kar sam za sebe) kazal na nekritično sprejemanje njenih trditev (pri čemer ni pojasnjeno katerih) s strani sodišča prve stopnje.

Op. št. (21): Toženca sta v vlogi (podani glede izvedeniškega mnenja) z dne 7.9.2015 (glej l. št. 125), navedla zgolj, da naj sodišče „samo oceni“ pomen tistega, kar naj bi se ob ogledu stanovanja zgodilo. Kasneje pa v tem oziru ničesar več.

Op. št. (22): V ta okvir nadalje sodi pritožbeno opozarjanje na oceno sodišča prve stopnje o neprimernosti njunega sklicevanja na tožničine koristi v zvezi z oddajanjem stanovanja (kot tudi navajanje naj bi iz izpodbijane sodbe vel očitek, da nista imela stika z zapustnico).

Op. št. (23): Oziroma na (ne)pravilnost izvedenkinih zaključkov (ugotovitev).

Op. št. (24): Čemur pritožba ne oporeka.