Jedro

Iz odločbe Sodišča EU C-269/95, na katero se med drugim sklicujeta pritožnika, izhaja ravno zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje na podlagi že citiranega ugotovljenega dejanskega stanja. Med sklenjena razmerja, kjer se uporabljajo pravila o varstvu potrošnikov, spadajo samo tiste pogodbe, sklenjene z namenom zadovoljevanja lastnih potreb posameznika v smislu zasebne potrošnje kot ekonomsko šibkejše stranke. Po drugi strani pa posebna zaščita, ki jo želijo zagotoviti te določbe, ni upravičena v primeru pogodb za trgovinsko ali poklicno dejavnost, kar sta ob sklepanju spornih pogodb počela pritožnika.

Izrek

I. Pritožba tožencev se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sama nosita svoje pritožbene stroške, morata pa v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 11.509,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 2.469.645,60 EUR skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 16,5 % letno od 25. 6. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka).

Zavrnilo je primarni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da z učinkom med tožencema kot porokoma in tožnico kot upnico poroštvene pogodbe, vsebovane v pogodbah imenovanih kreditna pogodba z dne 5. 4. 2000, povečanje kredita z dne 14. 1. 2002, dodatni dogovor z dne 1. 9. 2004, povišanje kredita z dne 3. 4. 2007, povečanje kredita z dne 20. 2. 2008, povečanje kredita z dne 10. 12. 2008, povišanje/sprememba kredita z dne 27. 5. 2009, sprememba/dopolnitve kreditne pogodbe z dne 31. 8. 2010, zaradi dne 18. 8. 2017 podanega odstopa tožečih strank od navedenih pogodb, ne obstajajo več (II. točka izreka).

Prav tako je zavrnilo prvi podredni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Ugotovi se, da toženca ne odgovarjata za obveznosti prevzete s poroštvenimi pogodbami, vsebovanimi v pogodbah imenovanih kreditna pogodba z dne 5. 4. 2000, povečanje kredita z dne 14. 1. 2002, dodatni dogovor z dne 1. 9. 2004, povišanje kredita z dne 3. 4. 2007, povečanje kredita z dne 20. 2. 2008, povečanje kredita z dne 10. 12. 2008, povišanje/sprememba kredita z dne 27. 5. 2009, sprememba/dopolnitve kreditne pogodbe z dne 31. 8. 2010“ (III. točka izreka).

Zavrnilo je še drugi podredni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Ugotovi se, da so poroštvene pogodbe vsebovane v pogodbah, imenovanih kreditna pogodba z dne 5. 4. 2000, povečanje kredita z dne 14. 1. 2002, dodatni dogovor z dne 1. 9. 2004, povišanje kredita z dne 3. 4. 2007, povečanje kredita z dne 20. 2. 2008, povečanje kredita z dne 10. 12. 2008, povišanje/sprememba kredita z dne 27. 5. 2009, sprememba/dopolnitve kreditne pogodbe z dne 31. 8. 2010, sklenjene med toženci kot porokoma in tožnico kot upnico, nične“ (IV. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožila prva toženka in drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala sta, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Podrejeno pa, da razpiše pritožbeno obravnavo, na katero povabi pravdne stranke, podrejeno pa, da zadevo razveljavi in dodeli v delo drugemu sodniku. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Dne 11. 3. 2022 sta pritožnika na Višje sodišče v Ljubljani vložila še vlogo naslovljeno „Replika na odgovor na pritožbo“, ki pa je bila prepozna, saj se je 30 dnevni rok za pritožbo iztekel glede na to, da je tožena stranka odpravek sodbe sodišča prve stopnje prejela 2. 9. 2020, vlogo poimenovano „Replika na odgovor na pritožbo“ pa je vložila 11. 3. 2022, torej več ko dve leti kasneje, zato je višje sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

**Dejansko stanje in določilni razlogi sodišča prve stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila primarno tožena še družba A. d. o. o. - v stečaju, zoper katero je postopek pravnomočno končan, saj je bilo o vtoževani terjatvi odločeno v okviru postopka preizkusa obveznosti v stečajnem postopku zoper to družbo. Enako velja za četrto toženko B. B., ki je v osebnem stečaju, in je bila terjatev tam v okviru preizkusa obveznosti priznana. Tudi nad prvo toženko C. C. je bil med tem postopkom začet postopek osebnega stečaja, ki se je končal brez preizkusa terjatev, saj ni bila oblikovana stečajna masa in so bile prvi toženki obveznosti odpuščene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ni ovira, da sodišče ne bi vsebinsko odločalo o tožbenem zahtevku zoper njo, saj obveznost tudi po odpustu obveznosti obstaja naprej kot naturalna. Toženca sta zakonca. B. B. in D. D. sta njuna otroka.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še naslednja dejstva: pravna prednica tožeče stranke (Banka E.) je kot kreditodajalka z družbo F. GmbH,1 Austria kot kreditojemalko ter prvo toženko in drugim tožencem kot sozavezancema – sodolžnikoma sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka družbi odobrila kontokorentni kredit do zneska 1.000.000 ATS (sedaj 72.672,83 EUR) z rokom zapadlosti 31. 3. 2005. V kreditni pogodbi je določeno, da oba toženca poleg kreditojemalca nerazdelno odgovarjata za vse obveznosti iz kreditnega razmerja. V pogodbi je zapisana izjava obeh tožencev, da sozavezane osebe potrjujejo, da so zadostno seznanjene z ekonomskimi razmerami kreditojemalca in z bistvenimi (morebitnimi) posledicami, ki bi lahko nastale v zvezi z uveljavljanjem njegovega – njihovega jamstva. Poleg tega sta za to kreditno razmerje in vsa bodoča kreditna razmerja toženca dala vsak po eno bianco menico s podpisano menično izjavo. Kreditojemalec je pogodbo podpisal dne 21. 4. 2000, toženca pa dne 27. 4. 2000 (priloga spisa A2).

Znesek kredita po zgornji kreditni pogodbi je bil povišan februarja 2002 za 436.050,00 EUR do skupnega mejnega zneska 508.700,00 EUR, ki se lahko revolvinško črpa na dveh računih z rokom zapadlosti do 31. 12. 2006. Oba toženca sta se tudi za te obveznosti kreditojemalca zavezala kot „sodolžnika“, nerazdelno z glavnim dolžnikom in B. B., vse po določbah 1347. člena Splošnega civilnega zakonika (ABGB). Vsi zavezanci so ponovno podpisali izjavo, da so zadostno seznanjeni z gospodarskimi razmerami kreditojemalca (F. GmbH) in bistvenimi možnimi posledicami, ki lahko nastanejo v zvezi z uveljavljanjem njihovega jamstva. V veljavi je ostalo jamstvo v obliki bianco menice. S pogodbo z marca 2002 sta toženca v zavarovanje kredita dala dodatno jamstvo z zastavno pravico na svoji nepremičnini v Ljubljani in podala izjavo, da se bo hipoteka vpisala v zemljiško knjigo, kar je bilo kasneje tudi storjeno (priloga A4).

Kasneje se je družba kreditojemalka F. GmbH preimenovala v G. GmbH. Družba H. GmbH pa je bila istočasno preimenovana v družbo F. GmbH.

Dne 14. 10. 2004 je bil sklenjen dodatni dogovor h kreditni pogodbi iz leta 2000, po kateri je v obstoječe kreditno razmerje kot nadaljnji solidarni kreditojemalec z vsemi pravicami in dolžnostmi vstopila nova družba F. GmbH in rok zapadlosti je bil podaljšan do 31. 7. 2009. Na ta način se je število kreditojemalcev, ki so bili upravičeni koristiti kredit v okviru najvišjega zneska, razširilo na novega solidarnega kreditojemalca. V veljavi so ostala vsa dotlej dana jamstva in zavarovanja, dodano je bilo še opozorilo za potrošnike, da bodo podatki o jamstvu posredovani v evidenco majhnih kreditov pri Avstrijski zvezi za varstvo kreditov.

Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da je družbi kreditojemalki F. GmbH in G. GmbH kot pooblaščenka zastopala prva toženka C. C. (pogodba o zavarovanju terjatve z dne 4. 4. 2005, priloga A 18). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila prva toženka glede na izjave, ki jih je v kreditni pogodbi podpisala glede seznanjenosti o poslovanju kreditojemalcev ter glede na izpovedbe prič I. I. in J. J. s temi posli dobro seznanjena. Enako je bil seznanjen tudi drugi toženec, ki je o tem izpovedal pred sodiščem. Vse pogodbe so bile prevedene v slovenski jezik.

Priča I. I., sedaj upokojenec in tako nezainteresiran za izid pravde, je bil zaposlen pri pravni prednici tožnice in je bil svetovalec v zvezi s podjetji. Povedal je, da je dobro poznal družino B. Glede sklepanja kreditnih poslov je izpovedal, da sta se toženca v banki predstavljala kot osebi, ki obvladujeta družbi kreditojemalki in jih je sam dojemal kot dejanska lastnika podjetij, saj sta se tako tudi predstavljala (l.št. 307). Iz izpovedbe priče J. J. (l. št. 306), ki je bila pri pravni prednici tožeče stranke zadolžena za preverjanje kreditne sposobnosti, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila zlasti prva toženka zelo natančno seznanjena s posli družb kreditojemalk, ki jih je znala tudi podrobno pojasniti.

Dne 30. 5. 2007 je bil kredit povišan na novo vrednost 1.000.000,00 EUR, ki ga upravičenci lahko koristijo z dveh računov. V veljavi so ostala vsa dana jamstva ter dana zavarovanja z odstopom terjatev in vpisanih hipotek na nepremičninah. S tem sta soglašala tudi oba toženca, ki sta sporazum podpisala kot sodolžnik in porok. Oba kreditojemalca je od podpisu pogodbe pred slovenskim notarjem ponovno zastopala prva toženka C. C. (priloga A 33).

Dne 20. 2. 2008 je bila sklenjeno dodatno povečanje kredita na skupno višino 1.450.000,00 EUR, ostale so vse dotedanje zaveze in jamstvo sodolžnikov, porokov in zastaviteljev. Dne 10. 12. 2008 se je kredit povišal do skupnega zneska 2.000.000,00 EUR (priloga A 89). Pogodbi je bilo dodano opozorilo za soodgovorne osebe, v kolikor so te potrošniki, s svojim podpisom sta oba toženca izjavila, da nepreklicno soglašata, da se na podlagi odgovornosti, ki sta jo prevzela, sporočijo določeni podatki v evidenco malih kreditov, ki jo vodi Združenje za zaščito kreditov iz leta 1870. Toženca sta decembra 2008 podpisala menični izjavi ter tožeči stranki izročila dve bianco menici, ki ju je tožeča stranka akceptirala. Bili sta podpisani za zavarovanje vseh tožničinih zahtevkov iz financiranja po pogodbi z dne 10. 12. 2008 (priloga A 196 in A 197).

S pisnim dogovorom z dne 27. 5. 2009 je bila odložena zapadlost kredita do 31. 7. 2014. H kreditni pogodbi pa sta kot dodatna kreditojemalca pristopila družbi K. GmbH in družba F. GmbH, ki tudi lahko črpata kredit na dveh računih. Ostala pogodbena določila so ostala nespremenjena (priloga A 92). Toženca sta bila vpisana v register potrošniških kreditov. S podpisom pisnega dogovora sta prejšnja kreditojemalca G. GmbH in F. Gmbh izstopila iz kreditne pogodbe. Kot solidarna kreditojemalca sta ostali zavezani družbi K. GmbH in F. GmbH. Ostala so vsa dotedanja hipotekarna zavarovanja.

Zaradi prenehanja izpolnjevanja obveznosti kreditojemalcev je tožeča stranka z dnem 21. 6. 2013 odpoklicala kredit, ki je na ta način predčasno zapadel v takojšnje plačilo. O odpoklicu je tožnica obvestila oba kreditojemalca in ju pozvala k poravnavi obveznosti. Julija 2013 je tožeča stranka o zapadlih in neporavnanih obveznosti kreditojemalcev obvestila tudi toženca kot dajalca zavarovanj in poroka ter ju opozorila, da bo unovčila dana jamstva, če kreditojemalca dolga ne poravnata do 12. 7. 2013. 8. Na podlagi 1., 19. in 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZP), ki ga je treba uporabiti, saj je veljal v času nastanka kreditne pogodbe, je sodišče prve stopnje kot materialno pravno podlago uporabilo avstrijsko pravo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je ob uporabi 1347. paragrafa ABGB (avstrijski Obči državljanski zakonik, ODZ, v nadaljevanju ABGB) ugotovilo, da s tem, ko nekdo k obveznosti glavnega dolžnika pristopi kot solidarni dolžnik, ustvari skupnost več sodolžnikov. Pravne posledice takega sodolžništva je treba presoditi v skladu s pogodbo med strankama. Sodišče je ugotovilo, da obveznosti iz prevzetih kreditov niso bile poplačane, čemur pritožnica niti izrecno ne nasprotuje, nasprotuje le višini ugotovljenega dolga ter temu da sta k plačilu zavezana toženca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženca odgovarjata kot sodolžnika, kar je poseben institut avstrijskega prava, ki je podoben slovenskemu institutu solidarnega poroštva. Bistveno vprašanje v tej zadevi pa je bilo, ali sta toženca ob sklepanju spornih pogodb nastopala kot potrošnika ali kot gospodarstvenika.

9. Avstrijska sodna praksa se je namreč že izrekla, da je treba v podobnih kreditnih razmerjih, kot je obravnavani, ko kot porok nastopi poslovodna oseba, ki je hkrati družbenik družbe, takšno osebo pri prevzemanju osebnih poroštvenih zavez obravnavati kot potrošnika. V tem primeru je dokazno breme, da je banka kot kreditodajalka oba toženca pravilno poučila o finančnem bremenu, ki ga prevzameta, na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tudi, če bi se ju obravnavalo kot potrošnika, iz besedila kreditne pogodbe z vsemi spremembami, dodatno pa še iz notarskih zapisnikov, sestavljenih pred slovenskim notarjem izhaja, da je tožeča stranka oba toženca tako prvič kot pri vsaki spremembi kreditne pogodbe izrecno opozorila na bremena, ki jih prevzemata, sama pa sta takšno izrecno izjavo tudi podpisala. Sodišče je tudi ugotovilo, da porok ne more enostransko preklicati poroštvene izjave.

10. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ne glede na to, da je tožeča stranka kot kreditna institucija obravnavani kredit prijavila v register potrošniških kreditov pri združenju za zaščito kreditov (Kreditschutzverband), tožencev ni mogoče obravnavati kot potrošnikov. Ugotavlja namreč, da je med tožencema in kreditojemalkami (vsemi štirimi, saj so se spreminjale) vedno obstajala povezava. V G. Gmbh je v sodnem registru kot edini družbenik do leta 2002 vpisan L. L., od leta 2002 pa do izbrisa iz registra 2010 pa je bila edina družbenica družba M. iz Britanskih Deviških otokov, ki je bila tudi edina družbenica v družbi F. GmbH Wien od leta 2004 dalje. V F. GmbH Celovec sta bila od 2006 do 2009 družbenika D. D. (90%), sin tožencev, in N. B. (10%), od marca 2014 pa je bila edina družbenica B. B., hči tožencev. Priča J. J. je izpovedala, da je prva toženka banki v okviru preizkusa kreditne sposobnosti kreditojemalca predstavila podatke družbe M. iz Britanskih Deviških otokov in zatrjevala, da jo dejansko obvladujeta toženca (l. št. 306). Sodišče prve stopnje je na podlagi pisnih dokazov in izpovedb prič ter drugega toženca zaključilo, da toženca v kreditno razmerje nista vstopila zaradi potreb domačega gospodinjstva (torej kot potrošnika), ampak sta delovala kot podjetnika oziroma ekonomska upravičenca družb kreditojemalk.

11. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da obveznosti iz kreditne pogodbe ob sklepanju pogodbe za toženca niso predstavljale nesorazmernega finančnega bremena, saj sta imela nepremičnine tako v Sloveniji kot tudi v Združenih državah Amerike. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ima v skladu z 879. paragrafom ABGB, sodno prakso avstrijskega Vrhovnega sodišča in pravno teorijo banka poizvedovalno dolžnost in mora poskušati pridobiti podatke o finančnem stanju porokov. Banka ima tudi obveznost, da se pred podpisom kreditne pogodbe informira in preveri boniteto kreditojemalcev – porokov (sodišče EU v zadevi C 449/13). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je banka zavarovala obveznosti na lastništvu stanovanj tožencev v Ljubljani v letih 2003 do 2007 v skupni izmeri 230,41 m2 in hiše v ZDA, ki sta jo prodala za 650.000 USD. Prevzete obveznosti torej niso bistveno presegale njunih finančnih zmožnosti.

**Glede pritožbe tožencev in razlogi sodišča druge stopnje**

12. Pritožnica v pritožbi na več mestih sodišču prve stopnje očita, da je ravnalo arbitrarno in da je bilo očitno nenaklonjeno tožencema. Iz celotne pritožbe je moč razbrati veliko nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča prve stopnje, kar je pri strankah, ki niso uspešne v sodnem postopku običajno in tudi človeško razumljivo, niso pa navedeni konkretni razlogi, ki bi izkazovali pristranskost sodišča ali njegovo arbitrarno odločanje. Pritožnica namreč konkretnih razlogov za te očitke ni podala. Zgolj drugačna dokazna ocena, kot se zanjo zavzema pritožba, pa ne pomeni pristranskosti sodišča. Očitek, da je sodišče prve stopnje nedopustno spreminjalo izpovedbe prič, ne drži. Drži pa, da jih pritožba drugače interpretira, kot je to storilo sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je res napačno razlagalo menično izjavo tožencev z dne 15. 12. 2008, vendar na podlagi tega ni mogoče zaključiti, da je bilo pristransko. Če pritožnika menita, da je bilo arbitrarno ozr. pristransko postopanje, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vsa njuna pravna naziranja povezana s prakso avstrijskih sodišč, znanstvenih del in člankov, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da sodišče ni dolžno odgovarjati na prav vse navedbe strank, pač pa le na odločilne, kar velja enako glede dejanskih trditev kot pravnih naziranj.2

13. Pritožbeno ni sporno, kdo so glavni dolžniki, da so bile kreditne pogodbe in njihove spremembe sklenjene in da sta toženca pri njih sodelovala kot poroka (ozr. sodolžnika, kot je navedeno v nekaterih pogodbah) ter zastavitelja. Sporno pa je, ali sta kot poroka sodelovala v vlogi potrošnika ali gospodarstvenika. To je bistveno (dejansko) vprašanje. Od odgovora nanj je namreč odvisno ali sta upravičena do posebnega varstva, kot ga avstrijska zakonodaja nudi potrošnikom v kreditnih razmerjih (Zakon o varstvu potrošnikov, Konsumentenschutzgesetz, velja od 13. 6. 2014 dalje, v nadaljevanju KschG). Sporna je tudi višina dolga.

14. Pritožba namreč (smiselno) navaja, da sta toženca v sporna kreditna razmerja vstopala kot potrošnika in bi ju kot taka sodišče prve stopnje tudi moralo opredeliti in v povezavi s tem statusom pravilno aplicirati KschG ter odločiti. Sicer se obširno in poglobljeno sklicuje na avstrijsko sodno prakso in odločbe Sodišča EU, vendar glede na po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje teh virov v tej zadevi ni mogoče uporabiti, saj je zanje bistveno, da gre za potrošnike, kar pa toženca, ko sta sklepala sporne pogodbe, nista bila.

15. Iz odločbe Sodišča EU C-269/95, na katero se med drugim sklicujeta pritožnika, izhaja ravno zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje na podlagi že citiranega ugotovljenega dejanskega stanja. Namreč, med sklenjena razmerja, kjer se uporabljajo pravila o varstvu potrošnikov, spadajo samo tiste pogodbe, sklenjene z namenom zadovoljevanja lastnih potreb posameznika v smislu zasebne potrošnje kot ekonomsko šibkejše stranke. Po drugi strani pa posebna zaščita, ki jo želijo zagotoviti te določbe, ni upravičena v primeru pogodb za trgovinsko ali poklicno dejavnost, kar sta ob sklepanju spornih pogodb počela pritožnika.

16. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta toženca nastopala v kreditnem razmerju kot solidarna poroka in zastavitelja nepremičnine. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta bila povezana z družbami kreditojemalkami, kar izhaja iz točk 17. in 18. obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi dokaznega postopka (kreditnih pogodb, zaslišanje tožencev in prič I. I. in J. J.) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca v kreditno razmerje na strani porokov (ozr. sodolžnikov po nekaterih pogodbah) vstopila kot podjetnika ozr. kot ekonomska upravičenca družb kreditojemalk. Prav tako je ugotovilo, da sta bila z družbami kapitalsko povezana in da sta imela bogate poslovne izkušnje, kar sta sama izpovedala (l. št. 233), saj sta bila poslovneža v ZDA, preden sta prišla v Slovenijo.

Priča J. J. je izpovedala (l. št. 306), da je prva toženka predstavila podatke s kreditojemalko povezane družbe M. iz Britanskih Deviških otokov, da je prva toženka nastopala na strani kreditojemalca, kar potrjujejo tudi zapisi o njeni vlogi kot zastopnice kreditojemalcev na pogodbah z dne 4. 4. 2005 in 30. 5. 2007 (priloge A 18 in A 33). Prav tako je o nesporni vlogi tožencev kot poslovnežev izpovedovala priča I. I. (l.št. 307), ki je navedel, da sta bila na strani kreditojemalca vedno prisotna toženca, včasih še njuni otroci, da so se z drugim tožencem pogovarjali tudi o poslovanju in uspešnosti podjetja, da je bil prepričan, da sta bila toženca lastnika podjetja M. na Britanskih Deviških otokih, da sta mu povedala, da sta lastnika podjetja, da je g. L. L. (edini družbenik G. GmbH do leta 2002) „slamnat mož“, ker sicer toženca ne bi mogla poslovati z ZDA. To so dejstva, ki jih pritožba ne izpodbije in podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženca ob sklepanju spornih kreditnih pogodb na strani solidarnih porokov nista nastopala kot potrošnika, pač pa kot gospodarstvenika, ki pa sta prevzela tudi poroštvene obveze za sklenjene kredite družb, pri katerih poslovanju sta bila udeležena, in tako nista upravičena do posebnega varstva potrošnika kot ekonomsko šibkejše stranke.

17. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje preverilo ali je kreditodajalka v zadostni meri opravila svojo pojasnilno dolžnost. V zvezi s tem pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da je nepravilno ugotovilo, da je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost o zmožnostih obeh tožencev, kot jo nalaga 25. c člen KschG, praksa Vrhovnega sodišča Republike Avstrije ter pravna teorija. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti iz 25 c. člena KschG, ki ji nalaga, da potrošnika, ki je prevzel obveznosti kot sodolžnik, porok ali garant, obvesti o finančnem stanju dolžnika, če bi upnik uvidel ali moral uvideti, da dolžnik svoje obveznosti predvidoma ne bo oziroma ne bo v celoti izpolnil. Določeno je, da banka (upnik) potrošnika, ki prevzame obveznost kot sodolžnik, porok ali garant, obvesti o finančnem stanju kreditojemalca, če bi upnik vedel ali bi moral vedeti, da dolžnik svoje obveznosti ne bo oziroma ne bo v celoti izpolnil. Odločitev sodišča prve stopnje naj ne bi imela podlage v dejanskem stanju oziroma nasprotuje listinam in podatkom v spisu. Pri tem pritožba očita, da je sodišče prve stopnje narobe povzelo, da je tožeča stranka poglobljeno poizvedovala o premoženjskem stanju tožencev. Pritožnika tudi očitata, da je sodišče kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je napačno povzemalo listine.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da sicer pritožba obširno pojasni teoretična izhodišča ter obstoječo sodno prakso glede obsega pojasnilne dolžnosti banke, vendar pa s tem ne izpodbije dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v točkah 14., 19. 20. 21. 30. in 31. izčrpno obrazložilo, da sta bila toženca ob sklenitvi poroštvene zaveze finančno zmožna (bila sta lastnika precejšnjega premoženja v ZDA in v Ljubljani), tudi družbe posojilojemalke so bile uspešne, saj so več kot deset let uspešno poslovale, tudi ob črpanju in poplačevanju sredstev iz spornih revolving kreditov. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da sta bila toženca seznanjena tako z vsebino lastne prevzete obveznosti, za katero sta očitno menila, da jo bosta zmogla, kot tudi s finančnim stanjem glavnega dolžnika in torej ne drži očitek, da tožeča stranka ni preverila finančnega položaja glavnih dolžnikov in o tem obvestila tožencev.

18. V nadaljevanju pritožba namreč sodišču prve stopnje očita še, da je brez dokazov ugotovilo, da sta bila toženca povezana z družbami kreditojemalkami, kar glede na že zgoraj navedeno ne drži. Poudariti je treba še, da je notarski zapis o zavarovanju denarne terjatve z dne 4. 4. 2005 podpisala C. C. tako na strani kreditojemalk F. GmbH in G. GmbH kot njuna zastopnica, kot na strani zastaviteljice. Kot že navedeno, sta bila oba pri teh pogodbah toženca navedena kot sodolžnika (pogodba z dne 27.4. 2000, priloga A2) in kot poroka (pogodba z dne 30. 5. 2007, priloga A33) in sta nastopala na strani družb kreditojemalk ob najemu kredita (kot izhaja iz izpovedbe priče I. I., ki je bila pri pravnih prednicah tožnice prisotna v času sklepanja kreditnih pogodb, sedaj pa je upokojena in kot taka ni zainteresirana za izid pravde, l. št. 307). Torej sta bila ravno toženca tista, ki sta še posebej dobro poznala poslovanje kreditojemalk (izjava v prvi kreditni pogodbi na A3, kjer sta poimenovana kot sodolžnika, izpovedbe prič J. J. in I. I.; l. št. 306 in nasl.). Zato je pritožbeni razlog, da ju tožnica ni seznanila s finančnim stanjem glavnega dolžnika, ko je zgolj predložila „splošne floskule“ o tem, da je porok v celoti seznanjenem s finančnim stanjem glavnega dolžnika, neutemeljen.

Višje sodišče tudi soglaša s sodiščem prve stopnje, da so bili očitki o opustitvi dolžne pojasnilne dolžnosti tožencev pavšalni, saj ni navedla, kaj konkretno poleg že zgoraj navedenega bi morala tožnica ob sklepanju pravnih poslov storiti, saj je vse posle sklepala ob zavedanju, da jih sklepa z osebama, ki sta se predstavljali (izpovedba I. I.), da poznata poslovanje glavnih dolžnikov.

19. Glede očitka, da je tožnica večkrat zahtevala dodatno zavarovanje, kar kaže na to, da je imel glavni dolžnik težave, pa je iz zgornje obrazložitve razvidno, da je tožnica od tožencev zahtevala dodatno zavarovanje le takrat, ko se je obveznost kreditojemalcev povečala (iz 72.672,83 EUR na 508.700,00 EUR in sta dala dodatno zavarovanje zastavno pravico na stanovanju v Ljubljani in na 2.000.000,00 EUR dne 10. 12. 2008, ko sta dala dodatni menični izjavi). Sicer so kljub povišanju kredita zgolj ostale v veljavnosti obstoječe zaveze tožencev (npr. povišanje maja 2007 na 1.000.000,00 EUR in februar 2008 na 1.450.0000,000 EUR). Razumno in v skladu s pravnim redom je, da je upnica ob višanju ali morebitnem podaljšanju odplačila kredita zahtevala dodatna zavarovanja.

20. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnikov tudi napačno presodilo, da je podana veljavnost pogodb, ki so bile sklenjene na daljavo, saj je razvidno, da so bili na dokumentu napisani različni datumi. Navaja, da sta toženca vse dokumente, na podlagi katerih tožeča stranka vtožuje terjatev, podpisala zunaj poslovnih prostorov tožnice. Zato jima v skladu s 3. členom KschG pripada pravica, da v roku 14 dni odstopita od pogodbe. Ta rok začne teči potem, ko je podjetje potrošnika pravilno pisno poučilo o pravici do odstopa od pogodbe. Kolikor podjetje potrošnika ni ustrezno poučilo o pravici do odstopa, je v tistem času (od 1. 1. 2004 do vključno 12. 6. 2014) veljavno besedilo 3. člena KschG za odstop od pogodbe. Zato pritožnika menita, da sta kot potrošnika pravilno odstopila od pogodbe. Tožena stranka tudi očita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo pogodbene zamudne obresti v višini 16,5 %. KschG v 13. točki prvega odstavka 6. člena namreč določa, da za potrošnika zlasti niso v smislu 879. paragrafa ABGB zavezujoča pogodbena določila, ki v primeru zamude potrošnika določa obrestno mero za zamudne obresti, ki je 5 % točk višja od obrestne mere, določene za pravočasno izpolnitev obveznosti. V konkretnem primeru so bile dogovorjene redne pogodbene obveznosti v višini 5 % ter pogodbene zamudne obresti v višini 16,5 %. Takšno pogodbeno določilo je glede na KschG nično.

Na oba očitka pritožbeno sodišče odgovarja, da glede na zgoraj navedeno se pritožnika napačno sklicujeta na varstvo potrošnikov iz KschG, saj ob sklepanju pogodbe nista nastopala kot potrošnika in zato zanju ne velja posebno varstvo iz KschG.

21. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnikov tudi napačno uporabilo določilo 879. člena ABGB glede ničnosti prevzetega poroštva zaradi finančne preobremenjenosti porokov. Pritožnika pritožbeno ne navedeta konkretno, kakšno je bilo njuno premoženjsko stanje v času sklepanja spornih pogodb, da sta bila posledično preobremenjena, zato na ta pritožbeni očitek ni mogoče odgovoriti. Iz zgoraj navedenega pa izhaja, da sta imela nepremično premoženje tako v ZDA kot v Sloveniji.

22. Pritožnika navajata še, da bi sodišče prve stopnje lahko znižalo obveznost na podlagi člena 25.d KschG. Obstaja namreč možnost sodišča, da zniža ali v celoti oprosti obveznosti poroka, sodolžnika, garanta ali cedenta, v kolikor je ta ob upoštevanju vseh okoliščin primera v nepravičnem (nepoštenem) razmerju z izpolnitveno zmožnostjo poroka. Teorija navaja, da je nepravično razmerje do izpolnitve zmožnosti podana, če je ta dolgoročno finančno uničen. Glede na zgornjo obrazložitev ni mogoč zaključek, da sta pritožnika nastopala v svojstvu potrošnikov in bi lahko na tej podlagi zahtevala znižanje obveznosti iz prevzetih poroštev.

23. Glede očitka, da tožnica ni posebej pojasnila, kaj pomeni kontokorentni kredit, pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za novo dejstvo (337. člen ZPP), ne glede na to, pa iz izpovedbe priče I. I. (l.št. 307) izhaja, da je bilo govora o kontokorentnem razmerju med njim in tožencema ter da sta nastopala na strani kreditojemalcev in je prva toženka celo na na strani kreditojemalcev, kot njuna zastopnica, podpisala dve kreditni revolving pogodbi, zato ni mogoče zaključiti, da nista vedela, kaj pomeni revolving kredit. 24. Nadalje pritožba očita, da toženca nista sklenila poroštvene pogodbe, saj je tožeča stranka nikoli ni predložila. Kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točki 13. svoje obrazložitve, so bile poroštvene (oziroma t.i. sodolžniške izjave) del kreditnih pogodb. Zadoščeno je bilo pogoju pisne zaveze porokov. To izhaja tudi iz listinskih dokazov (prva kreditna pogodba iz leta 2000, ko sta se toženca navedena kot sodolžnika, priloga A 2, notarski zapis z dne 11. 3. 2002, ko sta se zavezala kot zastavitelja nepremičnine, priloga A 4, notarski zapis o zavarovanju denarne terjatve z dne 20. 5. 2007, ko sta se podpisala kot poroka (in prva toženka tudi kot zastopnica kreditojemalcev, notarski zapis z dne 18. 4. 2008 o zavarovanju terjatve, ki sta jo toženca podpisala kot solidarna poroka, priloga A 57 in A 58, pogodba o povečanju kredita z dne 10.12. 2008, priloga A88).

25. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede višine terjatve, saj naj bi se sklicevalo na izvedeniško mnenje v postopku VII Pg 2093/2016, o uporabi katerega sta v tem postopku obe stranki soglašali, vendar pa pritožnica navaja, da je že v tistem postopku izvedenki očitala računske napake in se sodišče v tistem postopku na to ni oziralo. Sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje glede na to, da sta isti dokaz (izvedeniško mnenje iz postopka VII Pg 2093/2016) o višini terjatve predložili obe stranki, pravilno upoštevalo. Če pritožba meni, da ta dokaz ni pravilen in je bil obračun izvedenke v postopku VII Pg 2093/2016 napačen, bi morala predlagati drug dokaz (npr. novega izvedenca) v tem postopku.3 Zgolj zanikanje pravilnosti dokaza brez predloga nasprotnega dokaza ne zadostuje dokaznemu bremenu stranke in je tako odločitev sodišča prve stopnje na podlagi pravil o dokaznem bremenu (212. člen ZPP) o višini terjatve pravilna.

26. Pritožba nadalje navaja še, da sta toženca tekom postopka večkrat zelo obširno in podrobno pojasnila, da sta v konkretnem primeru nastopala kot solidarna poroka in ne kot prava sodolžnika. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno tolmačilo pojem sodolžnik. Iz prvotne pogodbe z dne 27. 4. 2000 izhaja, da naj bi toženca nastopala kot dolžnika nerazdelno oziroma v originalu Schuldner zur ungeteiltem Hand. Pri tem pa na podlagi tega zapisa v pogodbi ni mogoče narediti zaključka, da sta toženca nastopala kot prava sodolžnika. ABGB v paragrafu 1357, ko je govora o solidarnem poroštvu (porok in plačnik), navaja, da kdor se je zavezal kot porok in plačnik, je odgovoren nerazdelno kot sodolžnik za ves dolg. Upniku je dano na voljo, če hoče tožiti najprej glavnega dolžnika ali poroka ali oba hkrati. Pritožba navaja, da sta pojma Schuldner zur ungeteiltem Hand, ki je uporabljen v kreditni pogodbi z dne 27. 4. 2000 ter ungeteilter Mitschuldner, kot izhaja iz besedila 1357 paragrafa ABGB, pomensko in vsebinsko povsem enaka, kar je jasno povedalo tudi avstrijsko Vrhovno sodišče. Kljub zakonskemu besedilu in napotilu 891. paragrafa ABGB je solidarni porok še vedno porok, kar pomeni, da odgovarja za tuj dolg in je potrebno uporabiti pravila o poroštvu.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da je glede na zgoraj navedeno mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravila o poroštvu, ne pa tudi pravila o posebnem varstvu porokov potrošnikov, kar je že bilo obrazloženo. Glede na navedeno, niti ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje uporabilo izraz sodolžnik namesto porok, saj to ni vplivalo na pravilnost sodbe.

27. V nadaljevanju pritožba očita še, da je bilo zaradi odsotnosti zadostne obrazložitve tožencema poseženo tudi v pravico do pritožbe, pri tem pa ne konkretizira, na katere dejanske trditve tožencev sodišče prve stopnje naj ne bi odgovorilo. Očitno je (glede na obsežnost razlogov sodbe in pritožbe), da je sodišče prve stopnje odločilne razloge za svojo odločitev podalo, ni pa, kot že nenavedeno, dolžno odgovarjati na prav vse trditve strank.

28. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

29. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).4 V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,5 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.6

30. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 9.434,06 EUR (tar. št. 3210, nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi)7 in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 11.509,55 EUR. Ker sta toženca dva in sta nerazdelno dogovorna glede glavne stvari, sta nerazdelno dogovorna tudi za stroške pritožbenega postopka tožeče stranke (tretji odstavek 161. člena ZPP).

1 Družba je dne 3. 6. 2004 spremenila firmo v „G. GmbH“. 2 Glej tudi USRS sklep Up-429/01 in VSRS sklep III Ips 84/2017. 3 Tega ni niti storila v 13. pripravljalni vlogi, ko je sama predložila zanjo sporno izvedeniško mnenje kot dokaz (l št. 560). 4 Tako se ni izrekalo o očitkih, da je sodišče prve stopnje spreminjalo vsebino kreditne pogodbe z dne 22. 2. 2002 glede obveznosti B. B., glede izjave drugega toženca na zaslišanju, izjave priče I. I. glede tega, kako sta se toženca predstavljala in glede družbe M. iz Britanskih Deviških otokov, glede očitka protispisnosti pri zapisu o zapadlosti zneskov v samih pogodbah, glede ugotovitev sodišča o prikritem lastništvu, o poskusih očrnitve tožencev s strani tožnice. 5 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 6 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve). 7 V skladu z določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS 24/2015), ki določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdvT-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdvT-C), je sodišče stroške pritožbenega postopka prisodilo na podlagi ZOdvT-C.