Jedro

Zavzemanje tožnika, da s 1.1.2002 začnejo obresti ponovno teči, predstavlja zavzemanje za drugačno obravnavanje in razlikovanje obveznosti (v zvezi s tekom zamudnih obresti), ki so zapadle pred 1.1.2002 in po 1.1.2002. Za to ni zakonske podlage in bi pomenilo celo nezakonit način uveljavitve OZ glede obresti od terjatev, ki so zapadle pred 1.1.2002. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-135/2000-77, z dne 9.10.2002, zlasti obravnava razmerja glede prevzema obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe med aktivnimi in pasivnimi družbeniki, vendar v svoji obrazložitvi ponuja ustrezno usmeritev tudi za primer, ko nekateri od družbenikov izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo nastopajo tudi kot upniki - v tem primeru tožnik na podlagi delovnega razmerja v izbrisani družbi E d.o.o.. V medsebojnem razmerju družbenikov izbrisane družbe, ki imajo tudi terjatve do te družbe, je odločilen njihov vpliv, ki so ga imeli tako na poslovanje družbe in vpliv, ki so ga imeli na z ZGD zahtevano uskladitev.

Izrek

Revizija tožnika se zavrne, reviziji toženca pa se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o obračunu in izplačilu dodatka za delovno dobo z zakonskimi zamudni obrestmi razveljavita in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških toženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo razširitev tožbe za plačilo dodatka za delovno dobo ter jubilejne nagrade, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sodbo je prvotno toženi stranki E. d.o.o. oziroma sedaj tožencu M.C. naložilo, da tožniku iz naslova pogodbene kazni izplača 392.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Nadalje je tožniku prisodilo jubilejno nagrado v znesku 60.518,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz naslova jubilejne nagrade in zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi, da tožniku obračuna in izplača dodatek za delovno dobo od 1.4.1996 do 7.1.2004 v skupnem bruto znesku 1.860.387,00 SIT oziroma za vsak mesec v konkretno določenem znesku, od teh zneskov odvede predpisane davke in prispevke, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za zneske od aprila 1996 do vključno marca 1998 od 4.5.1998 dalje do plačila, od nadaljnjih zneskov pa z zakonskimi zamudni obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Višji in drugačen zahtevek iz tega naslova je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo stroškov postopka. Dodatek za delovno dobo je tožniku prisodilo na podlagi ugotovitve, da pri bivši toženi stranki ni bil zaposlen kot poslovodni organ oziroma delavec v podobnem statusu, ki bi imel posebej urejene pravice iz delovnega razmerja, med njimi tudi pravico do plače brez dodatka za delovno dobo, zaradi česar mu v skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93 in nadalj.) oziroma Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) pripada tudi dodatek za delovno dobo. Zakonske zamudne obresti je tožniku prisodilo od neto zneskov. Zaradi zastaranja dela obrestnega zahtevka, na podlagi 369. ter 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), je od prisojenih zneskov za obdobje od aprila 1996 do marca 1998 prisodilo obresti le od 4.5.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in tožniku zamudne obresti od prisojenega zneska pogodbene kazni prisodilo od zapadlosti do 1.1.2002 in v presežku ta zahtevek zavrnilo. Za znesek jubilejne nagrade je prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti do plačila oziroma dokler vsota teh obresti ne doseže glavnice in v presežku zahtevek za zakonske zamudne obresti zavrnilo. Od prisojenih zneskov iz naslova dodatka za delovno dobo, ki so navedeni v 1. do vključno 30. alineji točke 3.a izreka sodbe sodišča prve stopnje, je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti do 1.1.2002, glede ostalih zneskov pa obresti do plačila oziroma dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice. V presežku je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti iz tega naslova zavrnilo in v preostalem delu zavrnilo pritožbo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dopustilo je revizijo v zvezi z zavrnitvijo višjega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ni pa dopustilo revizije glede jubilejne nagrade in pogodbene kazni. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa je uporabilo materialno pravo glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih. Toženca je štelo za aktivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-135/2000-77 z dne 9.10.2002; prvotno tožena stranka E. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99 in nadalj.) dne 11.11.2003, ker se ni uskladila po določbi 1. in 2. odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.), to pa je predstavljalo izbrisni razlog po 1. odstavku 37. člena ZFPPod. Toženec je bil direktor kasneje izbrisane družbe, ki je imel istočasno položaj ustanovitelja oziroma družbenika (sicer skupaj s tožnikom in drugimi fizičnimi osebami) in ga je šteti za aktivnega družbenika, ki odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Imel je možnost bodisi preprečiti uradni izbris družbe iz sodnega registra na ta način, da bi zagotovil pravočasno uskladitev družbe z določbami ZGD, ali v primeru neuspelih prizadevanj za uskladitev predlagati uvedbo postopka likvidacije ali stečaja. V nadaljevanju je sicer zaključilo, da takšen položaj toženca ne pomeni, da je bil hkrati edini, ki je bil lahko odgovoren za obveznosti izbrisane družbe, vendar pa ugotavljanje teh okoliščin za rešitev spora ni pomembno. V zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih se je sodišče sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-300/2004-25 z dne 2.3.2006, o (delni) razveljavitvi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe stranki.

Tožnik je vložil revizijo zoper odločitev o zamudnih obrestih. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je sodišče druge stopnje odločalo o zamudnih obrestih, čeprav te niso bile predmet pritožbe. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno glede na to, da je spremenjeno pravilo OZ glede zamudnih obresti mogoče upoštevati od 1.1.2000 dalje, vendar tako, da zamudne obresti od terjatev pred 1.1.2000 dalje tečejo do 1.1.2002, od tedaj dalje pa ponovno začnejo teči, dokler ne dosežejo glavnice. Obresti, ki so natekle do 1.1.2002, nimajo vpliva na obresti po 1.1.2002. Nezakonita je odločitev sodišča druge stopnje, s katero je le to spremenilo izrek glede zamudnih obresti tako, da je njihov tek časovno omejilo.

Toženec je vložil revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje o prisojenem znesku dodatka za delovno dobo z obrestmi. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegovo pritožbo v zvezi z obstojem tako imenovane individualne pogodbe o zaposlitvi za tožnika, razlogi sodbe pa so med seboj v nasprotju. Dokazal je, da do dejanskega podpisa pogodbe ni prišlo, ker je tožnik enostavno blokiral ne le skupščinske sklepe družbe E. d.o.o. in njeno upravljanje, temveč je kršil celotno sodelovalno dolžnost kot družbenik in zaposleni v družbi. Več let ni podpisal ničesar pri toženi stranki. Nesprejemljiv je zaključek, da tožnik nobene pogodbe sploh ni podpisal in da zato ni mogoče reči, da je bil zaposlen na podlagi "individualne pogodbe o zaposlitvi". Potrebno je upoštevati pogodbeno voljo obeh strank. Tožnik je bil zavezan po določbah ZGD kot delavec s posebnimi pooblastili, ki je bil hkrati družbenik prvotno tožene stranke E. d.o.o.. Svojo plačo je pomagal oblikovati sam, to plačo pa je prejemal ves čas delovnega razmerja. Dejansko je šlo za tako imenovano individualno pogodbo, saj bi tožnik, če bi bil plačan po kolektivni pogodbi, prejel veliko nižjo plačo. Toženec se sprašuje, zakaj naj bi bila za določeno mesto sistemizacija delovnih mest pomembnejša od dejanskih razmer, zlasti glede na to, da naj bi bilo po razlogih sodbe tožnikovo delovno razmerje tipsko, na drugi strani pa naj bi bila nebistvena plača, ki jo je določala kolektivna pogodba. Izpodbija zaključek, da spada toženec med tako imenovane aktivne oziroma odgovorne družbenike, saj enostavno ne drži, da bi lahko preprečil izbris družbe iz sodnega registra in poskrbel za pravočasno uskladitev z določbami ZGD. Predlagal je vrsto dokazov, iz katerih izhaja, da je praktično edini družbenik, ki je deloval v smeri uskladitve družbe z ZGD, vendar sta sodišči druge in prve stopnje te dokazne predloge neutemeljeno zavrnili in mu preprečili dokazilo teh navedb ter mu s tem onemogočili sodelovanje v postopku. Kot odgovorna oseba je bil v sodnem registru vpisan tudi tožnik. Toženec ni imel možnosti predlagati likvidacije ali stečaja, saj ni razpolagal s skupščinskim sklepom. Prav tožnik je blokiral vse takšne in podobne sklepe ter vlagal ničnostne tožbe z zahtevo za izdajo začasne odredbe o prepovedi kakršnegakoli vpisa v sodni register. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov sta sodišči kršili njegove ustavne pravice in posledično zmotno uporabili materialno pravo. Ne soglaša tudi z zaključkom izpodbijane sodbe, da naj bi bilo nepomembno, če je tožnik sam odgovoren ali soodgovoren za izbris družbe iz sodnega registra. Tudi sam je bil namreč naslednik morebitnih obveznosti izbrisane družbe, zaradi česar je v skladu s 353. členom ZOR uveljavljal tudi prenehanje obveznosti, vendar sodišči o tem nista navedli ničesar.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nista podali odgovora.

Revizija tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je revizija toženca.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

K reviziji tožnika: Toženec v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje dejansko ni navedel razlogov, s katerimi bi izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih od prisojenih zneskov glavnic. Vendar to ne pomeni, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je poseglo v odločitev o zamudnih obrestih, bistveno kršilo določbe postopka. Delno spremenjena odločitev o zamudnih obrestih namreč predstavlja drugačno materialnopravno presojo sodišča druge stopnje. Na pravilno uporabo materialnega prava pa je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Neutemeljeno je materialnopravno naziranje tožnika, da bi zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov glavnic, ki so zapadle v plačilo pred 1.1.2002 tekle do tega datuma, od takrat naprej pa bi začele teči znova. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ta razveljavitev je posledica ugotovitve, da zakonodajalec za različno ureditev teka zamudnih obresti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja po uveljavitvi OZ ni imel razumnega razloga in je bila prehodna določba 1060. člena OZ v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče je tudi navedlo, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku zamudnih obresti po 1.1.2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Ker je OZ začel veljati 1.1.2002, je že od tega datuma naprej potrebno tudi pri priznanju zamudnih obresti upoštevati določbe OZ. Med temi je tudi 376. člen OZ, za katerega je Ustavno sodišče v kasnejši odločbi, opr. št. U-I-267/2006-41 z dne 15.3.2007, ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Po tej določbi, ki je veljala v času odločanja sodišča druge stopnje, obresti (torej tudi zakonske zamudne obresti) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Če je do tega prišlo že s 1.1.2002 (od obveznosti, zapadlih pred tem datumom), obresti pač prenehajo teči s tem dnem, saj je OZ začel veljati tega dne in ga je od tega dne potrebno upoštevati in uporabljati. Zavzemanje tožnika, da s 1.1.2002 začnejo obresti ponovno teči, predstavlja zavzemanje za drugačno obravnavanje in razlikovanje obveznosti (v zvezi s tekom zamudnih obresti), ki so zapadle pred 1.1.2002 in po 1.1.2002. Za to seveda ni zakonske podlage in bi pomenilo celo svojevrsten - nezakonit način uveljavitve OZ glede obresti od terjatev, ki so zapadle pred 1.1.2002. Takšna uporaba bi vzpostavila dodatno neenakost, kar bi bilo seveda spet v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi pravilno omejilo tek zamudnih obresti v primerih, ko so te že 1.1.2002 dosegle ali presegle glavnico, v ostalih primerih pa odločilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev oprlo na 376. člen OZ, ki je tedaj veljal. Kasnejša sprememba te določbe (ta je začela veljati šele 22.5.2007 z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 40/2007), po kateri je bil 376. člen črtan in je bilo le za pogodbene obresti določeno, da nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ne more vplivati na odločitev. Predmet presoje revizijskega sodišča je namreč presoja pravilne uporabe materialnega prava, ki je veljalo v času odločanja sodišča druge stopnje in ki je prestalo tudi preizkus ustavnosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

K reviziji toženca: Očitek bistvenih kršitev določb postopka se predvsem nanaša na to, da je toženec predlagal vrsto dokazov v zvezi z njegovo odgovornostjo za obveznosti družbe E. d.o.o.. Ker ti dokazi niso bili izvedeni, naj bi mu nižji sodišči odvzeli možnost obravnavanja. Uveljavlja tudi, da sodišči nista zavzeli stališča do tega, ali je bil tožnik morda sam odgovoren ali soodgovoren za izbris družbe iz sodnega registra in tudi sam morebitni nosilec obveznosti izbrisane družbe.

Očitek bistvenih kršitev določb postopka je torej povezan s posledicami izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti, glede na določbo 37. člena ZFPPod, in posledicami takšnega izbrisa po 4. in 5. odstavku 27. člena istega zakona, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-135/2000-77 z dne 9.10.2002. Ustavno sodišče je v tej odločbi med drugim navedlo, da je bil za uskladitev družb z ZGD določen relativno dolg rok, ki je družbenikom omogočal to uskladitev. Ta je bila vezana na razlog, ki je bil v celoti pod nadzorom družb oziroma njihovih družbenikov. Zato takšna zakonska ureditev ni pomenila kršitve načela pravne države. V zvezi s položajem družbenikov izbrisanih gospodarskih družb je pojasnilo, da je njihov položaj oziroma njihova odgovornost lahko različen in ga opredeljuje po eni strani vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe, po drugi strani pa vpliv, ki so ga imeli na z ZGD zahtevano uskladitev. Poudarilo je razlikovanje glede tega, koliko so v posameznih konkretnih primerih družbeniki osebno prispevali (tudi z opustitvami dolžnega ravnanja) k temu, da se izbrisana družba ni pravočasno uskladila z ZGD. Ustavno sodišče je glede na to razveljavilo 6. odstavek 580. člena ZGD le v obsegu, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve niso odgovorni za obveznosti družbe, enako pa je odločilo tudi v zvezi s presojo 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod. Pri tem je izrecno poudarilo, da bodo morala sodišča izhajati iz opisanih različnih položajev posameznih družbenikov in različnosti njihovih notranjih razmerjih ter upoštevati zlasti vpliv, ki ga je posamezni družbenik imel na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je bila njegova stopnja vključenosti v gospodarske družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe, kakšen je bil sploh interes družbenika za sodelovanje v družbi, ali so obveznosti družbe nastale še v času, ko je oseba bila družbenica te družbe ali kasneje, itd.. Le družbeniki, ki v smislu te obrazložitve niso imeli vpliva na poslovanje družbe, se štejejo za tako imenovanje neprave oziroma pasivne družbenike, glede katerih se šteje, da niso podali izjave o prevzemu vseh obveznosti družbe, kot to izhaja iz določbe 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod. Odločba Ustavnega sodišča zlasti obravnava razmerja glede prevzema obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe med aktivnimi in pasivnimi družbeniki, vendar v svoji obrazložitvi ponuja ustrezno usmeritev tudi za primer, ko nekateri od družbenikov izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo nastopajo tudi kot upniki - v tem primeru tožnik na podlagi delovnega razmerja v izbrisani družbi E. d.o.o.. V medsebojnem razmerju družbenikov izbrisane družbe, ki imajo tudi terjatve do te družbe, je odločilen njihov vpliv, ki so ga imeli tako na poslovanje družbe in vpliv, ki so ga imeli na z ZGD zahtevano uskladitev.

Toženec se je od vsega začetka skliceval na to, da je imel tudi tožnik kot družbenik z 20 % deležem zelo pomembno vlogo pri poslovanju družbe, da tudi sam odgovarja za obveznosti navedene družbe, da je bil njen aktiven član in predvsem to, da je izbris te družbe iz sodnega registra zakrivil prav on. V ta namen je poleg nekaterih dokazov, ki so že v spisu, predlagal tudi vpogled v spisa Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. Pg 44/2000 in P 71/2004. Ta dokazni predlog je večkrat ponovil, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Tožnik, razen splošno o tem, da ga je toženec "izključil iz družbe" in mu ni omogočil sodelovanja pri njenem upravljanju, ni navedel konkretnejših dejstev v zvezi s tem, da je bil tudi on aktiven član in da je prav on zakrivil izbris družbe iz sodnega registra.

Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni v ničemer opredelilo do vloge strank pri izbrisu družbe iz sodnega registra, torej niti ni zavzelo stališča do enega od odločilnih razlogov. O tem, da ni izvedlo dodatnih dokazov v tej smeri, je navedlo samo, da za to ni bilo potrebe. Toženec je sodbo sodišča prve stopnje izrecno izpodbijal tudi zaradi tega, ker ni imela razlogov o vplivu družbenikov na to, da ni prišlo do uskladitve družbe z ZGD, v zvezi z zavrnitvijo njegovih dokazov pa je uveljavljal kršitev načela kontradiktornosti. Navedena opustitev obrazložitve o odločilnih dejstvih in neizvedba dokazov o pravno relevantnih dejstvih (pri čemer predlagani dokazi niso takšni, da bi bili očitno neprimerni ali da bi dokazovali nekaj, kar je bilo že dokazano, ipd.), predstavlja prav obe uveljavljanji bistveni kršitvi določb postopka.

Teh kršitev brez obravnave pred sodiščem druge stopnje ni bilo mogoče odpraviti zgolj z dopolnjevanjem razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Tako sodba sodišča druge stopnje vsebuje materialnopravno presojo na podlagi dejanskih zaključkov, ki jih je sodišče druge stopnje naredilo samo in brez ustreznih zaključkov s strani sodišča prve stopnje, ki v tej smeri niti ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je toženec predlagal in s katerimi je dodatno utemeljeval svoje navedbe o aktivni vlogi tožnika pri izbrisu prejšnje družbe iz sodnega registra. Na ta način je sodišče druge stopnje z bistveno kršitvijo iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP obremenilo tudi drugostopenjsko odločbo.

Glede na navedeno in v skladu s 1. odstavkom 379. člena ZPP je revizijsko sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je upoštevalo tudi določbo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), vendar je presodilo, da bi bilo zaradi narave bistvenih kršitev določb postopka in zahteve po dodatni pridobitvi dokazov ter dopolnitvi dokaznega postopka ne šlo le za popravo nepravilnosti v smislu navedene določbe ZDSS-1 in bi bilo bolj smotrno in primerno, da dodatni dokazni postopek ponovno izvede in o zadevi ponovno odloči sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških revizije toženca se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).