Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni ni vrnil in tudi ni opravičil svoje odsotnosti, zato je v tem primeru pravilno uporabljena določba 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, po kateri se šteje, da je prošnja za azil v takšnem primeru umaknjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10.2.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) ustavila postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji L.Š., roj. 26.11.1983, državljanu Srbije in Črne gore (1. točka izreka) in na podlagi 3. odstavka 42. člena ZAzil določila, da mora v roku 3 dni od pravnomočnosti sklepa zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je pravilen in skladen z zakonom tudi izpodbijani akt. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, da je tožnik vložil prošnjo za azil dne 25.11.2004 in da mu je bil določen kraj začasnega bivanja v Azilnem domu v L. Iz dnevnega poročila Azilnega doma za 4.2.2005 je razvidno, da je bilo pri ugotavljanju prisotnosti prosilcev za azil v Azilnem domu ugotovljeno, da je tožnik Azilni dom samovoljno zapustil in se vanj v roku treh dni (do 7.2.2005) ni vrnil in tudi ni opravičil svoje odsotnosti. Zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka dne 10.2.2005 zakonito odločila, ko je predmetni postopek ustavila na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, in se tudi pri svoji odločitvi, da mora tožnik zapustiti državo v danem roku, pravilno oprla na 3. odstavek 42. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena. Ponovi tožbene navedbe, da ugotovitev tožene stranke glede samovoljne zapustitve Azilnega doma ni točna. Navaja, da Azilnega doma ni nikdar zapustil za več kot tri dni in zaradi tega tožena stranka ne more dokazati, da iz njenih evidenc izhaja njegova odsotnost iz Azilnega doma v času med 4.2.2005 in 10.2.2005. Takšno stanje lahko izkazujejo le zapisi tožene stranke o njegovi odsotnosti, ki pa jih je lahko tožena stranka sama priredila. Po njegovem mnenju ne gre slediti toženi stranki, ki dokazuje njegovo 6-dnevno odsotnost iz Azilnega doma, pri tem pa ne ponuja nobenih drugih dokazov razen svojih trditev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne toženi stranko v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

V obravnavanem primeru gre za procesno odločitev, ki sledi ugotovitvi, da je prošnja za azil umaknjena. V določbi 42. člena ZAzil, na katero se prvostopno sodišče in tožena stranka pravilno sklicujeta, so določeni primeri, za katere se šteje, da je prošnja za azil umaknjena in se zato postopek s sklepom ustavi, prosilcu za azil pa določi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je v 5. alinei 1. odstavka 42. člena ZAzil urejen primer samovoljne zapustitve azilnega doma oziroma njegove izpostave, ki mora biti razvidna iz uradnih evidenc, trajati pa mora več kot tri dni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno odločila na podlagi uradnih evidenc pristojnega organa, iz katere izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se vanj v roku treh dni ni vrnil. Konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale, da podatki uradne evidence niso pravilni, pa tožnik niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka imela dejansko in pravno podlago za ustavitev azilnega postopka v obravnavanem primeru, prvostopno sodišče pa tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava in ni kršilo postopka v upravnem sporu, kot to ugovarja tožnik Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi prvostopno sodišče o zadevi preuranjeno odločilo. Tožnik, kot je že navedeno, v tožbi in tudi pritožbi le pavšalno navaja, da Azilnega doma ni nikoli zapustil za več kot tri dni in ne navaja konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi lahko izpodbil ugotovitev tožene stranke, ki temelji na podatkih iz uradnih evidenc.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.