Jedro

Tožnica na predmetnem GERK-u ni bila več upravičena do vlaganja zahtevkov za izplačilo, saj za ta GERK ni imela več pravice uporabe. S tem dejstvom je bila seznanjena in bi lahko zahtevek umaknila. Ker tega ni storila, je prvostopni organ upravičeno štel to kot čezmerno prijavljeno površino, na kateri se zahtevki na površino zavrnejo in ki je podlaga za znižanja in izključitve. Ker pa znaša preveč prijavljena površina več kot 20 % ugotovljene površine, je prvostopni organ utemeljeno zahtevek za plačilo zavrnil v celoti.

Prvostopenjski organ je pravilno zaključil, da tožnici uveljavljani zahtevek za izplačilo plačilnih pravic (v celoti) ne gre. To pa pomeni, da je bilo s tem odločeno v zvezi z vsemi prijavljenimi GERK-i tožnice, drugačna odločitev organa (tj. da bi odločil v zvezi s preostalimi GERK-i brez upoštevanja spornega GERK-a) pa bi bila nezakonita.

Z oddajo zbirne vloge ter njenim podpisom se je tožnica strinjala, da je seznanjena s pogoji za vlaganje zahtevkov in pridobitev plačil za leto 2010, zaradi česar se ne more z uspehom sklicevati na nevednost glede posledic v primeru, če zahtevka v tem delu ne bo umaknila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevke tožnice: plačilne pravice za njivo s tam navedeno identifikacijsko številko, število izplačanih plačilnih pravic 1,16 v vrednosti posamezne plačilne pravice v evrih 411,74, plačilne pravice za travnik s tam navedeno identifikacijsko številko, število izplačanih plačilnih pravic 0,01 v vrednosti posamezne plačilne pravice v evrih 188,44 in plačilne pravice za travnik s tam navedeno identifikacijsko številko, število izplačanih plačilnih pravic 2,72 v vrednosti posamezne plačilne pravice v evrih 188,44. V obrazložitvi je navedel, da je bila v okviru administrativne kontrole ugotovljena dvojna prijava upravičenih površin za uveljavljanje plačilnih pravic na istih zemljiščih, pri čemer je bila nepravilnost ugotovljena na GERK-u 4236233 na površini 0,87 ha. Površina kmetijskega zemljišča, za katerega kmetijsko gospodarstvo uveljavlja plačilne pravice, ni pripisana kmetijskemu gospodarstvu na dan 31. 5. 2010, zato ta površina na podlagi prve alineje prvega odstavka 8. člena Uredbe o neposrednih plačilih v kmetijstvu ni upravičena do izplačila plačilnih pravic. Zahtevek se zniža oziroma izključi po 58. členu Uredbe 1122/2009/ES. Površina 0,87 ha znaša več kot 20 % ugotovljenih površin, zato se zahtevek za izplačilo zavrne.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice. Dodal je še, da je po vpogledu v register kmetijskih gospodarstev ugotovil, da je sporni GERK na dan vložitve vloge sicer res pripadal kmetijskemu gospodarstvu tožnice, na dan 30. 4. 2010 pa je bil pripisan drugemu kmetijskemu gospodarstvu, pri čemer izhaja iz opombe k spremembi, da je prišlo do spremembe po uradni dolžnosti oziroma na zahtevo druge stranke zaradi odpisa po sodbi, I U 1640/2009. Sodba je postala pravnomočna 20. 4. 2010. Ker GERK 4236233 dne 30. 4. 2010 ni več pripadal kmetijskemu gospodarstvu tožnice, tožnica na tem GERK-u ni bila več upravičena do vlaganja zahtevkov za izplačilo, saj za ta GERK ni imela več pravice uporabe. Tožnica je bila s tem dejstvom seznanjena in bi lahko zahtevek umaknila (deveti odstavek 38. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010). Ker tega ni storila, je prvostopni organ upravičeno štel to kot čezmerno prijavljeno površino, na kateri se zahtevki na površino zavrnejo in ki je podlaga za znižanja in izključitve. Ker pa znaša preveč prijavljena površina več kot 20 % ugotovljene površine, je prvostopni organ utemeljeno zahtevek za plačilo zavrnil v celoti.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, vsebino upravnih aktov in navedla, da s sodbo, I U 1640/2009 (oziroma s prenosom GERK-a), ni seznanjena. S tem postopkom bi morala biti tožnica seznanjena, saj se je nedvomno poseglo v njene pravice. Tožnica skupaj z možem že 35 let ta zemljišča obdeluje in jih je tudi priposestvovala, kar pomeni, da ima na tej podlagi pravico do uporabe teh zemljišč. S tem je organ seznanjen. Dejansko uporabo zemljišč s strani tožnice dokazuje šele v letu 2009 podan zahtevek A.A. za prenos. Tožnica predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje njenega moža glede izjave o uporabi in koriščenju teh zemljišč. Organ ne bi smel zavrniti celotne vloge tožnici, ampak če je že štel, da določeni GERK ne pripada več tožnici (kar ni pravilno), bi moral odločiti glede ostalih GERK-ov tožnice. Tožnica je podala zahtevek pravočasno, utemeljeno in v dobri veri. Nihče ji tudi ni pojasnil, da bo izgubila vseh zahtevke, če bo vztrajala pri spornih GERK-ih. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice iz razlogov odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožničinega zahtevka za izplačilo plačilnih pravic.

Iz izpodbijane odločbe (in drugostopne odločbe, ki je potrdila odločitev prvostopnega organa) izhaja, da je bila tožničin zahtevek za izplačilo plačilnih pravic zavrnjen zaradi ugotovljene dvojne prijave upravičenih površin za uveljavljanje plačilnih pravic na istem zemljišču z oznako GERK: 4236233 in v površini 0,87 ha, kar predstavlja več kot 20 % ugotovljenih površin. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na 57. in 58. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009. 57. člen Uredbe opredeljuje podlago za izračun glede na prijavljene površine. Po 58. členu te uredbe Znižanja in izključitve pri čezmernih prijavah (kateri ustreza ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru) pa se, če je v zvezi s skupino posevkov površina, prijavljena za namene shem pomoči na površino, razen tistih za škrobni krompir in semena, kakor je določeno v oddelkih 2 in 5 poglavja 1 naslova IV Uredbe (ES) št. 73/2009, večja od površine, ugotovljene v skladu s členom 57 te uredbe, pomoč izračuna na podlagi ugotovljene površine, znižane za dvakratno ugotovljeno razliko, če je ta razlika več kakor 3 % ali dva hektarja, vendar ne več kakor 20 % ugotovljene površine. Če je razlika več kakor 20 % ugotovljene površine, se ne dodeli nobena pomoč na površino za zadevno skupino posevkov.

Iz zbirne vloge tožnice za leto 2010 (ki se nahaja med listinami upravnega spisa) izhaja, da je tožnica na obrazcu D – prijava površin in kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino za leto 2010 uveljavljala skupno upravičeno površino za izplačilo plačilnih pravic na 4,88 ha. Nadalje iz listin upravnega spisa izhaja, da je bilo v okviru administrativne kontrole (glede na podatke o GERK-ih iz Registra kmetijskih gospodarstev) ugotovljeno, da GERK z oznako 4236233 v površini 0,87 ha pripada drugemu kmetijskemu gospodarstvu (nosilke A.A.) in ne kmetijskemu gospodarstvu tožnice, zaradi česar je po ugotovitvi, da znaša čezmerna prijava več kot 20 % prijavljenih površin (od 4,01 ha), organ tudi po presoji sodišča pravilno zaključil, da tožnici uveljavljani zahtevek za izplačilo plačilnih pravic (v celoti) ne gre. To pa pomeni, da je bilo s tem odločeno v zvezi z vsemi prijavljenimi GERK-i tožnice, drugačna odločitev organa (tj. da bi odločil v zvezi s preostalimi GERK-i brez upoštevanja spornega GERK-a) pa bi bila glede na citirano določbo 57. člena Uredbe nezakonita.

Tožnica ugovarja, da s prenosom GERK-a z oznako 4236233 k drugemu kmetijskemu gospodarstvu (in s sodbo, I U 1640/2009 z dne 20. 4. 2010) ni bila seznanjena, kar bi morala biti, prvenstveno pa predvsem ugovarja, da ima ona pravico do uporabe spornega zemljišča zaradi obdelave več kot 35 let in je torej zemljišče (skupaj z možem) priposestvovala. Sodišče se s tem tožbenim ugovorom ne more strinjati.

Po 7. točki prvega odstavka 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe. Pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. V primeru zemljišč v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe v skladu s 7. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih.

S sodbo, I U 1640/2009 z dne 20. 4. 2010, ki jo je vložil B.B. (tožničin mož), je bila potrjena odločitev Upravne enote Brežice, št. 330-999/2008/3 (B1405) z dne 21. 1. 2009, s katero je upravna enota odločila, da se med drugim GERK z oznako 4236233 v površini 8721 m2 v celoti izbriše iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100342308, katerega nosilec je B.B., ter pripiše kmetijskemu gospodarstvu KMG-MID 100183328, katerega nosilka je A.A.. Iz obrazložitve sodbe je tudi razvidno, da tožnik B.B. ni izkazal pravice do uporabe tega zemljišča ne glede na vpis GERK v RKG, saj mora za njegovo uporabo nosilec (kot to določa sedaj veljavna 7. točka prvega odstavka 2. člena Pravilnika RKG oziroma tudi 34. člen istega pravilnika) izkazati pravno podlago, med katero pa nedvomno ne sodi (le) dejanska raba zemljišča. GERK z oznako 4236233 torej nedvomno (tako v času poteka roka vlaganja zbirne vloge za leto 2010, kot na dan 31. 5. 2010, ko se upošteva vpis upravičenih površin v RKG na posameznem kmetijskem gospodarstvu po 8. členu Uredbe o neposrednih plačilih v kmetijstvu (za leto 2010), ki določa pogoje za izplačilo plačilnih pravic) ni vpisan k kmetijskemu gospodarstvu tožnice, zaradi česar ga prvostopni organ pravilno ni upošteval kot zemljišča, pripadajočega kmetijskemu gospodarstvu tožnice.

Kot že navedeno, je tožbo sicer res vložil B.B.(ki je bil očitno v času postopka v zvezi s spornim GERK-om vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva), zbirno vlogo za leto 2010 pa je vložila tožnica kot nosilka istega kmetijskega gospodarstva, kar pa na pravilnost zaključkov upravnih organov v tem postopku ne more vplivati. Prvostopni organ je namreč pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico z dopisom z dne 6. 8. 2010 seznanil z ugotovljenim prekrivanjem prijavljene površine GERK-a z oznako 4236233 s prijavljeno površino drugih kmetijskih gospodarstev in jo pozval na razjasnitev, tožnica pa je v odgovoru na poziv tudi navedla, da od uporabe (med drugim) spornega GERK-a ne odstopa, ker poteka sodni postopek v zvezi s t.i. formalnim lastništvom tega zemljišča, dejansko sta lastnika in uporabnika tožnica z možem. Iz povedanega sledi, da je tožnica bila seznanjena s prenosom spornega GERK-a (in bi svoj zahtevek v tem delu lahko tudi umaknila), nedvomno pa je (ob dejstvu, da je tožbo vložil njen mož, ki ga je zastopal isti odvetnik, kot zastopa sedaj tožnico v tem upravnem sporu) bila tožnica seznanjena tudi s sodbo, I U 1640/2009 z dne 20. 4. 2010. Če oziroma ko bo tožnica uspešno uveljavila svoj lastninskopravni zahtevek na spornem GERK-u, pa ga bo lahko vpisala k svojemu kmetijskemu gospodarstvu in ga (tudi) uveljavljala kot prijavljeno površino za neposredna plačila v kmetijstvu.

Z oddajo zbirne vloge ter njenim podpisom pa se je tožnica tudi strinjala, da je seznanjena s pogoji za vlaganje zahtevkov in pridobitev plačil za leto 2010, zaradi česar se tožnica tudi ne more z uspehom sklicevati na nevednost glede posledic v primeru, če zahtevka v tem delu ne bo umaknila.

Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu za izvedbo zaslišanja tožnice in njenega moža, saj izvedba teh dokazov glede na ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno podlago ne bi v ničemer vplivala na odločitev (59. člen ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.