Jedro

Po določbi četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 morajo biti zahtevi za izdajo obravnavanega potrdila priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena. Zakon torej v tem primeru še posebej predpisuje, da morajo biti pogoji za izdajo potrdila izpolnjeni in izkazani že ob vložitvi zahteve. Da potrdila ni mogoče izdati, dokler stavba ni vpisana v ustrezen kataster, izhaja tudi iz drugega odstavka 197. člena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino zahtevo za izdajo potrdila, da ima objekt na zemljišču parc. št. 1957/10 k.o. ... uporabno dovoljenje na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. V obrazložitvi navaja, da iz zemljiške knjige ni razvidno tožničino lastništvo zemljišča, na katerem je zgrajen obravnavani objekt. Poleg tega ta objekt ni evidentiran v zemljiškem katastru na način, ki ga določajo predpisi o evidentiranju nepremičnin, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zahtevanega potrdila.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi navaja, da ni mogel upoštevati tožničinih navedb, da iz priloženega izpiska GURS izhaja, da je objekt ustrezno zaveden v javnih evidencah, saj med temi prilogami ni zemljiškokatastrskega prikaza zemljišča pod obravnavano stavbo. Po 17. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se namreč v zemljiškem katastru med drugim vodijo tudi podatki o zemljišču pod stavbo in mejah, v skladu s sedmim odstavkom 19. člena ZEN pa so ti podatki tudi grafično prikazani v zemljiškokatastrskem prikazu. Parcela pod obravnavano stavbo ni grafično prikazana, kar pomeni, da v zemljiškoknjižnem katastru ni evidentirana na predpisan na način. Prav tako tožnica ni izkazala lastništva obravnavanega objekta zgolj s predložitvijo pogodbe iz leta 1969, saj se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, kamor tožničino lastništvo obravnavanega objekta ni vpisano, niti ni tožnica izkazala, da bi bil tak vpis predlagan.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je lastnica obravnavanega objekta, kot izhaja iz prodajne pogodbe iz leta 1969, ki jo je sklenil njen pravni prednik A.A., in iz notarske listine. V obravnavanem postopku ni niti zatrjevala, da je lastnica celotne zemljiške parcele, na kateri stoji obravnavani objekt, zatrjuje pa svojo lastninsko pravico na objektu.

Poleg tega meni, da je objekt ustrezno „zaveden v javnih evidencah GURS“. V postopku je predložila „izpisek iz GURS-a“, do katerega se toženka sploh ni opredelila, čeprav iz tega izpiska in drugih priloženih listin, izjav krajevne skupnosti in ortofoto posnetka jasno izhaja letnica nastanka objekta in datum njegova vpisa v evidence GURS. Tožnica je 18. 2. 2013 vložila predlog za podaljšanje roka za dostavo dokazila, saj je pričela postopek za geodetsko evidentiranje objekta, ki pa v zimskem času ni dostopen, zato takrat ni mogoče opraviti ogleda in izmere. O tej prošnji organ sploh ni odločil, s čimer je kršil določbe upravnega postopka. S tem je tožnici odvzel možnost za izvedbo ustreznega dokaza, katerega izvedbo je zahteval sam.

V tožbi tudi podrobno opisuje okoliščine, zaradi katerih meni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zahtevanega potrdila. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se neglede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 (…) če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Po četrtem odstavku istega člena lahko pristojni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prvega oziroma drugega odstavka tega člena.

Po drugem odstavku istega člena se v primeru, če objekti iz prejšnjega odstavka z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisan način evidentirani, šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb.

Glede na navedeno zakonsko ureditev se toženka utemeljeno sklicuje na neizpolnjevanje pogoja iz 1. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 197. člena. Po tej določbi mora biti zemljišče, na katerem je obravnavana stavba zgrajena, z dnem uveljavitve ZGO-1 na predpisani način evidentirano v zemljiškem katastru, sicer pa se po drugem odstavku istega člena šteje, da taka stavba pridobi uporabno dovoljenje takrat, ko se na predpisan način evidentira v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb.

Kot pravilno ugotavlja toženka, evidentiranje nepremičnin oziroma postopek vpisa parcel in stavb v kataster ureja ZEN (prvi odstavek 1. člena). Po prvem odstavku 16. člena ZEN je osnovna enota zemljiškega katastra zemljiška parcela, po prvem odstavku 17. člena pa se o njej v zemljiškem katastru vodijo naslednji podatki: identifikacijska oznaka parcele; meja; površina; lastnik; upravljalec; dejanska raba; zemljišče pod stavbo in boniteta zemljišča. Po 62. členu je evidentiranje zemljišča pod stavbo predmet posebnega postopka.

Po 73. členu ZEN se v kataster stavb vpisuje identifikacijska oznaka; lastnik; upravljalec, lega in oblika; površina; dejanska raba in številka stanovanja ali poslovnega prostora. Podatki o lastništvu se pridobijo iz zemljiške knjige (prvi odstavek 75. člena), v primeru, če zemljišče pod stavbo v zemljiškem katastru ni evidentirano v skladu s tem zakonom, pa mora vlagatelj poleg zahteve za vpis stavbe v kataster vložiti zahtevo za evidentiranje zemljišča pod stavbo.

Glede na navedene določbe ZEN ni mogoče šteti, da sta zemljišče pod stavbo ali stavba ustrezno evidenitrana, če v kataster na podlagi predpisanega postopka niso vneseni navedeni podatki. Stanje katastrskih podatkov se izkazuje s potrdilom o zadnjih vpisanih podatkih zemljiškega katastra in katastra stavb, ki je lahko izpis ali izris (prvi odstavek 115. člena ZEN).

Zgolj potrdilo oziroma podatki o vpisu stavbe v register nepremičnin (96. člen ZEN in nadaljnji), ki jih je sodeč po listinah v upravnem spisu predložila tožnica, glede na navedeno ne pomenijo ustrezne evidentiranosti v smislu 197. člena ZGO-1 oziroma ne morejo predstavljati dokazila iz četrtega odstavka tega člena. Da iz predloženih dokazil ne izhaja ustrezna evidentiranost obravnavane stavbe v smislu navedenih zakonskih določb, izhaja tudi iz obrazložitve drugostopenjske upravne odločbe, zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba v tem pogledu pravilna in zakonita.

Po prej navedeni določbi četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 morajo biti zahtevi za izdajo obravnavanega potrdila priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena. Zakon torej v tem primeru še posebej predpisuje, da morajo biti pogoji za izdajo potrdila izpolnjeni in izkazani že ob vložitvi zahteve. Da potrdila ni mogoče izdati, dokler stavba ni vpisana v ustrezen kataster, izhaja tudi iz drugega odstavka 197. člena. Kakršenkoli rok, ki ga določi upravni organ, se torej lahko nanaša kvečjemu na predložitev ustreznih (oziroma ustreznejših) dokazil, nikakor pa ne na naknadno izpolnitev pogojev za izdajo potrdila. Kot izhaja iz prej navedenega, ti pogoji tudi po presoji sodišča niso bili izpolnjeni, zato podaljšanje ali nepodaljšanje roka za njihovo izpolnitev ni moglo vplivati na zakonitost izdane odločbe. To pomeni, da bi upravni organ v skladu z 226. členom ZUP o podaljšanju roka kot vprašanju, ki se tiče postopka, sicer moral odločiti s sklepom, česar ni storil, vendar ta kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Sodišče se s toženko strinja tudi glede tega, da tožnica lastništva objekta ni mogla izkazati zgolj s predložitvijo prodajne pogodbe. Gre za nepremičnino, lastništvo nepremičnine pa se v skladu z 49. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 7. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) pridobi in dokazuje z vpisom v zemljiško knjigo. Vprašanje, ali ima predložena pogodba tudi brez vpisa v zemljiško knjigo kakršnekoli stvarnopravne posledice, po presoji sodišča bistveno presega domet postopka za izdajo navedenega potrdila. Zato sodišče meni, da je toženka ravnala pravilno in zakonito, ko je na podlagi navedenih določb SPZ in ZZK ugotovila, da toženka zato, ker njeno lastništvo obravnavanega objekta ni vpisano v zemljiško knjigo, tega lastništva ne izkazuje.

Glede na prej povzete določbe četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 je lastništvo objekta sicer pogoj za vložitev zahteve za izdajo potrdila, kar pomeni, da bi moral prvostopenjski organ po ugotovitvi, da tožnica lastništva ne izkazuje, njeno vlogo zavreči. Ker pa z obravnavo vloge po vsebini in njeno zavrnitvijo tožnica v ničemer ni bila v slabšem položaju kot v primeru njenega zavrženja, tudi ta kršitev upravnega postopka ni mogla vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker stranki nista navajali novih dejstev ali dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.