Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tožničine poškodbe, potek zdravljenja in trajne posledice. Zato je prisojena odškodnina primerna ob upoštevanju pravnega standarda iz 179. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo težave in bolečine pri hoji pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato ni mogoče iste vrste škode (občasne fizične bolečine) prisoditi pri odškodnini iz naslova fizičnih bolečin.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 1.900,00 EUR odškodnine, zakonite zamudne obresti od 1. 6. 2017 dalje do plačila in pravdne stroške 1.395,44 EUR. Višji tožbeni zahtevek do 5.000,00 EUR, je zavrnilo. Med pravdo je tožena stranka plačala 2.000,00 EUR in zato je tožeča stranka od prvotno toženih 7.000,00 EUR utesnila svoj zahtevek na 5.000,00 EUR.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, to je za 3.100,00 EUR, vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Res je v zdravstveni dokumentaciji bilo navedeno, da ima le udarnino stopala, čeprav je utrpela še druge poškodbe. Ker jo je vrglo na havbo in na cestišče, je utrpela številne udarnine in odrgnine po celem telesu, kar sta potrdili tudi priči. Tožnica pa je povedala, da je imela poškodovan še komolec desne roke ter koleno. To je izpovedala tudi S. M. Sodišče pa pri odškodnini za telesne bolečine tega ne upošteva. Izvedenec pa je upošteval le uradno diagnozo in nič drugega. Tri tedne, ko je imela mavec, ni mogla opravljati nobenih pomembnejših del, mož pa je bil ravno tako poškodovan in ji ni mogel pomagati. Pomagali so jim prijatelji, jim prinašali drva, zakurili, prinašali hrano in pospravljali hišo. Zato bi bila tožnica upravičena do 2.500,00 EUR odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in drugih neugodnosti pri zdravljenju. Gre ji tudi višja odškodnina iz naslova bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je ovirana pri hoji, saj ji hoja povzroča bolečine. Izvedenec je potrdil, da ima še vedno občasne zmerne bolečine pri daljšem obremenjevanju noge in ob slabem vremenu. Zaradi posledic ne more več hoditi, včasih je prehodila od 7 do 8 km, sedaj ne more niti enega kilometra. Ne more skrčiti prstov in si pomaga z roko. Noga ji oteče in jo boli že med hojo po ravni podlagi, še bolj pa po stopnicah in neravni podlagi. Zato je utemeljena odškodnina 3.000,00 EUR. Prenizka je odškodnina za strah, saj je utrpela hud strah ob nesreči, pa tudi precej daljši sekundarni strah. Po stališču izvedenca je strah minil po končani fizikalni terapiji, kar pomeni, da je trajal še dva meseca in je 800,00 EUR prenizka odškodnina.

3. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in meni, da je odškodnina previsoka. Tožnica je imela le udarnino stopala, drugih poškodb ni izkazala. Strah za izid zdravljenja ni mogel trajati dlje, kot je bilo slikanje RTG. Zato je odškodnina previsoka. V celoti izpodbija odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je sicer ugotovil zmanjšano gibljivost stopala, vendar je tudi ugotovil, da normalno stopa in da je stopalo neoteklo. Ugotovil je tudi, da je na levem stopalu prisoten začeten haluks valgus, kar je degenerativna sprememba, ki ni v vzročni zvezi z škodnim dogodkom. Za minimalne težave ne more trpeti duševnih bolečin iz tega naslova. Tožena stranka najprej meni, da ji ne pripada odškodnina iz tega naslova; če pa ji, potem je 2.000,00 EUR močno pretirano. Tožena stranka je izplačala vso nastalo škodo. Izpodbija tudi odločitev o stroških, da je tožeča stranka uspela s 56 %. Tožena stranka je plačala pravično denarno odškodnino in zato ji stroški ne gredo. Sodišče bi moralo upoštevati le potrebne stroške, saj so stroški nastali tudi zaradi pasivnosti tožnice, ker ni sporočila svoje davčne številke in ji tožena stranka ni mogla nakazati zneska. Pred pravdo priznani znesek 2.000,00 EUR zato ne bi smel biti upoštevan v pravdi kot višina za stroške. Tožena stranka priglaša stroške za pritožbo.

4. Na vročeni pritožbi stranki nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni. Tožnica meni, da je odškodnina prenizka, tožena stranka pa, da je previsoka. Zato veljajo odgovori glede višine obema strankama.

6. Tožena stranka ne uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb ZPP. Tožeča stranka pa uveljavlja ta pritožbeni razlog, vendar ga ne obrazloži. Smiselno bi lahko šteli, da uveljavlja neupoštevanje tožničinih poškodb razen ugotovljene poškodbe stopala, saj je zatrjevala tudi poškodbe po telesu in sicer udarnine in odrgnine. Vendar je sodišče prve stopnje upoštevalo te tožničine navedbe. Izvedenec je presojal tudi te trditve in zapisal, da tožnica navaja udarce po rokah in nogah in da je to možno; vendar je ugotovil, da to ne izhaja iz medicinske dokumentacije. Ker je tožena stranka prerekala tožničine navedbe, je sodišče sledilo ugotovitvam iz medicinske dokumentacije ob sprejemu v bolnico in ugotovitvah izvedenca. Res je, kot trdi pritožba, da so te udarnine bile omenjene v izpovedbi prič F. B. in S. M., vendar jim očitno sodišče ni sledilo. Ko je tožena stranka prerekala te navedbe, je sodišče sledilo objektivnim listinskim dokazom, to je zdravstvena dokumentacija in izvedeniško mnenje. Obe priči sta namreč povezani s tožnico (F. B. je mož, S. M. pa prijateljica). Tako se izkaže, da sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in da tožnica v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Glede tožničinih posledic tožena stranka meni, da je tožnica utrpela kratek primarni strah in sekundarnega do slikanja na urgenci. Za trajne posledice pa meni, da jih tožnica v bistvu nima. Tožeča stranka pa meni, da ima hujše posledice, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da ne more hoditi niti 1 km, po stopnicah ali na neravni podlagi. Sodišče prve stopnje je o tožničinih poškodbah vprašalo izvedenca medicinske stroke. Ta je ugotovil iz medicinske dokumentacije in pregleda tožnice, da je utrpela: stisnjene mehkih tkiv, ki nastane zaradi delovanja mehanične sile na mehka tkiva, zaradi česar je dobila dokolenski hodilni mavec za dva tedna. Za bolečine je ugotovil, da je utrpela hude bolečine dva dni po poškodbi, občasne od 3 do 5 dni, srednje hude in občasne po odstranitvi mavca in izvajanju fizikalne terapije in so trajale kumulativno dva tedna, zmerne bolečine pa ves čas zdravljenja. Dopustil je možnost, da so občasno še prisotne pri daljšem obremenjevanju noge ali ob spremembi vremena. Izvedenec je pri pregledu objektivno ugotovil, da je levo stopalo normalnega izgleda in neoteklo, da pa je gibljivost v stopalno členčnih sklepih pri upogibu nekoliko boleča in za 20 % omejena v primerjavi z desnim stopalom. To je pri nastanku fibroze v tem delu zaradi stisnjenja mehkih tkiv ob prizadetih sklepih na stopalu, kar tožnici povzroča bolečine in jo ovira pri hoji. Tako pritožbeno sodišče odgovarja toženi stranki, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnica nima posledic in da ima težave pri hoji zaradi začetnega haluks valgusa, kar je degenerativna sprememba. Sodišče se je oprlo na izvedeniško mnenje, ki ni potrdilo tega, kar trdi v pritožbi tožena stranka. Tožnica ima trajne posledice in trpi duševne bolečine, ker ima zmanjšano gibljivost stopala, kar ji povzroča bolečine in jo ovira pri daljši hoji. Ni pa mogel izvedenec potrditi tožničinih trditev, da je prej hodila od 7 do 8 km, sedaj pa ne more niti 1 km. Tožnica namreč v pravdi ne trdi, da ne zmore vsakdanjega življenja oziroma hoje v zvezi s tem. Drugih dokazov o tem, da je prej prehodila 7 do 8 km ni ponudila. Zato je prisojena odškodnina brez plačane akontacije iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000,00 EUR, primerna (179. člen OZ). Pritožbeno sodišče ne more pritrditi tožeči stranki, da je dokazala, da je noga še vedno otekla in da jo boli že med hojo po ravni podlagi in da ne more hoditi ali težje hodi po stopnicah in neravni podlagi. Ugotovljeno dejansko stanje tega ne potrjuje. Tožničine navedbe glede navedene škode je le delno potrdil izvedenec, vendar navedb iz pritožbe, ni potrdil. 8. Tožena stranka graja prisojeno odškodnino iz naslova prestanega strahu in meni, da je 800,00 EUR previsoka odškodnina. Tožeča stranka pa meni, da je prenizka in da je strah trajal vse do konca fizioterapije, kar bi opravičevalo višjo odškodnino. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenca, da je gotovo tožnica utrpela hud primarni strah, saj ji je avto zapeljal čez stopalo in da je bila v strahu za izid zdravljenja. Najpozneje po opravljenih fizikalnih terapijah, pa je tožnica izvedela, da ni zapletov v zvezi z zdravljenjem. Tožnica je bila poškodovana 11. 1. 2017, tožbo je vložila 26. 10. 2017. To pomeni, da je po končani fizioterapiji vedela za svojo škodo in sekundarni strah ni mogel trajati zelo dolgo. Tožnica ni trdila, da je zaradi prestanega strahu morala poiskati pomoč psihiatra oziroma, da bi bilo njeno duševno ravnovesje porušeno za dalj časa, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni pa mogoče pritrditi toženi stranki, da gre za tako majhno škodo, da tožnica ni bila v strahu za svojo nogo oziroma stopalo. Zato je glede na vrsto poškodbe, potek zdravljenja prisojena odškodnina po 179. členu OZ, primerna.

9. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin je sodišče prve stopnje priznalo tožnici odškodnino 1.100,0 0EUR. V izogib ponavljanju pravnorelevantnih dejstev o poteku zdravljenja, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodbe iz točke 14. Tožena stranka izpodbijanja odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin, posebej ne obrazloži. Tožnica pa meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imela tudi udarce in podplutbe, kar bi moralo biti upoštevano pri odškodnini iz naslova prestanih bolečin. Sodišče prve stopnje šteje, da tožnica ni uspela dokazati teh poškodb, oziroma da je dokazala tiste, ki so v listinski dokumentaciji ob prihodu na urgenco. Nato je sodišče prve stopnje upoštevalo vso dokumentacijo in zdravljenja, ki jih opisuje v točki 14. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati občasne bodoče bolečine pri presoji odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je upoštevalo težave in bolečine pri hoji pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato ni mogoče iste vrste škode (občasne fizične bolečine) prisoditi pri odškodnini iz naslova fizičnih bolečin. Samo zdravljenje je potekalo dobro, izvedenec je ugotovil, da sedaj noga ni otekla in stopalo izgleda normalno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožnici odškodnino iz naslova fizičnih bolečin le za čas zdravljenja; občasne bolečine po zdravljenju pa je priznalo pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

10. Tožena stranka izpodbija še odločitev o pravdnih stroških. Meni, da je tožena stranka zakrivila pravdo, ker ni pravočasno sporočila toženi stranki davčno številko, da bi ji pred pravdo nakazala 2.000,00 EUR, kar je po mnenju tožene stranke pravična denarna odškodnina. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka plačala nesporni znesek 2.000,00 EUR 9. 11. 2017. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi tožena stranka lahko deponirala ta denar pred pravdo, če bi želela nesporni znesek plačati takoj. Tako pa je sodišče prve stopnje moralo pri izračunu pravdnih stroškov upoštevati, da je tožena stranka ta znesek plačala po vložitvi tožbe. Stroški so pravilno odmerjeni glede na uspeh in opravljeno je pobotanje glede na uspeh v pravdnem postopku.

11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).