Jedro

Napačno je razlogovanje izpodbijane sodbe o razlikah med redno in izredno odpovedjo v delu, kjer razlikuje med »lažjimi kršitvami« in »kršitvami..., ko delodajalec lahko takoj izredno odpove pogodbo o zaposlitvi«. Vsaka kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, brez delitve na lažje in težje odpovedne razloge, je lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pod pogojem, da je razlog resen in utemeljen in da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Če nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do poteka odpovednega roka, pa je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti in krivdnega razloga z dne 23.9.2004 nezakonita in da je tožena stranka dolžna za čas od 25.10.2004 do 5.1.2005 tožniku priznati vse pravice iz dela, kot če bi bil v tem času v delovnem razmerju.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče kršilo razpravno načelo, prekoračilo zahtevek tožeče stranke in toženi stranki vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je storilo zato, ker je ugotavljalo dejstva, na katerih tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljila (predhodno opozorilo iz 83. člena ZDR). Dalje je navajala zmotno uporabo materialnega prava, saj je tožnik storil tako kršitev delovnih obveznosti, da bi mu lahko izrekli celo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri izredni odpovedi ni predhodnega opozorila in zato ni logično, da se pri blažji obravnavi delavca, kar je seveda v njegovo korist, sedaj zahteva še dodatno ukrepanje delodajalca. Nedoločen in nedoločljiv je tožnikov tožbeni zahtevek, zato je tak tudi izrek izpodbijane sodbe, ki ga zato ni mogoče preizkusiti. To predstavlja še eno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, zakaj toženi stranki ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem tudi v primeru, če bi to res izvajalo dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Pa je v obravnavanem primeru ravno obratno, saj je trditve v zvezi z uporabo prvega odstavka 83. člena in dokaze v zvezi s tem sodišču ponudila kar tožena stranka sama. Zato ne more grajati sodišča, če je te dokaze tudi izvedlo in nato v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem odločilo. Tožbeni zahtevek tožnika ni nedoločen in neizvršljiv. Tožniku so bile z njim priznane pravice iz delovnega razmerja, kakor če bi v času od 25.10.2004 do 5.1.2005 bil v delovnem razmerju. Kakšne so te pravice, je delodajalcu znano in sodbo lahko izvrši. Zato zaradi izreka sodbe ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res pa je, da bi lahko prišlo do težav, če bi bilo treba predlagati izvršbo. V takem primeru bi sodba bila vmesna sodba (315. člen ZPP), konkreten dajatven del drugega odstavka sodbe pa bi bilo treba uveljavljati v novem postopku pred sodiščem. Vendar tudi zaradi tega ni mogoče ugotavljati očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti).

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti in krivdnega razloga. Ugotovljeno je bilo, da razloga nesposobnosti tožena stranka ni dokazala, glede krivdnega razloga pa je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je ta razlog obstajal, da pa tožena stranka tožnika ni pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti, kot to zahteva prvi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002).

Po določbi prvega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Kot sta ugotovili nižji sodišči (dejansko stanje, ki ga v reviziji ni mogoče spremeniti), tožena stranka tožnika predhodno pisno ni opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi. Zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bila dana v skladu z zakonom, saj je pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga prav predhodno opozorilo pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozorilo pa se, kar zmotno meni revidentka, ne more nanašati na kršitev obveznosti, ki so kasneje privedle do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že zakonsko besedilo – ponovna kršitev – kaže na to, da morata biti ugotovljeni dve kršitvi in če je bilo dano opozorilo, je šele pri ponovni kršitvi pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja dovoljena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi opustitve predhodnega opozorila je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, kot je to pravilno odločilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

Revizijsko sodišče ne sprejema razlogovanja izpodbijane sodbe o razlikah med redno in izredno odpovedjo v delu, kjer naj bi šlo za »lažje kršitve« in »kršitve …., ko delodajalec lahko takoj izredno odpove pogodbo o zaposlitvi«. Vsaka kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, brez delitve na lažje in težje odpovedne razloge, je lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, seveda pod pogojem, da je razlog resen in utemeljen in da je tak, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Če nadaljevanje sploh ni mogoče, niti do poteka odpovednega roka, pa je izpolnjen pogoj 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Vedno je delodajalec tisti, ki mora oceniti, za kakšen razlog gre, saj je tudi dokazno breme, če gre za redno odpoved ali delodajalec izredno odpoveduje, na njegovi strani (82. člen ZDR). Ko ugotovi razlog, mora delodajalec odpoved izpeljati tako, kot mu določa zakon, pa naj gre za redno ali izredno odpoved. Vsaka od odpovedi ima svoje posebnosti in pogoje, ki jih morata upoštevati tako delavec kot delodajalec. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je kot pogoj določeno pisno opozorilo, ker je v nasprotnem primeru odpoved nezakonita. Na nezakonitost odpovedi ne morejo vplivati niti morebitne posledice kršitve, niti ugotovitev, da je šlo pravzaprav za tako kršitev delovnih obveznosti, zaradi katerih bi bilo možno tudi izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da delodajalec ni izpolnil zakonskih pogojev za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi.

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.