Jedro

Obveznost detektiva, da v primeru, ko pri svojem delu pride do podatka o storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, poda ovadbo pristojnemu organu, ni mogoče apriori šteti kot predlog za pregon, vendar je bil na podlagi sklenjenega pooblastila med oškodovano družbo in detektivom, ta upravičen podajati kazenske ovadbe oziroma predloge za pregon.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je bil D. R. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen dva meseca zapora, za drugo devet mesecev zapora ter mu za tem na podlagi 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Odločilo je še, da je dolžan plačati oškodovani pravni osebi V. d.o.o. v Kranju znesek v višini 11.478,24 EUR, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika je višje sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi glede kaznivega dejanja opisanega v točki 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, o izreku enotne kazni in odločbo o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, in s stroški tega dela postopka obremenilo proračun. Kazen devet mesecev zapora, ki je bila obsojencu določena za kaznivo dejanje opisano v točki 2 (kaznivo dejanje zatajitve) je izreklo, sicer je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve 22. člena Ustave RS ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje namreč, da zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da izpodbijani sodbi naj ne bi imeli razlogov o obstoju pooblastila detektiva za podajo predloga kazenske ovadbe v imenu oškodovanca. Sodišče prve stopnje je namreč to procesno vprašanje presojalo še pred vsebinskim obravnavanjem konkretnega kaznivega dejanja in nanj obširno odgovorilo v 9. točki sodbe, do teh pritožbenih navedb pa se je opredelilo tudi sodišče druge stopnje in v zvezi s tem podalo prepričljive razloge na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v predmetni kazenski zadevi podana procesna predpostavka za kazenski pregon - predlog oškodovanca za pregon. Z ostalimi navedbami v zahtevi pa vložnik izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje.

B.

4. Zagovornik v zahtevi uvodoma navaja, da sta sodišči prekršili predpise kazenskega postopka o vprašanju ali je podan predlog za pregon oškodovanca, saj kazenske ovadbe za obravnavano kaznivo dejanje podane s strani detektiva I. N. ni mogoče šteti kot kazensko ovadbo oškodovane družbe V. d.o.o. Izpodbijani sodbi vsebujeta o tem, kot na to upravičeno opozarja tudi vrhovni državni tožilec, obširne razloge in sicer sodba sodišča prve stopnje predvsem v točki 9 (stran 8., 9. in 10. sodbe), sodba sodišča druge stopnje pa v točki 8. Ugotovitvi, da je procesna predpostavka za pregon pri kaznivem dejanju zatajitve (predlagalni delikt) podana, oziroma da je mogoče šteti ovadbo detektiva kot ovadbo oškodovanca, pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Res je sicer kot to navaja zagovornik v zahtevi, da obveznosti, ki izhaja iz tretjega odstavka 12. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD) ni mogoče apriori šteti kot predlog za pregon(1), vendar pa sodišče v konkretnem primeru opozarja na sklenjeno pooblastilo med podjetjem V. d.o.o. in detektivom N. z dne 5. 2. 2007 iz katerega izhaja, da pooblastitelj pooblašča detektiva, da v primeru ko ta ugotovi obstoj suma storitve kaznivega dejanja začne preiskavo teh dejanj. Po predočenju navedenega pooblastila tedanjemu predstavniku V. d.o.o., M. O., je pojasnil, da je to pooblastilo za podajo ovadbe oziroma predloga za pregon. Nadalje je pojasnil še, da je detektiv N. poslal en izvod ovadbe Policijski upravi Kranj, drugega pa njihovi leasing hiši. Enako pa je povedal tudi kot priča zaslišan M. Z., ekonomist v oškodovanem podjetju, ki je posebej poudaril, da je za podajanje kazenskih ovadb v podjetju zadolžen detektiv I. N. in da je on tisti, ki lahko toži brez kakšnega posebnega pooblastila v posameznih zadevah, kar je doslej tudi počel. To se pravi, da je obstajalo soglasje med pooblastiteljem in pooblaščencem, da je detektiv upravičen podajati kazenske ovadbe oziroma predloge za pregon. Ker je v konkretni kazenski zadevi podal detektiv ovadbo na policijo, kar se šteje kot pravočasno podan predlog, dne 29. 3. 2007, rok za vložitev predloga za pregon, kot ga navaja vložnik v zahtevi pa je iztekel dne 1. 5. 2007, je tudi očitno, da ta rok ni zamujen. Vložnik namreč pri svojih zaključkih, da je ta rok zamujen izhaja iz drugačnih ugotovitev procesno relevantnih dejstev (datuma, kdaj je oškodovanec začel pregon), kot je to storilo sodišče, zaradi česar tudi s temi navedbami ne more uspeti, saj pomenijo ti očitki uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga iz katerega zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Isti očitek to je zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa pomenijo tudi navedbe vložnika, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede napačne dokazne ocene izpovedb prokuristov oškodovanca in izpovedb priče I. N. - detektiva.

6. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana takrat, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj nasprotni. Odločilna dejstva pa so tista pravnorelevantna dejstva, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja in tista na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej tista, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. Okoliščina, da je detektiv podal kazensko ovadbo dne 29. 3. 2007 (na Policijski upravi Kranj so jo prejeli 2. 4. 2007) rok, ki ga je obsojencu postavila oškodovana družba pa je iztekel en dan kasneje, to je 30. 3. 2007, vsekakor takega odločilnega dejstva pri obravnavanem kaznivem dejanju ne predstavlja. Ugotovljeno je namreč, da po razveljavitvi pogodbe obsojenec vozila ni vrnil in ne plačal pogodbenih obveznosti zaradi česar se je oškodovanec odločil ukrepati. Ali je ovadba podana en dan prej ali dan kasneje pa kot je bilo že povedano ni odločilno.

7. Ker v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških kazenskega postopka temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

(1) V primeru, ko pri svojem delu pride detektiv do podatka o storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, je dolžan podati ovadbo pristojnemu organu.