Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevaje okoliščine oziroma kriterije tožnici utemeljeno prisodilo znesek v višini deset plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 4. 2013 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto srednja medicinska sestra v psihiatriji (šifra ...), sklenjeno med pravdnima strankama, preneha z 22. 1. 2020 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja na delovnem mestu srednja medicinska sestra v psihiatriji po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 3. 4. 2013 s pripadajočimi aneksi, med drugim izplača ustrezen regres in uredi neprekinjeno delovno dobo oziroma pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis delovne dobe v matično evidenco zavarovancev ter ji za čas od 18. 9. 2019 do 22. 1. 2020 plača mesečni znesek 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka). Naložilo ji je, da tožnici plača 18.642,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 2.602,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (točka VI izreka).

2. Zoper odločitev o plačilu denarnega povračila v višini 18.642,90 EUR (točka III izreka) in posledično pravdnih stroških (ter zavezancu za plačilo sodne takse; točki V in VI izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sicer sprejema sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 50/2021, s katero je spremenilo izpodbijano odločitev tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici, se pa z njo ne strinja. Vrhovno sodišče RS je neutemeljeno minimiziralo pomen kršitve, ni upoštevalo, da je tožnica storila kršitev z znaki kaznivega dejanja nevestno delo v službi. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo bistveno previsoko denarno povračilo, pri čemer je nepravilno ovrednotilo dejstvo, da se je tožnica že štiri mesece po prenehanju delovnega razmerja ponovno zaposlila. Njene zaposlitvene možnosti so bile dobre. V obrazložitvi se je sklicevalo na neprimerljivo sodbo VDSS Pdp 680/2019. Bistveno bolj primerljivi sta sodbi VDSS Pdp 69/2020 in Pdp 529/2019 (pet oziroma šest plač). Sodišče prve stopnje bi moralo ustrezno upoštevati okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti, oziroma v tem okviru dejstvo, da je tožnica huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja oziroma da jih je kršila z znaki kaznivega dejanja. Za nevestno delo v službi je s prisojo denarnega povračila nagrajena. Toženka je utemeljeno izgubila zaupanje vanjo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je delo vedno opravljala skrbno. S svojim ravnanjem, ki se ji je očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved je prejela zaradi zamere vodstva toženke. Zaradi načina prenehanja delovnega razmerja ni bila upravičena niti do odpovedi in odpovednega roka niti do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Je invalidka III. kategorije, kar poslabšuje njene zaposlitvene možnosti; novo zaposlitev je aktivno iskala. Preživlja mladoletne otroke. Sodna praksa, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, je povsem neprimerljiva. V podobnih zadevah so sodišča prisojala še višje denarno povračilo (odločbe VDSS Pdp 1205/2012, Pdp 484/2017, Pdp 146/2022, sodba VS RS VIII Ips 78/2018). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. O nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 17. 9. 2019 tožnici podala toženka, je pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 936/2019 z dne 12. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 80/2021 z dne 26. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 50/2021 z dne 14. 6. 2022. Iz obrazložitve citirane sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS izhajajo razlogi za takšno odločitev, in sicer da ni bil izpolnjen pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo v okviru enega od kriterijev za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v okviru okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Druge tozadevne navedbe toženke v pritožbi, s katerimi se zavzema, da bi sodišče v večji meri ovrednotilo zatrjevano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, so neupoštevne, enako kot velja za navedbe, s katerimi izpodbija že pravnomočno odločitev. Pritožbeno sodišče se do njih ne opredeljuje.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, poleg okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, še trajanje delavčeve zaposlitve (več kot dvajset let), možnosti za novo zaposlitev (tožnica se je polne štiri mesece po odpovedi samozaposlila, pol leta po odpovedi pa zaposlila pri drugem delodajalcu za nedoločen čas; po izobrazbi je medicinski tehnik, po poklicu srednja medicinska sestra; je invalidka III. kategorije) in pravice, ki jih je uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja (ni bila upravičena do nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, reparacija ji je prisojena za dobre štiri mesece).

8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožnica težje zaposljiva, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi. Kljub temu je upoštevaje vse druge okoliščine oziroma kriterije tožnici utemeljeno prisodilo znesek v višini deset plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

9. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje prisojenega denarnega povračila. Prisojeni znesek je ustrezno umeščen v primere sodne prakse oziroma od njih pomembno ne odstopa (sodbi VS RS VIII Ips 78/2018 z dne 6. 2. 2019, VIII Ips 204/2018 z dne 2. 4. 2019). Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno sklicuje na sodbo VDSS Pdp 680/2019 z dne 13. 10. 2019; šlo je za delavko, ki je bila sicer starejša od tožnice in dalj časa brez nove zaposlitve, je pa prejemala nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, sodišče ji je prisodilo reparacijo za več kot dve leti in pol. 10. V primerih, ki ju izpostavlja pritožba, je šlo za bistveno drugačne okoliščine kot pri tožnici; s sodbo VDSS Pdp 529/2019 z dne 5. 12. 2019 je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bilo prisojeno denarno povračilo v višini pet plač delavcu, katerega zaposlitvene možnosti so bile zaradi zdravstvenih težav slabše, je pa bil zaposlen pri delodajalcu krajšo dobo, šest let, s sodbo Pdp 69/2020 z dne 10. 6. 2020 pa v višini šest plač delavki, ki je bila pred odpovedjo zaposlena le štirinajst let in se je zaposlila pri drugem delodajalcu približno pol leta po odpovedi, kot tožnica (v obeh primerih je pritožbeno sodišče prisojeno denarno povračilo presojalo na pritožbo toženke in štelo, da ni podlage za njegovo znižanje).

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške in je dolžna tožnici povrniti njene (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je upoštevaje za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo, kot je utemeljeno priglasila, 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % oziroma 7,5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.