Jedro

Ker ima sklep, s katerim sodišče upnikovemu predlogu iz 1. odstavka 134. člena ZIZ ugodi, učinek sklepa o izvršbi (3. odstavek 134. člena ZIZ), se tudi za tak upnikov predlog uporablja določba 1. odstavka 40. člena ZIZ o vsebini predloga za izvršbo, ki kot obvezne sestavine določa navedbo upnika, dolžnika, izvršilnega naslova ali verodostojne listine, sredstva in predmeta izvršbe ter dolžnikove obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnikov predlog vseboval vse procesne (formalne) predpostavke, ki jih določa 40. člen ZIZ. Vprašanje utemeljenosti oziroma neutemeljenost predloga, tj. ali iz dejstev, ki jih navaja v predlogu, izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja, pa je vsebinsko oziroma materialnopravno vprašanje, o katerem odloči sodišče prve stopnje pri odločanju o dovolitvi izvršbe oziroma izdaji sklepa o izvršbi. Ker v konkretnem primeru upnikova vloga ni bila niti nerazumljiva niti nepopolna, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca in v obrazložitvi navedlo, da je bil upnik pozvan k dopolnitvi predloga - sporočitvi zneskov, ki jih dolžnikov delodajalec ni odtegnil in izplačal upniku po sklepu o izvršbi. Ker upnik zahtevanih zneskov ni sporočil in s tem ni ustrezno dopolnil predloga, njegovo sklicevanje na neodzivnost dolžnikovega delodajalca pa ne utemeljuje njegovega predloga za nadaljevanje izvršbe za celotno terjatev, ki jo ima do dolžnika, je sodišče njegov predlog, na podlagi 4. odstavka 108. člena ZPP, zavrglo.

Zoper sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje upnik in navaja, da bi moralo sodišče najprej ugotoviti dejansko stanje in nato o predlogu upnika ustrezno odločiti. Upnik je dolžnikovega dolžnika pozval, naj mu sporoči ustrezne podatke, zaradi katerih je izvrševanje ovirano, vendar tega dolžnik ni storil. Upnik je torej dokazal, da mu dolžnikov dolžnik ne posreduje nikakršnih podatkov, s katerimi bi lahko zadostil zahtevam sodišča. Ker so bili sklepi posredovani dolžnikovemu dolžniku v izvršitev že dne 21.2.2007, terjatev pa ni pretirano visoka, bi do sedaj morala biti odtegnjena že celotna terjatev. Sodišče je tudi spregledalo, da imata dolžnik in dolžnikov dolžnik isti naslov, kar še dodatno potrjuje, da gre med njima za nekakšno navezo. Ker je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ter na takšen način omogočilo dolžniku, da se ponovno izmakne plačilu dolga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžnikovemu dolžniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami) - v nadaljevanju: ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/98 s spremembami) - v nadaljevanju: ZIZ.

Po določbi 1. odstavka 134. člena ZIZ lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, da mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi, iz česar izhaja, da delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi, pri čemer pa ta znesek ne predstavlja vedno oziroma avtomatično celotne terjatve, ki jo ima upnik proti dolžniku. Pri izvršbi na plačo sodišče namreč s sklepom o izvršbi zarubi le tisti del plače, na katero je mogoče seči z upoštevanjem omejitve iz 102. člena ZIZ in delodajalcu naloži, da mora po pravnomočnosti sklepa upniku plačati oziroma plačevati denarni znesek, za katerega je dovolilo izvršbo (129. člen ZIZ), kar pomeni, da je uspešnost izterjave odvisna od višine dolžnikove plače in njegove obveznosti do upnika. Ker ima sklep, s katerim sodišče upnikovemu predlogu iz 1. odstavka 134. člena ZIZ ugodi, učinek sklepa o izvršbi (3. odstavek 134. člena ZIZ), se tudi za tak upnikov predlog uporablja določba 1. odstavka 40. člena ZIZ o vsebini predloga za izvršbo, ki kot obvezne sestavine določa navedbo upnika, dolžnika, izvršilnega naslova ali verodostojne listine, sredstva in predmeta izvršbe ter dolžnikove obveznosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnikov predlog vseboval vse procesne (formalne) predpostavke, ki jih določa 40. člen ZIZ. Vprašanje utemeljenosti oziroma neutemeljenost predloga, tj. ali iz dejstev, ki jih navaja v predlogu, izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja, pa je vsebinsko oziroma materialnopravno vprašanje, o katerem odloči sodišče prve stopnje pri odločanju o dovolitvi izvršbe oziroma izdaji sklepa o izvršbi.

Ker v konkretnem primeru upnikova vloga ni bila niti nerazumljiva niti nepopolna, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo vsebinsko odločiti o upnikovi vlogi z dne 1.6.2007. Ker je pritožbeno sodišče v smislu določbe 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o upnikovih stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.