Jedro

190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga, specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki primerov, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegove obveznosti do dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125077/2014 z dne 23. 9. 2014 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125077/2014 z dne 23. 9. 2014 ostane v celoti v veljavi v prvem odstavku izreka v znesku 1.921,80 EUR z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in v tretjem odstavku izreka, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki odmeri stroške pritožbe z zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer osmih računov, zapadlih med avgustom 2010 in januarjem 2011 v skupnem znesku 2.569,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa. Po ugovoru dolžnika (tožene stranke) je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju na podlagi veljavno sklenjene pogodbe upravnik poslovne stavbe, v kateri ima prostore tožena stranka in s tožbo zahteva povračilo založenih plačil obratovalnih stroškov ter plačilo stroškov storitev upravljanja in vodenja rezervnega sklada.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da so vse vtoževane terjatve v triletnem zastaralnem roku zastarale.

9. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje samovoljno razširilo ugovor zastaranja tožene stranke na celotno terjatev, čeprav je tožena stranka ugovarjala le zahtevku tožeče stranke, ki temelji na pogodbi o upravljanju, torej le v delu, ki se nanaša na postavki upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ne pa zahtevku, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, torej postavkam za elektriko, vodo, čiščenje, zavarovanje, itd. Tožena stranka, ki je zoper sklep o izvršbi ugovarjala v celoti(1), je namreč v ugovoru navedla, da ugovarja zastaranju zahtevka. Iz take trditve pa ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka ugovarjala zastaranju le dela terjatve, saj tega ni trdila. Prav tako na to ni mogoče sklepati iz nadaljnje ugovorne trditve, da je od zapadlosti do plačila preteklo več kot tri leta, kolikor je zastaralni rok za terjatve med pravnimi osebami. Gospodarske pogodbe med strankama, na katero se sklicuje pritožnica v zagovor razlogovanju, da je tožena stranka ugovarjala le delu zahtevka na podlagi pogodbe o upravljanju, namreč tožena stranka v ugovoru ni omenjala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožena stranka ugovor zastaranja uveljavljala za celoten zahtevek tožeče stranke, zato je pritožba tožeče stranke s tem v zvezi neutemeljena.

10. Stališče sodišča prve stopnje, da tudi za terjatve iz naslova s strani tožeče stranke za toženo stranko založenih obratovalnih stroškov velja triletni zastaralni rok, je pravilno. Terjatve tožeče stranke je namreč treba obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena Obligacijskega zakonika – OZ) in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji. Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, da sodišče ni upravičeno spreminjati pravne podlage zahtevka tožeče stranke brez vsebinskega presojanja zadeve. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da na pravno podlago zahtevka, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, ni vezano. Pri vprašanju pravne podlage terjatve iz naslova povračila obratovalnih stroškov gre namreč za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati.

11. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje samo dopolnjevalo določbe 190. člena OZ, ko je v obrazložitvi navedlo, da se določbe o verziji uporabijo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva. Sodišče preizkuša pravno podlago v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev, pri čemer pa 190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga, specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki primerov, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegove obveznosti do dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije(2) (275. člen OZ). Do slednje namreč po samem zakonu pride vedno, kadar obveznost dolžnika izpolni oseba, ki ima za to pravni interes, pri čemer pravni interes v konkretnem primeru utemeljuje 118. člen Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da dolžnosti upravnika zajemajo dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe. Za zagotovitev tega cilja pa morajo biti izpolnjene dolžnosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (in v odnosu do dobavitelja ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati takšne (obratovalne) stroške. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil (prim. VSL II Cpg 567/2015, II Cpg 246/2015, II Cpg 865/2015 in dr. Anita Dolinšek: Dolžnost upravnika zalagati sredstva za plačilo skupnih obratovalnih stroškov, Pravna praksa, 2014, št. 19, str. 19).

12. Način, na katerega je odločilo sodišče prve stopnje, je torej skladen z novejšo sodno prakso v primerih terjatev upravnikov, zato so tudi pritožbene trditve, da je odločilo v nasprotju z njo, neutemeljene. Na tem mestu pa gre tudi še dodati, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča pri odločanju v podobnih primerih, a ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Glede na omejene pritožbene razloge v postopku v sporih majhne vrednosti pa glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi višjih sodišč niti ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank. Izid sodnega postopka je namreč v mnogo čem odvisen od procesne aktivnosti strank. Z vidika zagotavljanja enotne sodne prakse pa je nezaželena in tudi nedopustna le različna uporaba materialnega prava v istovrstnih primerih, če sodišče razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse posebej ne obrazloži. 13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo že iz razloga, da je zahtevek tožeče stranke zastaral, se višje sodišče do nadaljnjih pritožbenih trditev tožene stranke ni več opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 16. 10. 2014, red. št. 3, list. št. 7 spisa.

Op. št. (2): Prim. tudi sodba VSRS sodba II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014