Jedro

Delodajalec, ki je delavcu ob prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka zagotovil ustrezno delo pri drugem delodajalcu, je prost plačila odpravnine, ne glede na to, da delavec pri drugem delodajalcu ni nastopil dela in je delavcu delovno razmerje prenehalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku in ji iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja z dne 30.1.1994, na podlagi sklepa o opredelitvi za trajni presežek, dosodilo razliko odpravnine v znesku 530.941,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, upoštevajoč pri ugotavljanju višine pripadajoče odpravnine tudi 26-letno delovno dobo pri podjetju I. p.o. S.B., od koder je bila s 1.8.1991, skupaj s prenosom dejavnosti, prevzeta na delo k toženi stranki z zadržanjem vseh pravic, pridobljenih pri dotedanjem delodajalcu. Hkrati je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oz. predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem opozarja, da je prvostopno sodišče povsem prezrlo navedbe, da je bilo tožnici ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki v mesecu janauarju 1994 zagotovljeno ustrezno delo pri drugem delodajalcu, ki pa ga ni sprejela, temveč se je namesto tega prijavila na zavodu za zaposlovanje, kjer je dočakala upokojitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da je, glede na način zaposlitve tožnice pri toženi stranki s 1.8.1991, potrebno šteti tožničino delovno dobo pri obeh delodajalcih v smislu podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot da tožnica ni spremenila zaposlitve, to je v neprekinjenem trajanju. Pravilno pa pritožba opozarja tudi na nadaljnjo okoliščino, od katere bi lahko bila odvisna tožničina pravica do plačila sporne odpravnine, to je na dejstvo, da je bilo ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki tožnici dejansko zagotovljeno delo pri drugem delodajalcu, kar v smislu določb 3. odst. 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delodajalca odvezuje izplačila odpravnine. Do trditev, da naj bi bilo tožnici ob prenehanju delovnega razmerja dejansko zagotovljeno ustrezno delo drugje, prvostopno sodišče v dosedanjem postopku sploh ni zavzelo stališča, niti jih ni preverjalo. Zato je bila izpodbijana sodba najmanj preuranjena in jo je bilo potrebno v skladu s 370. čl. ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče šteje, da je glede dolžnosti plačila odpravnine bistveno, ali je delodajalec delavcu, trajnemu presežku, ob prenehanju delovnega razmerja dejansko zagotovil ustrezno delo pri drugem delodajalcu na tak način, da bi lahko delavec takšno delo realno nastopil. V ponovljenem postopku naj zato prvostopno sodišče z izvedbo predlaganih dokazov, za katere bo štelo, da so potrebni, preveri, ali je bila tožnici v mesecu januarju 1994 realno zagotovljena možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu. Če je šlo za realno možnost ustrezne zaposlitve drugje, tako da zgolj zaradi tožničinega ravnanja do takšne zaposlitve ni prišlo, tožnica ne more zahtevati plačila odpravnine, kolikor ji ni bila izrecno priznana v pravnomočnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja, ki nosi datum 12.7.1993. Samo dejstvo, da je tožena stranka tožnici priznala in izplačala odpravnino v višini ene polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih, čeprav naj bi ji zagotovila ustrezno delo pri drugem delodajalcu, po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da bi ji morala v takšnih okoliščinah plačati celotno odpravnino, ki bi ji šla glede na skupno delovno dobo pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu, od katerega je bila k toženi stranki prevzeta na delo.

Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo lahko prvostopno sodišče ob gornjih izhodiščih o tožničinem zahtevku pravilno odločilo. Ob ponovnem odločanju o stroških postopka bo sodišče upoštevalo tudi stroške, priglašene v tem pritožbenem postopku.