Jedro

Tožnik je šele v tožbi, torej v upravnem sporu dobil možnost, da se izjasni o (ne)pravilnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. To pa ni v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka iz prvega odstavka 9. člena v povezavi s prvim odstavkom 138. člena ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP uporablja tudi v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1600/2013 z dne 8. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 22 % DDV, kar skupaj znaša 427 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 na podlagi 2., 12., 31. in 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika z dne 15. 5. 2013 za redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: bpp) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper A. d.d., ter kot oprostitev plačila stroškov postopka; z izrekom pod točko 2 je še odločila, da tožnik ne more nove prošnje za dodelitev bpp vložiti nadaljnjih 6 mesecev od dne 8. 7. 2013 dalje.

V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik svoji prošnji priložil podatke njegovega transakcijskega računa pri banki B. d.d., sama pa je na podlagi 33. člena ZBPP uradoma pridobila podatke iz registra transakcijskih računov pri AJPES, podatke iz baze podatkov Geodetske uprave RS (v nadaljevanju: GURS), Centralnega registra prebivalstva, Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, Klirinško depotne družbe d.d., in elektronsko vodene zemljiške knjige. Navaja še, da je tožnik v lastnoročno podpisani prošnji, ki jo je podal pod materialno in kazensko odgovornostjo, v rubriki IV. a) - Podatki o premoženjskem stanju na vprašanje „Ali ste lastnik/solastnik stanovanja, ali hiše, v kateri živite“ in „Ali ste lastnik/solastnik drugega stanovanja ali hiše“ odgovoril negativno, medtem ko je na podlagi baze podatkov GURS in elektronsko vodene zemljiške knjige tožena stranka ugotovila, da je tožnik lastnik premoženja, ki ga v prošnji ni navedel, in sicer posameznih delov stavbe št. ... k.o. C. (ID ...), ki se nahaja na parcelah št. ... k.o. C. (ID ...) in ... k.o. C. (ID ...), in sicer do 1/16, ki v naravi predstavljajo stanovanja v večstanovanjski stavbi ali stanovanjsko poslovni stavbi na naslovu … in nadaljnjih hišnih številkah v C. Iz baze podatkov GURS in elektronsko vodene zemljiške knjige ni razvidno, ali je tožnik lastnik oziroma posestnik točno določenega dela v stavbi, pač pa iz navedenih baz podatkov izhaja, da je tožnik solastnik vseh 12 posameznih delov stavbe do 1/16, in sicer gre za posamezne dele št. ... v stavbi št. ... k.o. 1973 C. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da navedena nepremičnina na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) ni izvzeta kot premoženje, ki se ne upošteva v postopku dodelitve bpp, saj po ugotovitvi tožene stranke na podlagi podatkov Centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju: CRP) tožnik na omenjenem naslovu nima prijavljenega stalnega in ne začasnega bivališča oziroma je v prošnji sam navedel, da živi na naslovu ... v Č., kar je skladno s podatki CRP. Način ugotavljanja prihrankov in premoženja je predpisan v skladu s 25. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) s Pravilnikom o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjšanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (v nadaljevanju: Pravilnik), ki v 3. členu določa, da je med drugim upoštevano vse nepremično premoženje. Če to presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, po določbi 5. odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Uradni list RS, št. 40/12) izključuje pravico prosilca do brezplačne pravne pomoči. Očitno je tožnik glede (so)lastništva nepremičnin v svoji prošnji navajal neresnične podatke. V tej zvezi izpostavlja 5. odstavek 20. člena ZBPP. Ker tožnik že z višino premoženja, s katerim razpolaga in je razpolagal že v času vložitve prošnje, presega limit za odobritev bpp, tožena stranka ni presojala višine drugega premoženja in lastnega dohodka tožnika niti ni presojala objektivnega pogoja za dodelitev bpp, pač pa je že iz navedenega razloga zavrnila njegovo prošnjo kot neutemeljeno na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP, pri odločitvi pa se je oprla tudi na 5. odstavek 20. člena ZBPP.

Tožnik poudarja, da prejema nizke dohodke in nima večjega premoženja. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je tako pravno in dejansko neutemeljena. Uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega predpisa. V zvezi z ugotovitvami tožene stranke, da naj bi bil tožnik solastnik posameznih delov stavbe št. ... k.o. C., in sicer do 1/16, tožnik pojasnjuje, da iz baze podatkov GURS in zemljiške knjige ni razvidno, ali je tožnik (so)lastnik določenega dela v stavbi, pač pa iz omenjenih evidenc izhaja, da je tožnik solastnik vseh 12 posameznih delov omenjene stavbe. V zvezi z navedeno ugotovitvijo pa tožnik poudarja, da ne vzdrži presoje in da listine oziroma baze podatkov, na katere se sklicuje tožena stranka, dokazujejo prav nasprotno, zato se izpodbijana odločba ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Kot izhaja iz tožbi priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov za parc. št. ... k.o. C. (ID ..., ID znak ...) in parc. št. ... k.o. C. (ID ..., ID znak ...), na navedenih nepremičninah stoji stavba št. ... k.o. C. (ID ...) in so lastniki navedenih dveh parcel vsakokratni lastniki te stavbe. Ker ima stavba št. ... k.o. C. po podatkih GURS 11 posameznih delov, je za vsak posamezni del nepremičnine mogoče vpogledati vsak posamezni zemljiškoknjižni izpisek za vsak posamezni del št. … do ... Ob tem vpogledu pa je ugotoviti, da v navedeni stavbi tožnik na nobenem posameznem delu in posledično na skupnem delu ni lastnik oziroma solastnik, pri čemer je zgolj posamezni lastnik oziroma solastnik lahko hkrati solastnik parc. št. ... in ..., obe k.o. C. V nadaljevanju tožnik poimensko našteva imena in priimke ter naslove lastnikov posameznih delov navedene stavbe glede na zemljiškoknjižno stanje ter poudarja, da je dokazno povsem nepodprt in nesprejemljiv zaključek tožene stranke, da naj bi bil tožnik lastnik 1/16 stavb na naslovu … v C., saj navedeno glede na zemljiškoknjižne podatke nikakor ne drži, pač pa je lastniško stanje povsem določno razvidno iz podatkov elektronsko vodene zemljiške knjige. V tej zvezi dodaja, da ni jasno, zakaj je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala le podatke GURS, saj je temeljna evidenca za lastninsko pravico prav zemljiška knjiga. Glede na to, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in prišla do zaključka, da tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega višino mejnega zneska, je v posledici napačno uporabila materialno pravo, ko je odločila, da ugotovljeno premoženje izključuje pravico tožnika do brezplačne pravne pomoči. Posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi nezakonita odločitev, da na podlagi 5. odstavka 20. člena ZBPP tožnik nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč, češ da tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega vrednost 13.780,00 EUR, o čemer naj bi dal v svoji prošnji napačne podatke, zaradi česar tožena stranka ni ugotavljala višine drugega premoženja in izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V tej zvezi tožnik poudarja, da je pod kazensko in materialno odgovornostjo podal prošnjo in v njej navedel resnične podatke, kar izhaja tudi iz tožbi priloženih listin. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetni upravni spis. Odgovora na tožbo ni vložila K točki 1: Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za redno brezplačno pravno pomoč in hkrati še odločila, da tožnik ne more nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: bpp) vložiti nadaljnjih 6 mesecev, ob sklicevanju na 5. odstavek 20. člena ZBPP. Ta določa, da če je prosilec v pisni izjavi o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za bpp o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v lastnoročno podpisani prošnji za bpp, ki jo je podal pod materialno in kazensko odgovornostjo, v rubriki IV. a) - Podatki o premoženjskem stanju na vprašanje „Ali ste lastnik/solastnik stanovanja ali hiše v kateri živite“ in „Ali ste lastnik/solastnik drugega stanovanja ali hiše“ odgovoril negativno. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali je tožnik lastnik premoženja, ki ga v prošnji ni navedel, in sicer posameznih delov stavbe št. ... k.o. C. (ID ...), ki se nahaja na parcelah št. ... k.o. C. (ID ...) in ... k.o. C. (ID ...), in sicer do 1/16, ki v naravi predstavljajo stanovanja v večstanovanjski stavbi ali stanovanjsko poslovni stavbi na naslovu … v C., kar je tožena stranka ugotovila na podlagi podatkov v javno dostopnih bazah podatkov GURS in elektronsko vodene zemljiške knjige, medtem ko te ugotovitve tožnik argumentirano izpodbija v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1-A22). Tožeča stranka je tako šele v tožbi v upravnem sporu dobila možnost, da se izjasni o (ne)pravilnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. To pa ni v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka iz 1. odstavka 9. člena v povezavi s 1. odstavkom 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se na podlagi 2. odstavka 34. člena ZBPP subsidiarno uporablja tudi v postopkih odločanja o dodelitvi bpp, za vprašanja postopka, ki jih ZBPP ne ureja oziroma če ZBPP ne določa drugače. ZBPP pa ne določa, da v postopku odločanja o prošnji za bpp ne bi veljala splošna načela ZUP, vključno z načelom iz 1. odstavka 9. člena ZUP. Ker v konkretnem primeru takšna možnost tožniku ni bila dana pred izdajo izpodbijane odločbe, je ta pomanjkljivost pri vodenju postopka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka.

K točki 2 Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem v primeru, kot je obravnavani, če je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ta znesek se poveča za 22% DDV, tako da skupaj znaša 427,00 EUR.