Jedro

Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

Predpostavka za veljavno najemno pogodbo ni najemodajalčevo lastništvo / imetništvo stvari, dane v najem; za veljavnost najemne pogodbe celo niti ni odločilno, ali je imel najemodajalec res pravico sklepati najemno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka se zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena in tožeča stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000,00 EUR od 6. 5. 2011 do plačila in od zneska 6.000,00 EUR od 6.6.2011 do plačila, (II.) ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.000,00 EUR, (III.) po medsebojnem pobotanju terjatev iz I. in II. točke izreka znesek v višini 8.222,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2012 naložilo v plačilo toženi stranki ter (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 495,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe, priglasila pa je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik sodbo izpodbija v celoti, torej tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj njegove, v pobot ugovarjane terjatve (II. točka izreka izpodbijane sodbe). pritožba v tem delu ni dopustna, saj pritožnik za pritožbo v delu, v katerem je uspel, nima pravnega / pravovarstvenega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravico do pritožbe ima (le) tista stranka, ki bi ji – če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena – prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Pravni interes ima torej tisti, čigar položaj bi se z odločbo višjega sodišča izboljšal; pa ne nasploh, pač pa glede na tisto, kar se je zahtevalo v postopku na prvi stopnji (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 351 in 352). Ker je tožena stranka s pobotnim ugovorom uspela, se njen položaj v ničemer ne more izboljšati, zaradi česar je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

6. Pritožnik v obširni pritožbi polemizira z zaključki izpodbijane sodbe, pri čemer v pretežni meri zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji. Višje sodišče zato na tem mestu opozarja, da bo v nadaljevanju odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:

7. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornega postopka. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP).

8. Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS, in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

9. V načelu ima stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, marveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Pravica do predlaganja dokazov bi bila nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogu ugodi, ali pa ga zavrne. Korist od predlaganja dokazov ima stranka šele, če sodišče predlagane dokaze tudi izvede. Vendar pa to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25.9.1996 in Up 181/95 z dne 28. 5. 1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10 .2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99).

10. V predmetni zadevi je bilo za odločitev bistveno sledeče: 1) da sta pravdni stranki 27. 12. 2010 sklenili najemno pogodbo za določen čas 10 let, 2) da sta navedeno pogodbo 25. 6. 2011 sporazumno prekinili, 3) da sta se sporazumno dogovorili, da najemna pogodba preneha z dnem 30. 6. 2011, s tem dnem pa prenehajo tudi vse obveznosti iz najemne pogodbe ter 4), da tožena stranka najkasneje do 3. 7. 2011 prostore preda tožeči stranki. Ničesar od navedenega v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno (prim. 214. člen ZPP), tudi sicer pa vsa navedena dejstva izhajajo iz listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje torej ni imelo nobenega razloga, da izvaja dokaz z zaslišanjem strank ali prič, saj je bilo dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi izvedenih (listinskih) dokazov. To pa pomeni, da ostali dokazni predlogi za odločitev niso bili niti potrebni niti pomembni (drugi odstavek 287. člena ZPP), kar izhaja tudi iz 5. točke. obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne drži torej pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj toženčevih dokazov ni izvedlo, prav tako pa tudi ne, da je sodba pavšalna in protispisna.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

11. V predmetni zadevi dejansko stanje ni bilo sporno, in ga je višje sodišče povzelo že v točki 10. te obrazložitve. Sporno je bilo, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe, s katero zahteva plačilo najemnine za maj in junij 2011. Tožena stranka namreč vztraja pri navedbah, da tožeča stranka, ki ni niti lastnica, niti uporabnica spornih poslovnih prostorov, le-teh ni mogla oddati v najem, posledično pa tudi ne zaračunati vtoževane najemnine.

12. Pravno stališče pritožnika je zmotno, kot je to pravilo in obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Razlogi sodbe so izčrpni, jasni in skladni, med njimi pa ni nasprotij. Prav tako razlogi sodbe niso v nasprotju s predloženimi listinami. Višje sodišče pritožniku ponovno pojasnjuje, da za plačilo najemnine ni odločilno, ali je najemodajalec lastnik nepremičnine. Najem je namreč mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti, zato najemodajalcu, ki zahteva plačilo najemnine, ni potrebno dokazati, da je lastnik stvari, temveč le, da je dal stvar v najem. O tem je sodna praksa enotna (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS, III Ips 51/2001, III Ips 88/2001 ...). Predpostavka za veljavno najemno pogodbo ni najemodajalčevo lastništvo / imetništvo stvari, dane v najem; za veljavnost najemne pogodbe celo niti ni odločilno, ali je imel najemodajalec res pravico sklepati najemno pogodbo. Odločilno je le, ali lahko najemodajalec najemniku priskrbi posest v najem dane stvari (prim. III Ips 88/2001). Slednje ni sporno, saj tožena stranka tudi v pritožbi navaja, da je predmetni prostor začela uporabljati 1. 1. 2011 in ga je uporabljala do 27. 6. 2011, ko sta pravdni stranki podpisali primopredajni zapisnik, s katerim je najeto nepremičnino vrnila tožeči stranki v posest. 13. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče pritožniku na tem mestu zgolj še pojasnjuje, da ni pravilno niti njegovo stališče o tem, kaj konkretno pomeni zapis v sporazumni prekinitvi pogodbe. Navedba, da s „30. 6. 2011 prenehajo vse obveznosti iz najemne pogodbe“, ne pomeni, da prenehajo za nazaj, pač pa, da prenehajo za v naprej, torej po 30. 6. 2011. Stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, in sicer, da za najete poslovne prostore ni dolžna plačati, ker je tožnikova (morebitna) terjatev ugasnila v skladu s pogodbeno voljo pogodbenih strank, je ne le v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), pač pa tudi v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), zato mu pravnega varstva že iz tega razloga ni mogoče nuditi.

14. Pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ne da bi za to navedel konkretne razloge. Višje sodišče se zato do pavšalnih očitkov o njihovi nepotrebnosti in neupravičenosti, ne izjasnjuje.

15. Ne da bi presojalo ostale (obširne) pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena, je višje sodišče v preostalem delu zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Izrek o tožnikovih stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni . Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.