Jedro

Pogodbo in Aneks je treba med stranko z interesom in tožnikom šteti za sklenjena z dnem podpisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek, naj mu stranka z interesom za paket ... za meseca julij 2021 in avgust 2021 zaračuna mesečno naročnino v višini 39,99 EUR z DDV, za obdobje od septembra 2021 do avgusta 2022 pa 69,99 EUR z DDV/mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka ugotavlja, da je tožnik z operaterjem (stranko z interesom) dne 7. 8. 2020 sklenil naročniško pogodbo za paket ... (v nadaljevanju Pogodba), istega dne je sklenil tudi Aneks vezave (v nadaljevanju Aneks), s katerim je v zameno za vezavo razmerja za 24 mesecev prejel ugodnost v obliki 42,86 % popusta na mesečno naročnino za prvih 12 mesečnih naročnin. S podpisom Pogodbe je tožnik potrdil, da je seznanjen s splošnimi in posebnimi pogoji uporabe storitev ter da jih sprejema kot sestavni del pogodbenega razmerja. Tožnik je trdil, da je 7. 8. 2020 s predstavnikom stranke z interesom podpisal dokument "Predstavitev ponudbe/informativni izračun" (v nadaljevanju Ponudba), za katerega je štel, da gre za dokument, ki zavezuje obe pogodbeni strani; stranka z interesom mu takrat namreč ni izročila nobenega drugega dokumenta. Šele v postopku reklamacije računa za julij 2021 mu je stranka z interesom poslala naročniško pogodbo in aneks z vezavo za 2 leti, čeprav bi to morala storiti že konec avgusta 2020, ko je sklenil Pogodbo. Vlagatelj se sklicuje na Ponudbo in zahteva, da mu stranka z interesom obračunava ceno storitev, kot je navedena v tem dokumentu.

3. Pri Ponudbi sledeč toženki ne gre za zavezujoč dokument, v njem je izrecno navedeno, da so pravice in obveznosti strank navedene v naročniški pogodbi in je Ponudba le informativne narave. Tožnik pred avgustom 2021 (ko je reklamiral račun za julij 2021) ni reklamiral nobenega računa niti stranki z interesom ni sporočil, da pogodbe ni prejel. Stranka z interesom prilaga izpis iz interne aplikacije, da je tožniku pogodbo poslala, a toženka tega ni mogla preveriti. Ne glede na to pa je razrešitev spora ključno, kakšna je vsebina Pogodbe oz. Aneksa, ki sta med pogodbenimi strankami sklenjeni. Toženka ugotavlja, da sta stranki Pogodbo in Aneks veljavno sklenili, ne glede na prejem Ponudbe je bilo naročniško razmerje sklenjeno šele s podpisom Pogodbe, ki je tudi tisti dokument, ki ustvarja pravne učinke med strankama. Skladno s Pogodbo in Aneksom, kot edinima pravno zavezujočima dokumentoma, je bil tožnik do znižane mesečne naročnine upravičen le do avgusta 2021, po tem obdobju pa je bil dolžan plačevati polno ceno mesečne naročnine. Stranka z interesom se z nobeno klavzulo ni zavezala, da bo višina naročnine ves čas enaka, pač pa se je zavezala zgolj, da bo tožniku prvih 12 mesecev nudila popust 42,86 %. Operaterji lahko glede na določbe področne zakonodaje tekom trajanja naročniškega razmerja enostransko spremenijo svoje pogodbene pogoje, glede česar so vezani na določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Naročniki, ki se z napovedano spremembo (o kateri morajo biti obveščeni najmanj 30 dni pred uveljavitvijo te) ne strinjajo, lahko odstopijo od naročniške pogodbe. Če tega ne storijo, jih od uveljavitve spremenjenih pogodbenih določil ta zavezujejo. Tožnik je nesporno bil obveščen o napovedani spremembi cen (a je štel, da se nanj ne nanaša), odstopnega upravičenja ni izkoristil. S tem je pristal na spremembo pogodbenih pogojev, med njim in stranko z interesom pa je nastopilo spremenjeno naročniško razmerje v obliki povišanja mesečne naročnine. Stranka z interesom mu je tudi po povišanju cen obračunavala dogovorjen popust in je ravnala skladno z Aneksom.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Za spor je bistven podatek, kdaj je bila Pogodba dejansko sklenjena, kar bi toženka morala preveriti. Skladno z drugim odstavkom 9. člena Splošnih pogojev poslovanja družbe A. za sklepanje pogodb daljavo in pogodb, ki se sklepajo zunaj poslovnih prostorov (v nadaljevanju Pogoji za sklepanje pogodb na daljavo) se pogodba namreč šteje za sklenjeno z dnem, ko naročnik s strani stranke z interesom prejme izvod podpisane pogodbe (po e-pošti na naslov naročnika). Stranka z interesom je tožniku pogodbo poslala šele avgusta 2021, edini dokument, ki ga je tožnik prejel pred tem, je bila Ponudba. Pogodba med strankama je bila tako sklenjena šele avgusta 2021, drugačne ugotovitve toženke so napačne, toženka pa je napačno uporabila materialno pravo (Pogoje za sklepanje pogodb na daljavo), zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženka bi morala stranko z interesom pozvati, naj ji posreduje elektronsko sporočilo, s katerim je tožniku poslala Pogodbo. Glede na sklenitev Pogodbe 25. 8. 2021 bi morala stranka z interesom tožniku vsaj še za meseca julij 2021 in avgust 2021 zagotavljati storitve po ceni, dogovorjeni 7. 8. 2020, torej v višini 39,99 EUR. Do navedenega datuma je pogodbo med strankama namreč predstavljala Ponudba. Po navedenem obdobju bi stranka z interesom tožniku morala obračunavati naročnino po redni ceni 69,99 EUR. To izhaja tudi iz 2. člena Aneksa, v katerem je določen popust v višini 42,86 % na mesec (za prvih 12 mesecev) in ki nikjer ne omenja besedne zveze "po vsakokratnem veljavnem ceniku". Praksa stranke z interesom pri oglaševanju svojih ponudb je nepoštena in zavajajoča ter predstavlja kršitev varstva konkurence. Ureditev specialne ureditve spreminjanja pogodbenih pogojev po drugem odstavku 129. in 130. členu ZEKom-1 je tudi neustavna, saj je v nasprotju s splošno ureditvijo spreminjanja pogodb zaradi spremenjenih okoliščin, kot je določena v Obligacijskem zakoniku (OZ), predstavlja pa tudi kršitev načela varstva konkurence iz 74. člena Ustave.

5. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, bodisi z odločitvijo sodišča ali v ponovnem postopku pa naj se mu prizna mesečno naročnino za storitve stranke z interesom v višini 39,99 EUR za meseca julij in avgust 2021 ter v višino 69,99 EUR za mesece od septembra 2021 do avgusta 2022, ko se izteče obdobje veljavnosti Aneksa. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno tožnik sodišču predlaga, da na podlagi 156. člena Ustave prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 129. in 130. člena ZEKom-1 v povezavi s splošno ureditvijo spreminjanja pogodb zaradi spremenjenih okoliščin, kot je določena v OZ (člen 112 in naslednji).

6. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Naročniško razmerje med tožnikom in stranko z interesom je bilo sklenjeno dne 7. 8. 2020, s podpisom Pogodbe in Aneksa, prejem Ponudbe na isti dan na navedeno ne vpliva. Med Ponudbo in Pogodbo sicer ni razlik glede predmeta pogodbe, cene mesečne naročnine in plačilnih pogojev, ki jih kot veljavne elemente pogodbe priznava tudi tožnik. Slednji ne zanika podpisa Pogodbe in Aneksa in sam zatrjuje, da gre za nespoštovanje pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Tožnik priznava tudi, da mu je operater zagotavljal storitve po pogodbi in da jih je sam redno plačeval, kar kaže, da je vedel za obstoj naročniškega razmerja in se je z njim očitno tudi strinjal. Brez tožnikovega sodelovanja ne bi moglo priti niti do priklopa. Tožnikove navedbe, da pogodba ni bila sklenjena 7. 8. 2020, pač pa je bila 25. 8. 2021, demantira tudi dejstvo, da je stranka z interesom tožnika junija 2021 (tj. pred 25. 8. 2021) seznanila s spremembami pogodbenih določil in cen storitev. V kolikor naročniško razmerje med strankama ne bi bilo sklenjeno, stranka z interesom tožnika o tem ne bi obveščala. Zato se toženka ne more strinjati z navedbami tožnika, da je bilo naročniško razmerje veljavno sklenjeno šele avgusta 2021. Ni namreč mogoče trditi, da naročniško razmerje ne obstoji, obenem pa koristiti upravičenja iz tega in izpolnjevati obveznosti. Brezpredmetno je sklicevanje tožnika, da ga ne more vezati nekaj, za kar ni svobodno izrazil svoje volje in česar ne ve oz. s čemer ni seznanjen, saj je bil z vsem relevantnim (predmet pogodbe, cene, rok plačila) seznanjen, zato ne gre za hipotetične zaveze. Skladno s 15. členom OZ je pogodba sklenjena že s tem, ko se strani sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, s podpisom pogodbe pa se šteje, da je bil naročnik seznanjen z njenimi določili. Toženka ni mogla preveriti, ali je tožnik prejel pogodbo, je pa iz izpisa iz sistema stranke z interesom razvidno, da je bila ta podpisana 7. 8. 2020 in je bila istega dne tudi poslana tožniku. Za rešitev spora pa je ključno, kakšna je vsebina Pogodbe in Aneksa, ki sta bila navedenega dne dejansko sklenjena. Tožnik si prihaja v nasprotje in se na veljavnost Aneksa od 7. 8. 2020 sklicuje takrat, ko mu je to v korist (glede dogovorjenih cen), sicer pa njegove veljavnosti pred 25. 8. 2021 ne priznava. Navedbe tožnika o zavajajoči in nepošteni praksi stranke z interesom so neralvantne. Čeprav Aneks ne vsebuje dikcije, da se po izteku obdobja vezave upošteva "vsakokratni veljavni cenik" (kar za predmetni spor sicer ni relavantno, saj se ta nanaša na obračunane cene tekom obdobja vezave), to izhaja že iz določb ZEKom-1. Tožnik je bil s spremembo pogodbenih pogojev seznanjen, odstopnega upravičenja v skladu s 129. členom ZEKom-1 pa ni izkoristil. Ureditev po ZEKom-1 je specialna, operaterjeva možnost spreminjanja ponudb pa je zavarovana z odstopnim upravičenjem naročnika.

7. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene očitke in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Naročniško razmerje je bilo veljavno sklenjeno 7. 8. 2020. Pogodba in Aneks sta bila sklenjena izven poslovnih prostorov, tožnik pa je imel (če se ni strinjal z vsebino naročniškega razmerja ali postopkom njegove sklenitve) v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) v 14 dneh možnost odstopiti od razmerja brez navajanja razloga. Tega ni storil, pač pa je postopku sklepanja Pogodbe oz. Aneksa ugovarjal šele leta 2021, medtem ko so se pravice in obveznosti iz pogodbenega razmerja izvajale vse od avgusta 2020. Stranka z interesom je tožnika v skladu s specialno ureditvijo iz ZEKom-1 pravočasno in pravilno obvestila o spremembah cen storitev, kar je tožnik tudi potrdil. To ob upoštevanju 129. člena ZEKom-1 pomeni, da je tožnik pristal na nove cene storitev, storitve pa so bile ves čas pogodbenega razmerja zaračunane skladno s pogodbenimi določili.

8. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi ponovno izpostavlja, da tožnik in stranka z interesom ne upoštevata Pogojev za sklepanje pogodb na daljavo. Naročniško razmerje je bilo res sklenjeno 7. 8. 2020, a bistveno je, kaj predstavlja njegovo podlago. To Pogodba in Aneks, s katerima tožnik do 25. 8. 2021 ni bil seznanjen, ne moreta biti. Vztraja tudi pri ostalih tožbenih očitkih.

9. Sodišče je v zadevi dne 30. 1. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik (osebno) in toženka (po pooblaščencu). Stranka z interesom je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje. Tožnik in toženka sta na glavni obravnavi v bistvenem vztrajala pri dosedanjih navedbah in stališčih.

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in pripravljalne vloge tožnika na list. št. A1 - A33, v Splošne pogoje poslovanja družbe T-2 z dne 1. 10. 2005 (z dopolnitvami in spremembami) ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je spor glede zakonitosti toženkine odločitve, s katero je ta v uporabniškem sporu po 217. in nasl. členih ZEKom-1 zavrnila tožnikov zahtevek glede mesečne naročnine, ki naj mu jo za obdobje od julija 2021 do avgusta 2022 zaračuna stranka z interesom. Tožnik v bistvenem uveljavlja, da bi mu morala biti v celotnem navedenem obdobju naročnina zaračunana v skladu s Ponudbo, toženka in stranka z interesom nasprotno menita, da je stranka z interesom tožniku naročnino pravilno obračunala skladno s Pogodbo in Aneksom, pri tem pa je upravičeno upoštevala tudi spremenjene cene.

13. V zadevi je nesporno, da sta tožnik (kot naročnik) in predstavnik stranke z interesom (oz. zanj osebni svetovalec V. V.) dne 7. 8. 2020 podpisala dokument Ponudba, na katerem je med drugim navedeno: pod rubriko "paket/posamezne storitve" - ..., pod rubriko "aneks (vezava)" - 24m, pod rubriko "končni izračun (plačilo I. leto/mesec)" - 40 EUR ter pod rubriko končni izračun (plačilo II. leto/mesec)" 70 EUR. Na navedenem dokumentu je navedena tudi opomba "Cene so informativne in lahko pride do morebitnih odstopanj, s katerimi bo naročnik seznanjen pred sklenitvijo naročniške pogodbe". V zadevi je nesporno, tudi, da je tožnik stranki z interesom omogočil priklop storitve, da je stranka z interesom od avgusta 2020 dalje tožniku tudi dejansko zagotavljala storitev ... in mu to tudi zaračunavala ter da je tožnik to storitev v tem času uporabljal in jo tudi plačeval (pri čemer je višina plačila zanj postala sporna v zvezi računi od meseca julija 2021 dalje).

14. Iz listin v upravnem spisu zadeve dalje izhaja, da sta tožnik in stranka z interesom dne 7. 8. 2020 podpisala tudi Pogodbo za paket ..., katere sestavni del je tudi izjava tožnika, da je seznanjen Splošnimi pogoji poslovanja stranke z interesom (v nadaljevanju Splošni pogoji), ter da sta tožnik in stranka z interesom istega dne podpisala tudi Aneks, iz katerega med drugim izhaja, da stranka z interesom tožniku "prizna popust na naročnino paketa ... v višini 42,86 % na mesec za prvih dvanajst (12) mesečnih naročnin ob vezavi naročniškega razmerja s T-2 po sklenjeni naročniški pogodbi za obdobje 24 mesecev".

15. Sporno v zadevi pa je, ali je treba Pogodbo in Aneks šteti za veljavno sklenjena šele z dnem, ko sta bila ta (nesporno) izročena tožniku, tj. z dnem 25. 8. 2021. Iz Pogojev za sklepanje pogodb na daljavo stranke z interesom namreč izhaja, da se pri sklepanju pogodb na daljavo pogodba šteje za sklenjeno z dnem, ko naročnik s strani stranke z interesom prejme izvod podpisane pogodbe (drugi odstavek 9. člena). Tožnik s tem v zvezi zatrjuje, da izvoda Pogodbe in Aneksa s strani stranke z interesom do 25. 8. 2021 ni prejel (niti z vsebino teh dokumentov do navedenega dne ni bil seznanjen), toženka pa v izpodbijani odločbi navaja, da tega (tožnikovega prejema Pogodbe in Aneksa že ob njuni sklenitvi) ni mogla preveriti.

16. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je treba Pogodbo in Aneks med stranko z interesom in tožnikom šteti za sklenjena z dnem 7. 8. 2020. Obe stranki sta Pogodbo in Aneks na navedeni dan namreč podpisali, ob tem pa sta se sporazumeli o vseh bistvenih sestavinah naročniškega razmerja tožnika pri stranki z interesom (15. člen OZ), tj. o izbrani storitvi, o obdobju vezave ter o ceni, ki jo bo za storitev plačeval tožnik (oz. o načinu oblikovanja te). Tožnik je s tem v zvezi na glavni obravnavi navedel, da je dokumenta sicer podpisal (podpisal se je v "okenčki"), vendar pa ni vedel, kaj konkretno podpisuje; konkretno tako ni vedel, da je cena določena v odstotku od redne cene. Sodišče s tem povezanim navedbam tožnika ne more slediti. Tožnik je imel ob podpisovanju Pogodbe in Aneksa vsekakor možnost, da se v celoti seznani z vsebino navedenih dokumentov (nasprotnega tožnik niti ni zatrjeval), v kolikor pred njunim podpisom ni ravnal s potrebno skrbnostjo in dokumentov pred podpisom ni prebral, pa to ne more vplivati na veljavnost podpisanih dokumentov in nastopa pravic in obveznosti, ki iz teh izhajajo za obe pogodbeni stranki.

17. Kot neprepričljive sodišče ob tem zavrača navedbe tožnika, da se ob sklenitvi Pogodbe in Aneksa ni zavedal, da je ponudbena cena oblikovana na način nudenja popusta na osnovne cene. Tožnik je namreč sam predložil izpis iz spletne strani toženke (listina na list. št. A3), ki se nanaša na ponudbo za paket ... v času sklepanja Pogodbe in Aneksa (izpis je tožnik naredil avgusta 2020), v katerem je označil besedilo v razdelku "Opombe", iz katerega nedvoumno izhaja, da se akcijske cene oblikujejo na način nudenja popusta na siceršnje redne cene (zapis "Popust velja za prvo leto obdobja vezave. Popust velja za nove naročnike paketa, ki pred pričetkom koriščenja te akcije nimajo sklenjenega veljavnega aneksa za vezavo za katerega od drugih paketov iz paketne ponudbe družbe A. Popusti iz različnih akcij se ne seštevajo"). Že iz navedenega po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je tožnik ob sklenitvi naročniškega razmerja (vsekakor pa že pred prejemom spornih računov) vedel, da je akcijska ponudbena cena oblikovana na način nudenja popusta na redne cene. Na predloženem izpisu iz spletne strani toženke je bila obenem navedena tako akcijska kot redna cena izbranega paketa, na podlagi poznavanja redne in akcijske cene pa je bil tožnik (vsaj posredno) seznanjen tudi z višino popusta - do višine tega je namreč mogoče priti s preprosto računsko operacijo (akcijska cena 39,99 EUR predstavlja 57,14 % redne cene 69,99 EUR, iz česar jasno izhaja, da nudeni popust znaša 42,86 %).

18. Ker je bilo pogodbeno razmerje med strankama tudi realizirano (tožnik je stranki z interesom ne glede na to, da naj ne bi prejel izvoda Pogodbe in Aneksa, omogočil izvedbo priklopa, odjemal je njene (dogovorjene) storitve in te tudi plačeval), okoliščina zatrjevanega šele kasnejšega posredovanja izvoda Pogodbe in Aneksa tožniku z vidika presoje pričetka veljave teh dokumentov v konkretnem primeru ne more biti relavantna. Nerelavantno je v navedenih okoliščinah konkretnega primera tako tudi, kdaj konkretno je tožnik dejansko prejel izvod Pogodbe in Aneksa, nezmožnost toženke, da preveri, ali je bilo to že dne 7. 8. 2020, pa ne predstavlja pomanjkljivosti toženkinega ugotovitvenega postopka (v smislu nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja).

19. Prav tako za presojo vsebine obveznosti med tožnikom in stranko z interesom ne more biti relevantna (zgolj) Ponudba, iz vsebine katere jasno izhaja, da je glede cen zgolj informativne narave, da so glede tega možna odstopanja ter da bo s temi naročnik seznanjen pred sklenitvijo naročniške pogodbe. Končna vsebina naročniškega razmerja tožnika pri stranki z interesom je bila tako določena s sklenitvijo Pogodbe in Aneksa, ta dokumenta pa je treba upoštevati tudi pri presoji pravic in obveznosti obeh strank v zvezi s tem naročniškim razmerjem. Ob tem gre zavrniti tožbene očitke, da gre pri obveznostih iz omenjenih dokumentov za "neke hipotetične zaveze", za katere tožnik "sploh ni imel možnosti, da bi se z njimi seznanil". Ponoviti gre namreč, da je tožnik oba navedena dokumenta dne 7. 8. 2020 podpisal, že tedaj pa se je z njima lahko tudi seznanil. 20. Da je pred začetkom postopka pred toženko tožnik očitno tudi sam štel, da je Pogodba veljala že od meseca avgusta 2020 dalje, sicer izhaja tudi iz njegovih pisanj stranki z interesom. Tako je v elektronski pošti slednji z dne 9. 8. 2021 (listina na list. št. A5) zapisal, da je s stranko z interesom "avgusta 2020 sklenil naročniško pogodbo za paket ... za dve leti, pri čemer smo se dogovorili za trimesečno poskusno dobo in naročnino za prvo leto v višini 39,99 EUR ter za drugo leto v višini 69,99 EUR." Smiselno enako je v elektronski pošti stranki z interesom z dne 10. 8. 2021 (listina na list. št. A7) navedel, da je z njo "sklenil dvoletno pogodbo"... ter da so se za mesec julij "v pogodbi dogovorili za ceno 39,99 EUR". V navedenih pisanjih se tožnik očitno ni skliceval na vsebino Ponudbe (ki po njegovih sedanjih stališčih predstavlja do 25. 8. 2021 edino veljavno pogodbo), saj je izrecno omenjal "naročniško pogodbo", ceni na kateri se je skliceval v svojih pisanjih toženki, pa v dokumentu Ponudba niti nista bili navedeni (v tej sta bili navedeni ceni 40 EUR in 70 EUR), pač pa predstavljata redno ceno izbranega paketa v času sklenitve Pogodbe ter ceno tega paketa, znižano za 42,86 %, kolikor je znašal z Aneksom (zaradi vezave) dogovorjen popust. Drugačne navedbe tožnika na glavni obravnavi, da pogodbo predstavlja vsako soglasje volj strank, sodišče v kontekstu že predstavljenega (da je tožnik nedvomno podpisal Pogodbo in Aneks, kljub zatrjevanemu neprejemu teh dokumentov pa je obenem sprejel realizacijo naročniškega razmerja v vsebini, kot izhaja iz njiju) šteje za neprepričljive. Tudi tožnikova navedba na glavni obravnavi, da se je na ceno 39,99 EUR skliceval, ker je stranka z interesom to ves čas obračunavala, navedena pa je tudi na spletni strani stranke z interesom, po presoji sodišča dodatno kaže na to, da je bil tožnik ob podpisu Pogodbe in Aneksa v celoti seznanjen s ponudbo stranke z interesom, tako pa tudi z načinom oblikovanja akcijskih cen (na način nudenja popusta na redne cene). Ob zapisanem gre dodati še, da obračunavanje naročnine na način, da se na redno ceno prizna popust, izhaja tudi iz mesečnih računov, ki jih je stranka z interesom pošiljala tožniku (del upravnega spisa je tako račun za mesec julij 2021, iz katerega izhaja cena naročnine, popust ter znesek s popustom). Tudi na tej podlagi tožniku način obračunavanja naročnine (s popustom na redno ceno) že od nastanka naročniškega razmerja dalje ni mogel biti neznan.

21. Sodišče zavrača tudi očitke tožnika, s katerimi uveljavlja, da se Aneks ne sklicuje na cene "po vsakokratnem veljavnem ceniku". Kot že navedeno, je ob podpisu Pogodbe tožnik izrecno izjavil tudi, da je seznanjen s Splošnimi pogoji stranke z interesom, iz drugega odstavka 25. člena Splošnih pogojev (kot so bili v veljavi v času sklenitve Pogodbe in kasneje - listina na list. št. C1) pa izhaja, da so "cene storitev družbe A. /so/ določene v vsakokratnem veljavnem ceniku". Da je bila ponudba stranke z interesom vezana na navedene splošne pogoje, je tožnik sicer očitno vedel tudi na podlagi zapisov na spletni strani toženke (ki jih je natisnil in se tako z njimi očitno seznanil že v avgustu 2020 - list. št. A3), v katerih je (v delu, ki ga je na izpisu posebej označil tožnik sam) navedeno, da "za ponudbo veljajo splošni pogoji, objavljeni na http:/.../splosni-pogoji-podjetja".

22. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka pri odločanju o tožnikovem zahtevku pravilno štela, da sta Pogodba in Aneks pričela veljati dne 7. 8. 2020, ravno tako pa je pravilno upoštevala tudi, da se je, ob upoštevanju 24-mesečne vezave, z Aneksom stranka z interesom tožniku zavezala za prvih 12 mesečnih naročnin nuditi popust na izbrano storitev v višini 42,86 %, pri čemer je pri izdajanju računov v spornem obdobju utemeljeno upoštevala cene, določene v vsakokratnem veljavnem ceniku.

23. ZEKom-1 (ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe in ga je zato treba uporabiti kot materialnopravno podlago za odločanje v zadevi) je v drugem odstavku 129. člena določal, da morajo biti o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, naročniki obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

24. Med strankama v zadevi je nesporno, da je stranka z interesom 1. 7. 2021 zvišala cene svojih storitev, med drugim tudi paketa ... Nesporno je tudi, da je bil tožnik v roku iz drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 (v juniju 2021) obveščen o nameravani spremembi cen storitev, odstopnega upravičenja skladno s citirano določbo ZEKom-1 pa ni izkoristil. Tožnikove navedbe, da je menil, da se toženkino obvestilo o spremembi pogodbenih pogojev nanj ne nanaša, so neupoštevne. Tožnik je imel od 7. 8. 2020 s stranko z interesom sklenjeno naročniško razmerje, predpisi pa tej omogočajo enostransko spreminjanje pogodbenih pogojev (ki pa ga obenem regulirajo). Obvestilo stranke z interesom se je tako nanašalo tudi na tožnika, slednji pa je imel (kot že pojasnjeno) zaradi nameravane spremembe pogodbenih pogojev odstopno upravičenje.

25. Sodišče ob upoštevanju navedenega sodi, da so spremenjeni pogodbeni pogoji s 1. 7. 2021 pričeli veljati in učinkovati tudi za tožnika, stranka z interesom pa je tožniku od navedenega dne dalje skladno s Pogodbo in Aneksom upravičeno obračunavala naročnino 73,99 EUR z DDV, za preostanek obdobja prvih 12 mesecev od sklenitve naročniškega razmerja znižano za 42,86 % (tj. 42,28 EUR, kolikor je bilo tožniku tudi obračunano).

26. Kolikor tožnik uveljavlja, da gre pri ravnanjih stranke z interesom za kršitev načela varstva konkurence ter da je ureditev v ZEKom-1 neskladna s splošno ureditvijo spreminjanja pogodb, kakor je določena v OZ, sodišče najprej pojasnjuje, da gre pri ureditvi po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 za specialno ureditev v razmerju do splošnih pravil obligacijskega prava, kot so urejena v OZ. Zgolj dejstvo, da je specialen predpis posamezna vprašanja pogodbenih razmerij na nekem področju uredil drugače, kot jih sicer ureja splošen predpis, še ne pomeni, da je taka ureditev tudi kakorkoli neskladna z Ustavo. Ker tožnik ne pojasnjuje konkretno, v neskladju s katero konkretno določbo Ustave naj bi bilo v neskladju takšno specialno urejanje v ZEKom-1 (pač pa izpostavlja zgolj, da ureditev v tem predpisu odstopa od ureditve v OZ), s tem povezanih očitkov niti ni mogoče podrobneje preizkusiti.

27. Ureditev iz obravnavnih določb ZEKom-1 pa po presoji sodišča tudi ni neskladna z načelom varstva konkurence iz tretjega odstavka 74. člena Ustave (na katerega se tožnik konkretno sklicuje). Varstvo konkurence po tretjem odstavku 74. člena pomeni svoboden trg, kjer subjekti prosto vstopajo in izstopajo na trg in kjer morebitne omejitve zadevajo ob enakih pogojih vse udeležence, kjer subjekti sami oblikujejo tržna razmerja, svobodno izbirajo in uporabljajo sredstva za izboljšanje tržnega položaja in kjer so hkrati prepovedana nepoštena in omejevalna dejanja pri oblikovanju tržnih razmerij (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča, U-I-280/05). Ureditev v za tožnika sporni določbi ZEKom-1 po presoji sodišča predstavljenim izhodiščem ne nasprotuje, saj je usmerjena prav v varstvo naročnikov (uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev) pred potencialnimi nepoštenimi in omejevalnimi dejanji operaterjev. Kot že pojasnjeno, drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 namreč operaterju nalaga obveščanje naročnikov o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, slednjim pa v tem primeru (razen če je sprememba pogojev potrebna zaradi uskladitve s predpisi) daje upravičenje odstopa od pogodbe brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni. Takšna določba ZEKom-1 tako po presoji sodišča ni v neskladju z načelom varstva konkurence iz tretjega odstavka 74. člena Ustave, pač pa k ohranjanju konkurence neposredno prispeva, saj preprečuje položaj, v katerem bi morali naročniki (zaradi grožnje stroškov prekinitve ali pogodbene kazni) vztrajati v naročniškem razmerju, ki je po sklenitvi za njih (zaradi spremembe pogodbenih pogojev) postalo manj ugodno, in jim omogoča prehod k drugemu operaterju.

28. Kolikor tožnik uveljavlja, da je v nasprotju z Ustavo tudi 130. člen ZEKom-1, so s tem povezani očitki nerelavantni, saj odločitev v predmetni zadevi na navedeni zakonski določbi ne temelji (tožnik v uporabniškem sporu ni uveljavljal spornosti obdobja vezave). Kolikor tožnik meni, da konkretno ravnanje stranke z interesom predstavlja kršitev predpisov s področja varstva konkurence, pa teh v postopku pred toženko ne more uveljavljati, saj je ta v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 pristojna zgolj za odločanje o spornih, ki se nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev.

29. Iz predstavljenih razlogov sodišče ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 129. in 130. člena ZEKom-1. 30. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

31. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

32. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.